Pusta dežela postane rodovitna

PO PRIPOVEDI ARTHURJA MELINA

Bil je jasen pomladni dan leta 1930. Stal sem v pristanišču v Prince Rupertu (Britanska Kolumbija), gledal čoln, ki je počival na morskem dnu, in razmišljal: ,Le kam je šla vsa ta voda?‘ Takrat sem se prvič srečal s plimovanjem na zahodni tihooceanski kanadski obali, kjer lahko morska gladina samo v šestih urah upade tudi za sedem metrov. Kako pa se je prerijski kmečki fant sploh znašel na obalah Tihega oceana?

BIL sem povabljen, da povečam svojo prednostno polnočasno službo Jehovu in se pridružim posadki ladje Charmian. Naša naloga je bila utreti pot oznanjevalskemu delu vzdolž oddaljene zahodne obale, od Vancouverja do Aljaske. To prostrano področje je obsegalo večji del velike britansko-kolumbijske obale, ki je bila brez dejavnih Jehovovih častilcev. Edina izjema je bila mala skupinica kraljestvenih oznanjevalcev v mestu Prince Rupertu.

Bil sem željan oznanjevanja, zato sem se, takoj ko sem stopil z vlaka, obrnil proti pristanišču, da bi videl ladjo Charmian in spoznal njeno posadko: Arna in Christino Barstad. Na ladji ni bilo nikogar, zato sem odšel. Ko sem se pozneje istega dne vrnil, sem bil presunjen. Videti je bilo, kakor da bi se ocean izsušil!

Kaj pa me je pripeljalo do te zanimive naloge?

Duhovna dediščina

Duhovne stvari sem začel ceniti že doma, na ravninah Alberte (Kanada). Nekoč je oče našel traktat Charlesa Tazeja Russella iz Zion’s Watch Tower Tract Society, ki je temeljito spremenil njegovo življenje. Kljub kmetovanju v Calmarju (Alberta), ki mu je vzelo veliko časa, je začel oznanjevati svojim sosedom. To je bilo pred stotimi leti, v zgodnjih 1890-ih.

Kot osmi otrok, od skupaj desetih sinov in hčera, sem se v tej bogaboječi družini 20. februarja 1905 rodil jaz. Oče se je skupaj z drugimi iz švedske skupnosti povezal z Mednarodnimi preučevalci Biblije. Sčasoma so zgradili prostor za shode, ki se je kasneje imenoval kraljestvena dvorana. Ta je bila ena prvih v Kanadi.

Delo na kmetiji nam ni nikoli preprečilo obiskovanja krščanskih shodov. Včasih so na teh shodih imeli govore tudi gostujoči govorniki Watch Tower Societyja. Njihovi govori so v nas vzbudili iskreno željo po oznanjevanju. In rezultat je bil, da smo skoraj vsi v naši družini stanovitno hodili v svetlobi biblijske resnice.

Sodelovanje v oznanjevalskem delu

V zgodnjih 1920-ih sem dobil svojo prvo oznanjevalsko nalogo. V Edmontonu sem od vrat do vrat delil vabila za javno predavanje. Ko sem bil tam tako ves dan sam, sem se naučil nekaj dragocenega: Upaj v Jehova (Pregovori 3:5, 6). Kako vesel sem bil, ko sem z Jehovovo pomočjo opravil to prvo nalogo!

Večje ko je bilo razumevanje Jehovove Besede resnice, bolj je raslo tudi moje zaupanje v njegovo vidno organizacijo in njegovega zvestega in preudarnega sužnja. Odpravljenih je bilo veliko dodatkov krščanstva, kot so praznovanja božiča in rojstnih dni. Nič več se ni posvečalo tolikšne pozornosti osebni rešitvi. Namesto tega je kraljestveno oznanjevanje po pomembnosti prišlo na svoje pravo mesto. Vse to je imelo na moje življenje velik vpliv. Zato sem si nedolgo po tem, ko sem 23. aprila 1923 predal svoje življenje Jehovu, za cilj postavil polnočasno službo.

V mrzlih prerijskih zimah smo vpregli konje v sani in tako oznanjevali na podeželskih področjih. Nekoč sem z neko skupino dva tedna sodeloval v oznanjevanju, ki se mu je reklo bivalniško oznanjevanje. Bivalniki so bili posebni avtomobili, ki so se izkazali za zelo priročne, ko smo oznanjevali na prostranih področjih kanadskih prerij. Kljub denarnim problemom, težkim vremenskih razmeram in velikim razdaljam, ki jih je bilo treba prepotovati, sem v pionirski službi v Alberti s presledki vztrajal okoli tri leta, vse do tistega znamenitega dne leta 1930, ko sem bil povabljen, da služim na zahodni obali ob Tihem oceanu. To povabilo me je kar nekako zmedlo, saj o morju in ladjah nisem vedel prav ničesar.

Toda nedolgo po prihodu v Prince Rupert sem se na ladji s svojima novima sodelavcema počutil kakor doma. Brat Barstad je bil izkušen mornar, saj je mnogo let delal v trgovskem ribolovu. V naslednjih šestih letih smo zelo veliko oznanjevali. Prepluli smo obalne vode Britanske Kolumbije vse od Vancouverja do Aljaske. Zopet sem se nečesa naučil: Sprejmi vsako Jehovovo nalogo in nikoli se je ne obotavljaj sprejeti.

Sejanje semena poleg morja

Naša prva postaja tiste pomladi leta 1930 je bil Ketchikan (Aljaska), kjer smo na ladjo naložili 60 kartonskih škatel biblijske literature. V nekaj tednih smo obiskali vse hiše v Ketchikanu, Wrangellu, Petersburgu, Juneauju, Skagwayju, Hainesu, Sitki in v drugih raztresenih zaselkih. Že pred koncem poletja smo oznanjevali na vsej britansko-kolumbijski obali. Obiskali smo oddaljena gozdarska taborišča, taborišča z ljudmi, ki so delali v predelovalnicah rib, indijanske vasi, majhna mesta, kakor tudi samotne prebivalce in lovce. Osamljeni svetilničarji, ki so bili veseli vsakega, ki se je z njimi hotel pogovarjati, so nas včasih kar težko spustili iz rok.

Sčasoma nas je skupnost opremila s prenosnimi gramofoni in posnetki biblijskih govorov. To smo skupaj s knjigami, Biblijami in revijami nosili s seboj. Pogosto smo se z njimi plazili čez obalne skale. Ob oseki smo jih včasih morali po razmajani lestvi vleči na visoke doke. Bil sem vesel, da sem si v mladosti z delom na prerijski kmetiji pridobil telesno kondicijo.

Učinkovito sredstvo pri širjenju kraljestvene vesti je bilo tudi ozvočenje na naši ladji. Zvoki posnetih govorov so se odbijali od vode in tako so se ti govori pogosto slišali kilometre daleč. Nekoč smo se zasidrali v majhnem samotnem zalivu na otoku Vancouver in predvajali enega od teh biblijskih govorov. Naslednji dan so nam otočani razburljivo pripovedovali: »Včeraj smo slišali pridigo naravnost iz nebes!«

Ob neki drugi priložnosti nam je starejši par povedal, da je skozi dimnik slišal glasbo, toda ko sta šla ven, nista slišala nič. Ko pa sta se vrnila v hišo, sta slišala govorjenje. Kaj je bilo to? Ko sta bila zunaj, smo menjavali ploščo. Da smo vzbudili pozornost ljudi, smo namreč najprej predvajali glasbo, nato pa biblijski govor.

Zopet drugič smo bili zasidrani blizu otoka, na katerem je bila indijanska vas. Tu sta domača fanta odveslala s čolnom, da bi videla, odkod prihajajo glasovi. Nekateri otočani so mislili, da so oživeli njihovi mrtvi, to pa da so njihovi glasovi!

Nič nenavadnega ni bilo, če smo delavcem v teh oddaljenih predelovalnicah rib na dan oddali tudi do sto knjig. Med občasnimi motnjami so imeli čas razmišljati o duhovnih stvareh. Naposled so mnogi od teh oddaljenih ljudi postali Priče. Na naslednjih potovanjih smo se veselili, da jih bomo lahko obiskali in se »medsebojno spodbujali« (Rimljanom 1:12, NW).

Nadaljevanje službe s soprogo

Leta 1931 sem se poročil z Anno, sestro Christine Barstad. Odtlej sva na ladji živela skupaj in pionirala. V vseh teh letih sva se veselila mnogih nagrajujočih doživetij. Na poti so naju spremljali kiti, morski levi, tjulnji, delfini, jeleni, medvedi in orli, okoli naju so se dvigale visoke gore, samevali majhni zalivi in ponujale zavetje mirne drage, poraščene s cedrami, pinijami in orjaškimi duglazijami. Nemalokrat sva pomagala kakemu izčrpanemu jelenu in njegovim mladičem, ko so skušali preplavati deroče reke, da bi ušli zalezovalcem.

Nekega popoldneva sva zagledala beloglavega jezerca, kako je letel nad vodo in v krempljih močno držal veliko ribo čavičo. Ta je bila prevelika, da bi jo lahko vso potegnil iz vode, zato jo je k obali kar vlekel za sabo. Član posadke, Frank Franske, je uvidel priložnost in stekel vzdolž obale, da bi izčrpanega jezerca ujel ter ga pripravil do tega, da izpusti ulov. Tako je ta večer naša pionirska posadka imela za večerjo okusno čavičo, jezerec pa se je, četudi nerad, naučil deliti z drugimi.

Na nekem otočku, ob severnem koncu otoka Vancouver, je biblijsko resnico sprejel zakonski par Thuot. On je bil nepismen, a odločen in neodvisen človek sredi 90-ih let, žena pa nekje sredi 80-ih. Toda moža je resnica tako zanimala, da se je ponižal in svoji ženi dovolil, da ga je naučila brati. Kmalu je lahko sam preučeval Biblijo in Družbine izdaje. Manj kot tri leta pozneje sem se lahko veselil, da sem ju na njunem oddaljenem otoškem domu krstil v našem čolnu, ki nam je služil kot bazen za krst!

Veselje je bilo videti tudi družino Sallis iz Powell Riverja, kako se odziva na kraljestveno sporočilo. Walter je, takoj ko je prebral brošuro War or Peace—Which?, prepoznal zven resnice. V kratkem se je vsa družina pridružila Walterju pri pioniranju v Vancouverju, kjer je bil čez zimo privezan naš Charmian. Walter se je dokazal za zelo gorečega in se z leti prikupil vsem bratom in sestram v vancouverski okolici. Leta 1976 je sklenil svojo zemeljsko pot in zapustil veliko družino Prič.

Prestajanje preganjanja

Duhovščina v indijanskih vaseh je bila pogosto ogorčena nad našim delom. Imela nas je za tatove njihovih ovčic. V Port Simpsonu je krajevni duhovnik od vaškega poglavarja zahteval, naj nam prepove obiskovanje hiš. Šli smo do poglavarja in ga vprašali, ali meni, da je duhovnik upravičeno označil njegove ljudi za preveč nepoučene, da bi lahko mislili sami zase. Predlagali smo mu, naj bi se jim dala možnost, da slišijo razpravo o Božji Besedi in se nato sami odločijo, kaj bodo verovali. In rezultat: Dovolil nam je, da v vasi nadaljujemo z oznanjevanjem.

Neki drug vaški poglavar je članom sveta in verskim skupinam desetletja preprečeval vse poskuse, da bi ovirali Priče pri obiskovanju njegovih ljudi. »Dokler bom jaz poglavar,« je govoril, »bodo Jehovove priče tukaj dobrodošle.« Res je, da vsepovsod nismo bili dobrodošli, toda četudi smo včasih na kakem področju doživeli nasprotovanje, nikoli nobenega nismo bili prisiljeni zapustiti. Tako smo lahko vedno, kadarkoli smo se ustavili, dokončali svojo službo.

Prestajanje težav na morju

V vseh teh letih smo se spopadali s težavami, kot so viharji, plimovanje in neoznačene skale. Včasih smo imeli težave tudi z motorjem. Tako nas je nekoč zaneslo preblizu otoka Lasqueti, ki leži približno 160 kilometrov severno od Vancouverja. Ob oseki smo nasedli na čer in tako ujeti smo bili prepuščeni na milost in nemilost vremenu. Če bi se vreme poslabšalo, bi se čoln na skalah lahko razbil na kosce. Splazili smo se na skale in skušali te neprijetne okoliščine kar najboljše izkoristiti. Pokósili smo, preučevali in čakali na plimo.

To življenje je bilo kljub mnogim nevarnostim in neprijetnostim zdravo in srečno. Toda precej se je spremenilo, ko sta se nama rodila sinova. Še naprej smo sicer živeli na ladji, toda kadarkoli smo pluli na sever, do reke Oona, so Anna in fanta ostali pri Anninih starših, medtem ko smo drugi nadaljevali pot proti severu, vse tja do Aljaske. Ko pa smo se vrnili na jug, so se nam ponovno pridružili.

Ne spomnim se, da bi se otroka kdaj pritoževala ali bi bila bolna. Vedno sta nosila varnostni pas, včasih pa smo ju celo navezali na vrv. Toda bili so tudi napeti trenutki.

Nadaljnje spremembe

Leta 1936 smo morali Charmiana zapustiti in moral sem si poiskati posvetno zaposlitev. Pozneje sva dobila še tretjega sina. Sčasoma sem kupil ribiški čoln, ki ni bil le sredstvo za preživljanje, temveč nam je tudi omogočil, da smo nadaljevali z oznanjevanjem vzdolž obale.

Na otoku Digby, ki leži čez zaliv, na drugi strani Prince Ruperta, smo si postavili dom in nedolgo potem je bila tu ustanovljena majhna občina. Med drugo svetovno vojno, ko je bilo oznanjevalsko delo v Kanadi prepovedano, smo se po polnoči s čolnom prepeljali v Prince Rupert, bliskovito obdelali področje in v vsakem domu pustili literaturo. Teh naših polnočnih voženj po morju in razdeljevanja prepovedane literature ni nikoli nihče prijavil!

Dežela postane rodovitna

Postopoma se je vse več ljudi začelo družiti z Jehovovimi pričami, zato se je leta 1948 že pojavila potreba po kraljestveni dvorani v Prince Rupertu. Kupili smo neko vojaško zgradbo, ki je stala na drugi strani pristanišča, jo podrli ter te njene dele prepeljali s splavom in nato s tovornjakom na gradbišče. Jehova je naše težko delo blagoslovil in imeli smo svojo kraljestveno dvorano.

Leta 1956 sem ponovno začel pionirati in leta 1964 se mi je pridružila še Anna. Zopet sva z ladjo delala vzdolž obale Tihega oceana. Nekaj časa sva bila tudi v okrajni službi in obiskovala občine vse od Otokov kraljice Charlotte, preko gora do Fraserskega jezera na vzhodu ter vse tja do Prince Georga in Mackenzija. V vseh teh letih sva z avtomobilom, čolnom in letalom prepotovala tisoče kilometrov tihooceanskega severozahoda.

V Prince Rupertu sva se v službi veselila odličnih doživetij. Nekateri od teh, s katerimi sva jaz in Anna preučevala, so kasneje obiskovali Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead in zatem služili kot misijonarji v drugih državah. Kakšna radost je videti svoje duhovne otroke, kako dragoceno kraljestveno sporočilo nosijo v daljne dežele!

Oba jih imava zdaj že precej čez 80 in se spopadava s slabim zdravjem, toda še vedno sva vesela v Jehovovi službi. Naravne lepote, ki sva jih videla na Aljaski in v Britanski Kolumbiji, nama prikličejo dragocene spomine. Še večja radost pa je videti, kako se ta nekdaj nerodovitna duhovna puščava na tem obsežnem področju bohoti z mnogimi občinami Jehovovih častilcev.

Zlasti pa naju veseli, ko vidiva, kako najini lastni otroci in duhovni otroci napredujejo in hvalijo Jehova. Veseliva se, da sva lahko prispevala majhen delež pri duhovni rasti na tem delu zemlje. Aljaska ima zdaj na primer svojo podružnico, ki usklajuje delo več kot 25 občin.

Leta 1988 smo v Prince Rupertu imeli prednost, da smo v samem središču mesta posvetili lepo novo kraljestveno dvorano. Da, veselimo se tako, kakor se je Izaija: »Pomnožil si ta narod, o GOSPOD, [. . .] poveličal si sebe; razširil si vse meje dežele« (Izaija 26:15).

[Slika na strani 21]

V okrajni službi v letih 1964-1967

[Slika na strani 24]

Vrsta ladje, ki je služila za oznanjevanje vzdolž obale