Ali ste v zadnjem času koga bodrili
ELENA je bila stara šele sedemnajst, ko so zdravniki odkrili, da ima raka na jajčniku. Njena mama, Mari, je s tesnobo gledala Eleno, kako hudo trpi.
Končno so Eleno premestili v bolnišnico v Madrid (Španija), 1900 kilometrov od njenega doma na Kanarskih otokih. V Madridu jo je skupina zdravnikov bila pripravljena operirati brez krvi (Dejanja apostolov 15:28, 29). Toda kmalu po pričetku operacije so ugotovili, da je Elenina bolezen v zadnjem stadiju. Rak se je že razširil po vsem telesu, zato so kirurgi lahko le malo naredili. Že osem dni po prihodu v Madrid je Elena umrla.
Mari v tej strašno težki preizkušnji ni bila sama. Dva krščanska starešina, ki sta si sama plačala potne stroške, sta njo in njenega starejšega sina spremljala do Madrida in tam ostala do Elenine smrti. Mari pojasnjuje: »Pomagala sta mi zapolniti strašno praznino, ki sem jo občutila. Njunega bodrenja ne bom nikoli pozabila. Duhovna podpora je bila neprecenljiva, prav tako tudi dobesedna pomoč. Zares sta bila kakor ,zavetje pred vetrom‘« (Izaija 32:1, 2).
Jehovu ugaja, če ljubeči pastirji, kakor ta dva, tako prisrčno skrbijo za njegove ovce (Pregovori 19:17; 1. Petrov 5:2-4). Bodrenje pa ni le prednost starešin. Vsi kristjani prihajajo skupaj, da bi prejemali duhovne napotke in ‚se spodbujali‘ (Hebrejcem 10:24, 25). Bodrenje ali spodbujanje je bistveni del krščanskega druženja.
Kaj vse spada k bodrenju
Kakor lepa cvetlica vene, če ni zalita, tako lahko človek hira — ali v družini ali v občini — če se ga premalo bodri. Po drugi strani pa lahko pravočasna spodbuda utrdi človeka, ki ga muči skušnjava, da polet potrtemu in okrepi tiste, ki zvesto služijo Bogu.
Grška beseda za »bodrilo« posreduje misel utehe, prigovarjanja in tolažbe. Bodrenje torej ni omejeno le na to, da nekomu rečete, da dobro dela. Lahko vključuje tudi stvarno in duhovno pomoč.
Grška beseda »bodrenje« pravzaprav dobesedno pomeni »povabilo biti ob nekom«. Če smo ob naših duhovnih bratih in sestrah, pomeni, da bomo lahko komu, ki se utrudi ali spotakne, takoj pomagali (Propovednik 4:9, 10). To, da Jehovovo ljudstvo »služi z ramo ob rami«, je prednost (Zefanija 3:9, NW). Apostol Pavel je nekega kristjana imenoval »sodelavec« (Filipljanom 4:3, EI). Breme je laže vleči z ramo ob rami v enem jarmu, še posebej za tiste, ki niso duhovno močni. (Primerjajte Matevž 11:29.)
Bodrili so
Ker je bodrenje tako zelo pomembno, si oglejmo nekoliko tozadevnih svetopisemskih zgledov. Ko je bil Božji prerok Mojzes že star in na koncu življenja, je Jehova za voditelja Izraelcev postavil Jozueta. To ni bila lahka naloga, kar je dobro vedel tudi Mojzes (4. Mojzesova 11:14, 15). Zato je Jehova Mojzesu rekel, naj da ‚naročila Jozuetu in ga okrepi in ohrabri‘ (5. Mojzesova 3:28, EI).
V času izraelskih sodnikov se je Jeftejeva hči voljno podredila očetovi prisegi, da bo služila v templju, ter se s tem odpovedala možnosti, da bi si ustvarila lastno družino. Ali se nihče ni zmenil za njeno žrtev? Ne, saj v Knjigi sodnikov 11:40 (EI) piše, »da so hodile Izraelove hčere vsako leto objokovat hčer Galaadčana Jefteja štiri dni v letu«. Takšni obiski so morali biti za Jeftejevo hčer, ki se je tako žrtvovala, zelo ohrabrilni.
Včasih je treba biti pogumen, da bi lahko koga ohrabrili. Apostol Pavel je na prvem misijonarskem potovanju v več maloazijskih mestih naletel na hudo nasprotovanje. Iz Antiohije so ga spodili, v Ikoniji se je komaj izognil usmrtitvi, v Listri pa so ga kamenjali in pustili, misleč, da je mrtev. Vendar so se Pavel in njegovi sodelavci v ta mesta kmalu vrnili, ‚vlivali pogum v srca učencev in jih spodbujali, naj vztrajajo v veri. »Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v božje kraljestvo,« so učili.‘ (Dejanja apostolov 14:21, 22, EI) Pavel je za opogumljanje novih učencev bil pripravljen dati življenje.
Seveda pa novi kristjani niso edini, ki jih je treba bodriti. Več let pozneje je Pavel skusil težavno potovanje v Rim, kjer je bil obsojen. Ko se je bližal cilju, mu je morebiti malce pobralo pogum. Toda, ko je prišel v kraj, 74 kilometrov jugovzhodno od Rima, se je opogumil. Zakaj? Bratje iz Rima so mu prišli naproti do Apijevega trga in Treh krčem. »Ko jih je Pavel zagledal, se je zahvalil Bogu in zrasel mu je pogum.« (Dejanja apostolov 28:15, EI) Ob podobnih priložnostih bo morda sovernike opogumilo že samo to, da smo ob njih.
Bodriti ob vsaki priložnosti
Priložnosti za bodrenje je v resnici veliko. Ali vas je ganil dober govor oziroma prikaz brata ali sestre, ki ste ga slišali v Teokratični šoli oznanjevanja? Ali ste veseli, da imate v občini duhovno močne najstnike? Ali vztrajanje ostarelih vpliva na vas? Ali ste kakšnega pionirja občudovali, kako je na oznanjevanju po hišah uporabljal Biblijo? Pohvalite jih tedaj in jim recite kaj spodbudnega.
Bodrenje ima pomembno vlogo v družini in v občini. Staršem lahko pomaga vzgajati otroke »v strahu in svarjenju Gospodovem [Jehovovem, NW]« (Efežanom 6:4). Če otroku poveste, da je nekaj dobro naredil, in mu pojasnite zakaj, ga lahko to zelo spodbudi! V najstniških letih je treba mlade nenehno bodriti, saj nanje pritiska in jih skuša veliko stvari.
Če se otroka v detinstvu premalo bodri, je lahko to dokaj pogubno. Michael, krščanski starešina, je razumevajoč, vendar danes pravi: »Oče mi ni nikoli rekel, da sem kaj dobro naredil. Zato, ko sem zrasel, o sebi nisem imel dobrega mnenja. [. . .] Sedaj jih imam že petdeset, vendar še vedno cenim, če bratje rečejo, da kot starešina dobro opravljam delo. [. . .] Lastne izkušnje me učijo, kako pomembno je druge bodriti, zato se v tem trudim.«
Koga je treba bodriti
Pridni krščanski starešine zaslužijo, da se jih bodri. Pavel je napisal: »Prosimo pa vas, bratje, imejte obzir do tistih, ki s trudom delajo med vami in so vaši predstojniki v Gospodu ter vas opominjajo: zaradi njihovega dela imejte do njih največje spoštovanje in ljubezen« (1. Tesaloničanom 5:12, 13, EI). Trud starešin se kaj zlahka jemlje kot sam po sebi umeven. Vendar pa lahko z besedo iskrenega spoštovanja in bodrenjem njihovo težko breme naredimo malce lažje.
Tudi tiste med nami, ki so v težkih razmerah, je treba bodriti. Biblija svetuje: »Tolažite malodušne, podpirajte slabotne« (1. Tesaloničanom 5:14, EI). Kdaj pa kdaj so potrti ali se čutijo duhovno slabe tudi roditelji-samohranilci, vdove, najstniki, ostareli in slabotni.
María, kristjanka, ki jo je mož nepričakovano zapustil, je rekla: »Včasih sem si, kakor Job, želela umreti [Job 14:13]. Navzlic temu se nisem vdala, ker so me bodrili. Starešina, ki ju dobro poznam, sta porabila veliko ur, da sem dojela, da je vredno še naprej ostati v polnočasni službi. Tudi razumevajoči sestri sta me tolažili in me potrpežljivo poslušali, ko sem jima pripovedovala o svojih težavah. Z uporabo Biblije so mi uspeli pojasniti, da sem videla stvari z Jehovovega gledišča. Niti ne vem, kolikokrat smo prebrali Psalm 55:22, vem le, da se je z udejanjanjem tega svetopisemskega stavka počasi začelo popravljati moje duhovno in čustveno ravnotežje. To je bilo pred dvanajstimi leti in vesela sem, ko lahko rečem, da sem še danes v polnočasni službi. Koristna sem in vesela, kljub občasnim čustvenim bolečinam. Prepričana sem, da bodrenje v takih okoliščinah lahko precej pomaga zgladiti nasprotja v človekovem življenju.«
Zopet druge je treba bodriti, ker so naredili napake in se sedaj trudijo, da bi jih popravili. Morebiti se jih je na to ljubeče opozorilo (Pregovori 27:6). Starešine pa, ki so le-te grajali, naj bodo pozorni, da jih bodo lahko tudi pohvalili, ko vidijo, da udejanjajo svetopisemski nasvet. Njihove bodrilne besede bodo učinkovale dvojno — kot zagotovilo ljubezni, da se grešnik ne bo čutil ,preveč žalosten‘, in kot namig, da se nasvet izplača udejanjiti (2. Korinčanom 2:7, 8).
Neki starešina je naredil tehtno napako in izgubil prednost nadzornika v občini. »Ko so objavili, da nisem več starešina, se mi je zdelo, da brate moja prisotnost spravlja v zadrego,« pravi. »Vendar so starešine vzrok skrajno zaupno obdržali zase; prizadevali so si, da me ohrabrijo. Drugi v občini so podobno bili ljubeči in družabni; vse to je gotovo pospešilo moje duhovno okrevanje.«
Bodrimo
Ker nimamo veliko časa, ni težko spregledati, da je treba komu vliti poguma. Toda če se stori tako, se naredi veliko dobrega! Da bi koga res učinkovito opogumili, morate vedeti dvoje. Prvič, premisliti morate, kaj boste rekli, da bo vaše bodrenje določno. Drugič, iščite priložnost, da se približate osebi, ki zasluži pohvalo ali jo je treba utrditi.
Večkrat ko boste to storili, srečnejši boste. Navsezadnje nam je Jezus zagotovil: »Večja sreča je dajati kakor prejemati« (Dejanja apostolov 20:35, EI). Ko bodrite druge, bodrite sebe. Zakaj si ne bi zastavili cilja, da boste vsak dan nekoga spodbudili?