Zakaj je zdaj čas za odločitev

V 16. stoletju pr. n. š. je Bog izbral Izraelce za svojo ,posebno lastnino izmed vseh narodov, za svet narod‘ (2. Mojzesova 19:5, 6, EI). Kmalu so izgubili svojo svetost, svojo versko čistost; dovolili so, da so se onečastili z malikovalstvom in pokvarjenimi običaji sosednjih narodov. Tako so se pokazali za »trdovratno ljudstvo« (5. Mojzesova 9:6, 13; 10:16; 1. Korinčanom 10:7-11). Jehova je med več kot tristoletnim razdobjem po Jozuetovi smrti postavljal sodnike, zveste vodnike, ki naj bi Izraelce povrnili k pravemu čaščenju. Toda ljudstvo ,ni nič popustilo od dejanj svojih in svojega trdovratnega vedenja‘ (Sodniki 2:17-19).

Po tem je Bog postavljal zveste kralje in preroke, da bi napeljali ljudstvo nazaj k pravemu čaščenju. Prerok Azarija je spodbudil kralja Asa in njegove rojake, naj iščejo Jehova: »Če ga boste iskali, se vam bo dal najti. Če pa ga boste zapustili, vas bo zapustil.« Asa je izvedel versko reformo Judovega kraljestva. (2. letopisov 15:1-16, EI) Kasneje je moral Bog ponoviti povabilo po svojem preroku Joelu. (Joel 2:12, 13) Še kasneje je Zefanija opominjal prebivalce Jude, naj ,iščejo Jehova‘. Mladi kralj Josija je storil tako v reformnem delu, v katerem je odstranil malikovalstvo in pokvarjenost. (Zefanija 2:3; 2. letopisov 34:3-7)

Kljub takšnim vmesnim obdobjem kesanja je versko stanje ljudi postajalo vedno bolj kritično (Jeremija 2:13; 44:4, 5). Jeremija je ožigosal z malikovalskimi običaji onečaščen verski sistem. Opisal ga je kot takšnega, ki se ga ne da reformirati: »More li črnec izpremeniti svojo polt? ali pard lise svoje? potem bi tudi vi mogli dobro delati, ko ste se navadili hudega.« (Jeremija 13:23) Zaradi tega je Bog Judovemu kraljestvu naložil ostro kazen. Jeruzalem in njegov tempelj sta bila uničena leta 607 pr. n. š., preživeli pa so bili kot sužnji prepeljani v Babilon, kjer so ostali 70 let.

Ko je bilo to obdobje končano, je Bog pokazal usmiljenje. Navedel je kralja Cira, da je Izraelce osvobodil. Njihov ostanek se je vrnil v Jeruzalem, da bi obnovil tempelj. Namesto da bi se iz vsega tega kaj naučili, so se ponovno odvrnili od pravega čaščenja. Bog Jehova je zato ponovil svoje povabilo: »Vrnite se k meni, in obrnem se k vam« (Malahija 3:7).

Zakaj je bil Izrael zavržen

Kakšno je bilo versko stanje Izraelcev v Jezusovem času? Hinavski verski voditelji so bili »slepi vodniki«, ki so učili »nauke, zapovedi človeške«. ,Prestopali so Božje zapovedi zaradi svoje tradicije.‘ Ljudstvo je častilo Boga »z ustnicami svojimi«, toda njihovo srce je bilo daleč od njega. (Matevž 15:3, 4, 8, 9, 14) Ali naj bi kot narod dobili še eno priložnost za kesanje? Ne. Jezus je rekel: ,Kraljestvo Božje se vam odvzame in bo dano narodu, ki prinaša njegove sadove.‘ Nadalje je še rekel: »Hiša vaša«, tempelj v Jeruzalemu, »se vam ostavlja pusta.« (Matevž 21:43; 23:38) Njihova zabloda je bila prevelika. Zavrgli so Jezusa kot Mesija in povzročili njegovo smrt, za svojega kralja pa so izbrali zatiralskega rimskega cesarja. (Matevž 27:25; Janez 19:15)

Izraelci niso hoteli spoznati, da je bilo obdobje, v katerem je Jezus izvrševal svojo službo, čas sodbe. Za nezveste prebivalce Jeruzalema je Jezus rekel: ,Niste spoznali časa, v katerem ste bili obiskani‘ (Lukež 19:44).

Ob binkoštih 33. n. š. je Bog oblikoval nov narod, ljudstvo, z duhom maziljenih učencev svojega Sina, Jezusa Kristusa, ki so bili izbrani iz vsake rase in naroda (Dejanja apostolov 10:34, 35; 15:14). Ali je bilo kaj upanja, da bi bil judovski verski sistem končno reformiran? Leta 70 n. š. so na to vprašanje odgovorile rimske legije, ki so Jeruzalem porušile do tal. Bog je ta verski sistem popolnoma zavrgel (Lukež 21:5, 6).

Velik odpad tako imenovanega krščanstva

Z duhom maziljeni kristjani so sestavljali tudi »svet narod, ljudstvo Bogu za last« (1. Petrov 2:9; Galatom 6:16). Toda celo prvobitna krščanska občina ni dolgo ohranila verske čistosti.

Sveto pismo je napovedalo velik odpad ali odpadništvo od prave vere. Simbolična ljuljka iz Jezusove prilike, to so lažikristjani, poskuša zadušiti simbolično pšenico ali prave kristjane, tiste, ki so maziljeni z Božjim duhom. Prilika odkriva, da naj bi se razširitev krivega krščanstva, ki ga je pospeševal Božji glavni sovražnik, Hudič, začela ,medtem, ko so ljudje spali‘. To se je zgodilo po smrti Kristusovih zvestih apostolov, v obdobju duhovnega spanja, ki je sledilo. (Matevž 13:24-30, 36-43; 2. Tesaloničanom 2:6-8) Veliko lažikristjanov je, kot so napovedali apostoli, vtihotapilo svoje nauke med čredo. (Dejanja apostolov 20:29, 30; 1. Timoteju 4:1-3; 2. Timoteju 2:16-18; 2. Petrov 2:1-3) Janez je umrl zadnji od apostolov. Okoli leta 98 n. š. je pisal, da se je »poslednja ura«, zaključni del apostolske dobe, že pričela (1. Janezov 2:18, 19).

Rimski cesar Konstantin je potrdil zvezo med verskimi in političnimi silami. S tem se je duhovno, doktrinarno ter moralno stanje krščanstva dramatično poslabšalo. Veliko zgodovinarjev se strinja, da je bil »triumf Cerkve v četrtem stoletju« s krščanskega gledišča »katastrofa«. ,Krščanstvo je izgubilo svojo visoko moralno raven‘ in iz poganstva prevzelo običaje ter filozofijo, kot so na primer »kult Marije«, oboževanje »svetnikov«, pa tudi koncept o Trojici.

Stanje krščanstva se je po lažnem triumfu izpridilo. Papeški in koncilski odloki ter opredelitve naukov, poleg tega pa še inkvizicija, križarske vojne ter »svete« vojne med katoliki in protestanti, so ustvarili verski sistem, ki se ga ne da reformirati.

William Manchester v svoji knjigi A World Lit Only by Fire (Samo z ognjem razsvetljen svet) piše: »Škofje so v petnajstem in šestnajstem stoletju živeli kot rimski cesarji. Bili so najbogatejši ljudje na svetu, skupaj s svojimi kardinali pa so si še naprej večali bogastvo s prodajanjem svetih služb.« Majhne skupine ali posamezniki so v času velikega odpada poskušali na novo odkriti pravo krščanstvo. Tako so kazali značilnosti simbolične pšenice. Zaradi tega so pogosto doživljali huda preganjanja. Ista knjiga pravi: »Včasih se je zdelo, da so pravi svetniki krščanstva, tako protestantski kakor tudi katoliški, postali počrneli mučeniki, obdani z ognjem.« Drugim, tako imenovanim reformatorjem, kot sta bila Martin Luter in Jean Kalvin, je uspelo ustanoviti trajen verski sistem, ki je bil ločen od katoliške cerkve, a je še vedno obdržal njene temeljne nauke. Tudi ti so bili globoko vpleteni v politične zadeve.

V protestantizmu so se trudili, da bi prišlo do tako imenovanega ponovnega religioznega oživljanja. Rezultat takšnih naporov so bila na primer močna misijonarska delovanja v tujini, v 18. in 19. stoletju. Vendar pa današnje stanje protestantske črede, kot verski pastirji sami priznavajo, še zdaleč ni spodbudno. Protestantski teolog Oscar Cullmann je nedavno priznal, da je »znotraj samih cerkva kriza vere«.

Reforme in protireforme so bile tudi znotraj katoliške cerkve. Od 11. do 13. stoletja, ko sta bili pokvarjenost in velikansko bogastvo duhovščine splošno razširjena pojava, so bili osnovani samostanski redi, ki so se strogo držali zaobljube revščini. Vendar so bili natančno nadzorovani; cerkvena duhovščina pa jih je, kot poročajo poznavalci, zatirala. V 16. stoletju je nato prišlo do protireformacije, ki so jo uvedli na tridentinskem koncilu in večinoma usmerili v boj proti protestantski reformaciji.

Prvo polovico 19. stoletja, v obdobju cerkvene obnove, je katoliška cerkev zavzemala avtoritativno in konservativno stališče. Zato se ne more reči, da so bile storjene kakšne resnične reforme za obnovo pravega krščanstva. Nasprotno, to so bili zgolj napori za utrditev duhovniške oblasti, kljub religioznim, političnim in socialnim spremembam v svetu.

Nedavno, v 1960-ih, se je zdelo, da katoliška cerkev želi z drugim vatikanskim koncilom o ekumenizmu sprožiti proces temeljitih sprememb. Toda tedanji papež je nenadoma vsilil ustavitev tako imenovane koncilske obnove, da bi zatrl duh naprednih članov cerkve. To razdobje, ki ga nekateri imenujejo obnova Wojtyła, je neka katoliška skupina označila kot »novo obliko konstantinizma«. Jezuitska revija La Civiltà Cattolica opozarja, da je katoliška cerkev, kakor tudi druge vere, v »radikalni in celostni krizi: radikalni zato, ker sega prav v temelje vere in krščanskega življenja; celostne zato, ker zajema vsa področja krščanstva«.

Krščanske vere niso doživele procesa reformiranja; tega tudi ne bi mogle, ker naj bi bilo pravo krščanstvo obnovljeno v času »žetve«, z zbiranjem simbolične pšenice v eno čisto občino (Matevž 13:30, 39). Dolg seznam zločinov in hudodelstev, ki so bila zagrešena v imenu vere, naj so sodelujoči trdili, da so kristjani ali ne, postavlja vprašanje: Ali je od krščanstva realno pričakovati resnično reformo?

Ali je reforma nemogoča

Knjiga Razodetje ali Apokalipsa govori o simbolični veliki vlačugi, ki nosi skrivnostno ime »Babilon véliki« (Razodetje 17:1, 5). Stoletja so bralci Biblije poskušali razložiti skrivnost tega znamenja. Mnogim sta se gnusili bogastvo in pokvarjenost duhovščine. Nekateri so razmišljali, da Babilon véliki predstavlja cerkveno vladajočo duhovščino. Med temi sta bila Jan Hus, češki katoliški duhovnik, ki so ga leta 1415 živega zažgali, in Aonio Paleario, italijanski humanist, ki so ga leta 1570 obesili in zažgali. Obadva sta si brezuspešno prizadevala reformirati katoliško cerkev, v upanju, da se bo vrnila k »svojemu prvotnemu dostojanstvu«.

V nasprotju s tem, 17. in 18. poglavje Razodetja odkrivata, da Babilon véliki predstavlja svetovno kraljestvo vseh krivih ver.a To sestavljeno ,veliko nečistnico‘ se ne da reformirati, ker ,so se grehi njeni nakopičili do neba‘. Pravzaprav so v tem 20. stoletju dejansko vse vere, ne le tiste v krščanstvu, odgovorne za vojne, v katerih se še kar naprej preliva veliko krvi, in za globok moralni propad, ki je zajel človeštvo. Zato je Bog sklenil, da bo »Babilon« uničil. (Razodetje 18:5, 8)

Sedaj je čas, da ,izidete iz nje‘

Spolnjevanje biblijskih prerokb odkriva, da današnji dnevi ustrezajo »sklenitvi« te hudobne »stvarnosti« (Matevž 24:3, NW). Kdorkoli, ki si iskreno želi častiti Boga, si ne more dovoliti, da bi se ravnali po svojih zamislih in izbirah. Mora ,iskati Jehova, dokler ga more najti‘. Da, in to prav zdaj, zato ker je »velika stiska«, ki jo je napovedal Jezus, blizu. (Izaija 55:6; Matevž 24:21) Kot pri izraelskem ljudstvu Bog tudi sedaj ne bo dopuščal verske pokvarjenosti samo zaradi njenega ponašanja s svojo starodavnostjo. Namesto da bi si prizadevali popravljati ladjo, ki ji je določeno, da se potopi, morajo vsi tisti, ki si želijo Božjega odobravanja in rešitve, brez odlašanja ubogati navdihnjeno zapoved iz Razodetja 18:4: »Izidite iz [Babilona vélikega], ljudstvo moje, da se ne udeležite grehov njenih in da ne prejmete od njenih šib.«

Toda kam naj bi ,izšli‘? Kje drugje se lahko najde rešitev? Ali ne obstaja nevarnost, da bi iskali zavetje na napačnem mestu? Po čem se lahko prepozna edino vero, ki jo Bog odobrava? Edine zanesljive odgovore lahko najdemo v Božji Besedi (2. Timoteju 3:16, 17). Jehovove priče vas vabijo, da Biblijo raziščete bolj natančno. Tako boste lahko spoznali, kdo so tisti, ki jih je Bog izbral za »ljudstvo imenu svojemu« in ki jih bo zaščitil med neogibnim dnevom njegove jeze. (Dejanja apostolov 15:14; Zefanija 2:3; Razodetje 16:14-16)

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 7]

Če se vaša verska ladja potaplja, se obrnite k rešilni ladji pravega krščanstva