Smiseln način življenja
PO PRIPOVEDOVANJU MELVE A. WIELAND
Marca 1940. leta, nekaj mesecev po tem, ko sem se krstila, je prišla k meni moja sestra Phyllis in me vprašala: »Zakaj ne greš pionirat?« »Pionirat?« sem vprašala. »Hočeš reči oznanjevati polnočasno, skoraj vsak dan?«
‚KAKO bi bila lahko pionir jaz,‘ sem premišljala, ‚s svojim omejenim biblijskim znanjem in s še bolj omejenimi denarnimi prihranki?‘ Kljub temu me je Phyllisino vprašanje navedlo k razmišljanju. O tem sem tudi veliko molila.
Nazadnje sem sklenila: ‚Zakaj ne bi zaupala Jehovu, saj on obljublja, da bo skrbel za nas, če bomo najprej iskali njegovo Kraljestvo (Matevž 6:33)?‘ Tako sem junija 1940 sporočila, da bom prenehala opravljati svoj šiviljski poklic. Potem sem pisala podružnici Watch Tower Societyja v Avstraliji; prosila sem za pionirsko dodelitev.
Moja življenjska dodelitev
Čez nekaj tednov sem prejela odgovor, da bom dobila dodelitev zatem, ko bom obiskala kongres na področju upravnega središča Jehovovih prič v Strathfieldu, okolici največjega avstralskega mesta Sydneya. V jutru po kongresu sem se javila v pisarno, da bi dobila svojo dodelitev.
Oseba v pisarni mi je razložila: »V pralnici imamo ravno zdaj veliko dela. Ali bi lahko ostala in nekaj tednov pomagala?« To je bilo avgusta 1940. leta in še vedno delam v pralnici! Takrat jih je bilo v družini upravnega središča samo 25, a sedaj nas je 276.
Morda se sprašujete, zakaj imam delo v pralnici za »smiseln način življenja«, še posebno ker to sedaj delam že 50 let. Preden pojasnim, naj vam povem nekaj o svojih prvotnih prizadevanjih.
Šport postane moj način življenja
Na svet sem prišla v Melbournu, 1. januarja 1914, prva od petih otrok. Imeli smo ljubeča starša, ki sta živela po visokih načelih in nas kaznovala, ko je bilo treba. Imeli smo tudi nekakšno brezciljno versko vzgojo, saj naša starša nista hodila v cerkev. Kljub temu sta vztrajala, da otroci hodimo v nedeljsko šolo Angleške cerkve.
Ko sem 1928. leta končala s šolanjem in se zaposlila kot šivilja, sem se odločila, da bom večino svojega prostega časa posvetila športu. Menila sem, da mi bo to pomagalo znebiti se plašnosti. Pridružila sem se teniškemu klubu in igrala skozi vse leto. Pozimi sem igrala tudi košarko in baseball, poleti pa v ženski kriket ekipi. Kriket je postal moja prava ljubezen. Zelo sem se trudila, da bi se izpopolnila v svoji veščini hitre metalke. Tako bi se usposobila za meddržavne tekme.
Cilj, drugačen od športa
Že zelo zgodaj v življenju me je začel vznemirjati nauk, da ima Bog ljubezni kraj, ki se imenuje pekel in kjer bodo večno mučeni tisti, ki delajo hudo. To se mi ni zdelo razumno. Predstavljajte si moje navdušenje, ko sem iz Biblije nepričakovano izvedela pravi pomen »pekla«. Zgodilo se je takole:
Moja sestra Phyllis, ki je od mene pet let mlajša, se je tudi rada ukvarjala s športom. Bili sva v isti ženski kriket ekipi. Leta 1936 je tovariš iz ekipe predstavil Phyllis mlademu moškemu z imenom Jim, ki je bil poznan kot zelo veren. Jim je kmalu začel s Phyllis govoriti o biblijskih naukih. Zbudil ji je zanimanje. »Tako logično in razumno je,« mi je govorila.
Takrat sva si s Phyllis doma delili sobo. Želela mi je vzbuditi zanimanje za to, kar ji je Jim povedal o Božjem kraljestvu. »Naredilo bo to, kar človeškim vladam ni uspelo,« mi je razburjeno pripovedovala. Vendar sem ji ugovarjala, da je to samo še ena vera več, da nas bega, in da nihče ne more resnično vedeti, kaj bo v prihodnosti. Toda Phyllis je bila vztrajna in na različnih mestih v sobi puščala literaturo v upanju, da jo bom morda prebrala.
Bila sem radovedna, zakaj je bila Phyllis tako navdušena nad to novo vero, in zato sem vzela v roke brošuro. Imela je zanimiv naslov Hereafter (Onostranstvo). Ko sem preletavala njene strani in zagledala besedo »pekel«, je to vzbudilo mojo pozornost. Na svoje presenečenje sem izvedela, da se biblijska beseda »pekel« nanaša na splošni grob človeštva in da gredo tja dobri in slabi ljudje. Izvedela sem tudi, da pekel ni kraj mučenja; mrtvi so brez zavesti in ne morejo ničesar čutiti (Propovednik 9:5, 10; Psalm 146:3, 4).
To se mi je zdelo smiselno, še posebno ker brošura razlaga, da je ljubeči in mogočni Bog obljubil vrniti mrtve s čudežem, imenovanim vstajenje (Janez 5:28, 29). Sedaj sem tudi želela izvedeti več o stvareh, ki jih je Jim govoril Phyllis. Našla sem malo Biblijo King James Version, ki mi jo je dal oče, ko sem bila otrok. Prebrala sem svetopisemske stavke, navedene v brošuri. Potrdili so to, kar je bilo rečeno o peklu in o stanju mrtvih.
Zame je bilo še eno prijetno presenečenje, ko sem izvedela, da ima Bog osebno ime, Jehova (Psalm 83:18). Uvidela sem tudi, da ima Bog namen ali razlog za vse, kar dela ali kar dopušča, da se godi. Zato sem se vprašala: ,Kaj je pravzaprav moj cilj v življenju?‘ Od takrat dalje sem se začela spraševati, ali je to, da šport jemljem tako resno — z izključitvijo skoraj vsega drugega —, res najbolj koristno zame.
Ravnanje v skladu z odločitvami
Jim in Phyllis nista niti slutila, da se je moj pogled na življenje spremenil. To sta izvedela, ko je bila naša družina povabljena na prijateljevo zabavo. Takrat so ob takih priložnostih vsi prisotni vstali, predlagali zdravico kralju Anglije in dvignili kozarce, da bi mu jo napili. Vendar sem se odločila, da bom, kakor Jim in Phyllis, še naprej sedela. Niso mogli verjeti svojim očem, da še vedno sedim! Seveda nismo hoteli biti nespoštljivi, toda kot kristjani smo čutili, da bi morali biti nevtralni in ne sodelovati v takih nacionalističnih obredih (Janez 17:16).
Vendar so bili moji starši in ostala družina zgroženi. Rekli so, da smo ali nelojalni ali nori — ali oboje. Ko sva bili s Phyllis na letni slovesnosti ob podelitvi nagrad ženski kriket ekipi, se je med nacionalističnim obredom zgodilo nekaj podobnega. Izid je bil, da sva obe zapustili ekipo. Ni bilo tako težko, kot sem mislila, da bo, saj sem začela jasno spoznavati, da gre moja zvestoba in zvestovdanost Kristusu Jezusu, kralju Božjega nebeškega kraljestva.
Phyllis mi je sedaj tudi pojasnila, da moram redno obiskovati shode Jehovovih prič, da bi si z večjim biblijskim znanjem utrdila vero. V Melbournu je bila takrat samo ena občina, in začela sem obiskovati tamkajšnje shode vsako nedeljo popoldne. Kmalu sem bila prepričana, da je to Božja prava zemeljska organizacija.
Nedolgo zatem so me povabili k sodelovanju v občinski oznanjevalski dejavnosti po hišah. Sprva sem se obotavljala. Neko nedeljsko jutro pa sem se odločila, da grem zraven, samo da vidim, kako to poteka. Bila sem vesela, ko so me dodelili, da spremljam izkušeno Pričo, ki je samozavestno govorila pri prvih vratih, stanovalka pa se je ugodno odzvala. Mislila sem si: ,No, to niti ni bilo preveč težko, toda potrebovala bom veliko vaje, preden bom lahko tudi sama tako dobro izpeljala.‘ Predstavljajte si moje presenečenje, ko mi je po tem prvem obisku Priča rekla: »Sedaj greš pa lahko sama.«
»Sama?« sem osuplo rekla. »Saj ne misliš resno! Kaj bom rekla, če me kdo vpraša kaj takega, na kar ne znam odgovoriti?« Toda moja spremljevalka je vztrajala. Tako sem, dobesedno tresoča, šla sama, medtem ko je ona nadaljevala s pričevanjem ljudem na drugi strani ulice. Nekako sem preživela tisto prvo jutro.
Od takrat dalje sem sodelovala v oznanjevalskem delu vsako nedeljo zjutraj. Ko me je kdo pri vratih vprašal kaj takega, kar nisem znala odgovoriti, sem rekla: »To bom raziskala in vas še enkrat obiskala.« Na srečo mi je Jehova dajal moč in pogum, da sem nadaljevala s svojim novim smiselnim načinom življenja. Predala sem mu svoje življenje in se oktobra 1939 krstila v melbournskem mestnem kopališču. Kmalu zatem me je Phyllis, ki je bila takrat že poročena z Jimom, vprašala, zakaj ne začnem pionirati.
Služba v podružnici
Januarja 1941. leta, kmalu potem, ko sem začela delati v Betelu, kot smo rekli podružnični poslovalnici, so delo Jehovovih prič v Avstraliji prepovedali. Nato je vojska prevzela naš betelski dom v Strathfieldu in poslali so me na Družbino farmo v Ingleburn, približno 48 kilometrov ven iz mesta. Junija 1943 so sodišča oprostila Watch Tower Society in preklicala prepoved. Do konca tega leta nas je bilo 25 povabljenih nazaj v strathfieldski Betel. Tam sem nadaljevala z delom v pralnici in opravljala tudi druga dela v domu.
Naslednjih deset let mi je hitro minilo. Leta 1956 sem se poročila z betelskim sodelavcem Tedom Wielandom. Ted je bil zelo miren, potrpežljiv človek. Bila sva zelo vesela, ko sva dobila odobritev, da lahko kot mož in žena še naprej živiva v Betelu. Oba sva cenila najin smiseln način življenja in bila srečna zaradi prednosti, da sva lahko služila v avstralski podružnici. Seveda sva se poleg betelskega dela veselila tudi, ko sva skupaj pomagala drugim, da so postali učenci Kristusa. En primer si lahko preberete o družini Weekes v izdaji Prebudite se! od 22. oktobra 1993.
V mojih prvih 30-ih letih služenja v Betelu se je zaradi enakomerne rasti kraljestvenega oznanjevanja moralo povečati osebje za samo 10 ali 12 oseb. Toda položaj se je nenadoma spremenil, ko smo začeli tu tiskati reviji Stražni stolp in Prebudite se!. Gradnja nove tiskarne se je začela januarja 1972. Kmalu je iz Japonske prispel 40-tonski tiskarski stroj in leta 1973 smo že tiskali skoraj 700.000 revij mesečno. Naša betelska družina je zdaj res začela rasti.
Sedemdeseta leta so bila zame tudi čas žalosti. Najprej je 1975, v 80. letu starosti, umrl moj dragi mož Ted. Manj kot leto dni kasneje je umrl tudi moj ostareli oče. Mnogo tolažbe sem dobila od Jehova in iz njegove Besede, Biblije, ter od mojih duhovnih bratov in sester. Veliko mi je pomagalo tudi to, da sem bila v tem zelo žalostnem obdobju mojega življenja zaposlena s svojo smiselno dejavnostjo v Betelu.
Vendar gre življenje dalje in ponovno sem začela doživljati zadovoljstvo in blagoslove, zdaj kot vdova. Leta 1978 sem obiskala kongres v Londonu, Anglija, in po tem obiskala svetovno upravno središče Družbe Watch Tower v Brooklynu, New York. Ko vidim stotine mojih bratov in sester, ki veselo delajo skupaj v brooklynskem Betelu, mi to še vse do danes daje pobudo.
Ko so se sedemdeseta leta približevala koncu, smo izvedeli, da je bilo v načrtu nadaljnje širjenje avstralskega betelskega kompleksa. Vendar širjenje ne bi potekalo v Strathfieldu, kjer smo izkoristili večino našega zemljiškega prostora. Namesto tega naj bi zgradili nov, veliko večji kompleks na naši posesti v Ingleburnu, kjer sem delala v času prepovedi v zgodnjih 1940–ih letih.
Nadaljevanje s smiselnim načinom življenja
Januarja 1982 je vladalo veliko razburjenje, ko smo se preselili v naše nove zgradbe! Res smo bili najprej malo žalostni, ker smo zapustili domače okolje, toda kmalu nas je navdušilo 73 ljubkih spalnic. Namesto zidanih sten in predmestnih ulic smo sedaj videli zelena polja in drevesa, pasočo se živino ter čudovite sončne vzhode in zahode — prizore, ob katerih res uživaš.
Devetnajstega marca 1983 smo v lepem jesenskem sončnem vremenu imeli krasno posvetitev novega kompleksa. Lloyd Barry iz Upravnega organa Jehovovih prič je imel posvetitveni govor. Osebno sem cenila prisotnost njega in njegove žene na posvetitvenem programu, ker sem delala z njima v strathfieldskem Betelu, ko smo bili vsi veliko mlajši.
Stalna rast kraljestvene oznanjevalske dejavnosti je ustvarila potrebo po nadaljnjem širjenju naših zgradb tukaj, v Ingleburnu. Leta 1987 je bila povečana podružnica. Nato, 25. novembra 1989, pa sta bili posvečeni nova petnadstropna stanovanjska zgradba in novi trinadstropni tovarniški prizidek. Kakšen izreden porast — z manj kot 4000 služabnikov v Avstraliji, ko sem začela služiti, na kakšnih 59.000!
Nedavno je avstralska podružnica postala ena od Družbinih treh regionalnih tehničnih služb, skupaj z Japonsko in Nemčijo. To je sprožilo potrebo po nadaljnjem širjenju betelskega kompleksa. Še ena tronadstropna podružnična zgradba je sedaj končana; petnadstropna stanovanjska zgradba, ki bo imela dodatnih 80 sob za nastanitev naše stalno rastoče družine, pa je v zaključni fazi.
Da lahko opravimo vse delo, smo v pralnici številna ekipa. Toda pogosto se spomnim tistega avgusta 1940, ko sem bila povabljena, da dva tedna pomagam na tem oddelku. Hvaležna sem, da sta se ta dva tedna raztegnila na več kot 50 let in da Jehova Bog vodi moje stopinje k tako smiselnemu načinu življenja.
[Slika na strani 21]
Ko sem bila stara 25 let
[Slika na strani 23]
Najin poročni dan 1956. leta
[Sliki na strani 24]
Leta 1938 sva bili s sestro precej zavzeti za šport, toda moje zdajšnje življenje je veliko bolj plodno