Dominikanska republika – še vedno odprta za odkritja

KRIŠTOF Kolumb se je že kot mladenič oprijel pomorstva, kar ga je nazadnje pripeljalo do odkritja otokov, ki so danes znani kot Zahodna Indija. Njegova admiralska ladja Santa María je v decembru 1492 zadela dno blizu severne obale otoka Española, danes poznan kot otok Hispaniola, ki si ga delita Haiti ter Dominikanska republika. Tam je ustanovil prvo evropsko naselbino, naglo zgrajeno utrdbo, in jo imenoval La Navidad. Otok je postal središče njegovih nadaljnjih raziskovanj.

Kolumb je odkril, da je otok naseljen z izredno lepimi, zaupljivimi in gostoljubnimi ljudmi, indijanci Taino. Po oceni jih je bilo skupno 100.000. Vendar se je število domačega prebivalstva zaradi krutega ravnanja zavojevalcev, katerih glavno zanimanje je bilo iskanje zlata, hitro zmanjšalo. Kot se poroča, je leta 1570 ostalo le še 500 indijancev Taino.

Danes v Dominikanski republiki prebivajo narodi različnih ras in barv, katerih predniki so se preselili sem. Kljub temu je videti, da imajo mnogo odličnih potez Taincev, saj so pravzaprav prijateljski in krotek narod. To je skupaj z iskrenim verovanjem v Boga in spoštovanjem Biblije naredilo oznanjevalsko in poučevalsko delo Jehovovih prič v tej deželi izredno uspešno.

Odkritje drugačne vrste

Prva Watchtowerjeva misijonarja, Lennart in Virginia Johnson, sta v Dominikansko republiko prišla med Trujillovo diktaturo. V svoje veselje sta odkrila, da se mnogi hitro in ugodno odzivajo na biblijsko vest. To pa ni ugajalo oblastem in njihovim religioznim svetovalcem. Kmalu je izbruhnil val preganjanj in vera teh prvih dominikanskih Prič je bila močno preskušena. Vse do danes se o njihovi zvestobi in veri — celo, če je to imelo za posledico smrt — še vedno veliko govori.

Jehovove priče, ki jih je sedaj v deželi okoli 16.000, so dobro znani. Pred kratkim je pet mednarodnih televizijskih postaj predvajalo videokaseto Jehovah’s Witnesses—The Organization Behind The Name.a

To je javnost v večjih mestih, pa tudi v manjših in v nekaterih podeželskih področjih, seznanilo z delovanjem Prič. Da bi oznanjevanje dobre vesti o Kraljestvu razširili v ta oddaljena področja, so stvar nadaljevali s posebno akcijo.

Blagoslovljeni zaradi razširitve

Mnogo mladih, odločnih in gorečih Prič se je prostovoljno javilo, da obdobje dveh mesecev prežive na oznanjevanju na teh oddaljenih področjih. Ta trud je bil dobro poplačan. Na nekem področju sta Priči odkrila izjemno zanimanje. Ker je bil ravno čas obhajanja vsakoletne svečanosti v spomin na Jezusovo smrt, sta jo pripravila in povabila ljudi, naj jo obiščejo. Obiskovalci so napolnili dvorano ter spremljali shod. Po zaključku sta na svoje veliko presenečenje ugotovila, da zunaj dvorane druga velika skupina ljudi čaka, da vstopi. Povabila sta jih noter in ponovila program. Na tem področju je sedaj občina.

Ljudi njihova velikodušna in prijateljska narava pogosto navede, da biblijsko resnico, ki so se je naučili, delijo z družinskimi člani in drugimi. Neki biblijski učenec je prekipeval od veselja, ko se je končno usposobil za sodelovanje v službi po hišah. V svoji soseščini je že vodil pet biblijskih poukov, toda bil je srečen, da bo imel večji delež v službi.

Kraljestveni oznanjevalci velik del področja ne obiskujejo redno, zato se trudijo oznanjevati ljudem na avtobusih in tistim, ki pridejo v mesto opravit posel ali nakupovat. To je vodilo do zadovoljivih rezultatov, kar pokaže doživetje v zvezi s pismom, ki ga je prejela podružnica. Poslala sta ga, kakor so mislili, moža s podeželja, ki sta zaprosila za biblijski pouk. Ko so ju Priče obiskali, se je pokazalo, da sta »moža« stara 10 in 11 let. Toda kako sta izvedela za možnost biblijskega pouka? Neki mož iz te vasi je prišel v glavno mesto po nekaj opravkih. Na ulici je srečal Pričo, ki mu je dal traktat in mu ponudil brezplačen biblijski pouk na domu. Po vrnitvi v svojo vas, je mož traktat dal dvanajstletni sosedovi punčki in ji povedal o možnosti biblijskega pouka. Deklica je potem sporočilo predala fantoma, ki sta nemudoma napisala pismo. Z njima, deklico, možem in njegovima otrokoma se je začel biblijski pouk.

Odličen odziv mladih

Zares, videti je, da mladi, tisti, ki so bili vzgojeni v resnici, in drugi, resno jemljejo čaščenje Boga. Na primer, Tamar in njena sestra Keila sta bili krščeni pri desetih letih, pri enajstih pa sta šli v polnočasno pionirsko službo. Wendy Carolina je bila stara 12 let, ko je svojo predanost simbolizirala s krstom, dve leti kasneje, leta 1985, pa je začela redno pionirati. Danes še vedno uživa v polnočasni službi in je učinkovita poučevalka. Mladi Jovanny, krščen pri 10 letih in pri 11 postal redni pionir, vodi štiri biblijske pouke. Ko je desetletni Rey ugotovil, da ima prodajalec rabljenih knjig knjižico, ki so jo izdali Jehovove priče, je prosil svojo mater, naj mu jo kupi. Prebral jo je od začetka do konca. Njegovo iskanje dodatne biblijske literature ga je nazadnje pripeljalo do podružnice. Danes se veseli polnočasne službe, njegova mati pa ravno tako služi Bogu.

Kaj je tem in drugim mladim pomagalo ceniti vrednost duhovnih stvari? V mnogih primerih je pomembno vlogo igralo pravilno starševsko vodstvo. Tako je bilo pri Josuétu, čigar krščanski starši so šolski učitelji. Ko je potujoči nadzornik predlagal, naj starši vsaj enemu od svojih otrok pomagajo začeti polnočasno službo, so posvetili pozornost Josuétu. Ker je bil odličen učenec, mu je bila za študij strojništva podeljena vladna štipendija. Po letu in pol študija na univerzi pa je sprejel povabilo, naj se pridruži gradbenemu projektu na podružničnem kompleksu zgradb Jehovovih prič v Dominikanski republiki. Njegovi starši so izrazili veliko zadovoljstvo, ker so sina dali v Jehovovo službo.

»Raziskovalci« iz drugih dežel

Jezusove besede, da ,je žetve sicer mnogo, ali delavcev malo‘, se resnično lahko uporabijo za tukajšnje področje (Matevž 9:37). Priče iz drugih dežel sta velika potreba in odličen odziv spodbudila, da so se udeležili raziskovanja območja pri iskanju resničnega zaklada sodobnih dni — iskrenih iskalcev resnice.

Iz sosednjega otoka Portorika so prišle družine Prič, ki so našle resnično zadovoljstvo v služenju na različnih področjih Dominikanske republike. Neki družinski poglavar je dejal: »Možnost, da svoje verovanje in upanje poveš ljudem, ki te poslušajo, resnico resnično napravi živo!« Cecilia iz Švedske in Nia iz Združenih držav sta izvedeli o tukajšnji potrebi in prišli, da bi delali skupaj z nekaj drugimi mladimi polnočasnimi služabniki. Služita v notranjosti dežele, kjer je višja nadmorska višina in milejše podnebje. Podobno sta se visoko v hladnih gorah, poraslih z borovci, kanadski družini pridružili dominikanski družini, ki se je vrnila iz Združenih držav. So del majhne občine in lahko dosežejo ljudi, ki jih Jehovove priče že tudi do deset let niso obiskali.

Alfredo in Lourdes ter njunih pet otrok so se vrnili iz mesta New York ter se pridružili majhni občini v enem od krasnih turističnih obalnih mest. Veselijo se, da lahko sodelujejo pri iskanju odkritosrčnih ljudi in pomagajo občini napredovati. Roland, računalniški operator iz Avstrije, in njegova žena Yuta, sta se naselila v toplem, suhem, južnem delu dežele. Razveselila sta se, ko sta videla, da se je po njunem prihodu organizirala nova občina. Skupina treh sester in zakonskega para iz sosednjega mesta poroča o velikem številu prošenj za biblijske pouke, da vseh niti voditi ne morejo. Zato so zainteresirane spodbudili, naj se udeležijo shodov v krajevni kraljestveni dvorani in svoja imena vpišejo na čakalno listo za biblijske pouke. Yutin brat Stefan zvesto služi v mali občini v očarljivem mestu Samaná na severovzhodni obali Dominikanske republike. V samo dveh letih se je število kraljestvenih oznanjevalcev tam podvojilo.

Ljubezen in gorečnost, ki jo kažejo ti in drugi, ki so prišli pomagat, sta resnično hvalevredni. Niso sprejeli samo zahtevne naloge preselitve v novo deželo z drugačno kulturo in običaji, ampak v večini primerov tudi učenje novega jezika, da bi poskrbeli za duhovne potrebe ovcam podobnih ljudi. Posledica njihovega truda je pozitiven odziv tukajšnjih ljudi.

Nekatere dominikanske družine so zapustile udobje velikih mest in se preselile na podeželje. Vsi so bogato nagrajevani z veseljem zaradi odkrivanja resničnih zakladov, iskrenih iskalcev resnice.

Iskalci zakladov petnajstega stoletja domačemu tainskemu narodu niso prinesli blagoslovov, ampak suženjstvo in neizmerno trpljenje. Celo Kolumb sam ni izkoristil zakladov Novega sveta. Nazadnje je bil aretiran, premeščen z otoka, ki ga je odkril, ter v verigah poslan nazaj v Španijo.

Danes napreduje drugačna vrsta raziskovanja in odkriva se dragocenejši zaklad. Jehovovo ljudstvo je zaposleno z iskanjem odkritosrčnih ljudi, ki se odzovejo na dobro vest o Kraljestvu. Posledica tega je, da svobodo, ki jo lahko prinese samo Božja Beseda, uživa nenehno naraščajoča množica (Janez 8:32). Veselijo se časa, ko ta dežela gora, ljubkih slapov, čudovitih obal in očarljivih votlin ne bo samo otoški raj, ampak bo postala del novega sveta, ki bo obsegal celotno zemljo (2. Petrov 3:13).

[Podčrtna opomba]

[Zemljevid na strani 24]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Dominikanska republika

[Slike na straneh 24, 25]

Mladi z opravljanjem polnočasne službe odkrivajo vrednost duhovnih stvari