Vzdrževati složnost med starešinami in pomočniki

KMALU po binkoštih 33 n. š. je v pravkar ustanovljeni krščanski občini prišlo do težavnega položaja. Pripravila se je pomoč za revne vdove. Čez nekaj časa pa »nastane godrnjanje grških Judov zoper Hebrejce, da se pri vsakdanji postrežbi zanemarjajo njih vdove« (Dejanja apostolov 6:1).

Te pritožbe so slišali apostoli. »In dvanajsteri skličejo množico učencev in reko: To ne gre, da bi mi besedo Božjo opuščali in oskrbovali mize. Ozrite se torej, bratje, po sedmih možeh izmed sebe, ki so na dobrem glasu, polni svetega Duha in modrosti, da jih postavimo nad tem opravilom« (Dejanja apostolov 6:2, 3).

To ponazarja važno načelo organizacije znotraj krščanske občine. Nekateri odgovorni možje skrbijo za rutinske zadeve, drugi pa za tehtnejše duhovne stvari. To ni nič novega. V starem Izraelu so bili Aron in njegovi potomci postavljeni v duhovniško službo za prinašanje žrtev Bogu. Vendar pa je Jehova zapovedal, da jim bodo leviti pomagali ,paziti na vse priprave v shodnem šatoru‘ (4. Mojzesova 3:5-10). Podobno danes starešinam pomagajo pomočniki.

Vloga starešin in pomočnikov

Sveto pismo postavlja visoke pogoje tako za starešine kakor za pomočnike (1. Timoteju 3:1-10, 12, 13; Titu 1:6-9). Niso tekmeci, temveč delajo za isti cilj — izgrajevanje občine (primerjajte Efežanom 4:11-13). Vseeno pa je nekaj razlik v delu, ki ga opravljajo v občini. Prvi Petrov list 5:2 nadzornikom nalaga: »Pasite čredo Božjo, ki je pri vas, nadzorujoč jo ne po sili, ampak prostovoljno, po Bogu; tudi ne za grd dobiček, ampak radovoljno.« Za to, kako izpolnjujejo to sveto dolžnost, so odgovorni Bogu (Hebrejcem 13:17).

Kaj pa pomočniki? Sveto pismo od njih ne zahteva enako usposobljenih zmožnosti v poučevanju. Njihove dolžnosti so nekoliko drugačne od starešinskih. V prvem stoletju n. š. so bile nedvomno mnoge stvari materialne, rutinske in mehanične narave, ki jim je bilo treba posvetiti pozornost, kot je morda nakup materiala za prepis svetih spisov ali prepisovanje samo.

Danes pomočniki še vedno opravljajo vrsto pomembnih del v občini, kot je vodenje občinskega blagajniškega poslovanja in področij, razdeljevanje revij in knjig ter vzdrževanje kraljestvene dvorane. Nekatere pomočnike, ki imajo to zmožnost, se lahko uporabi celo v poučevanju, včasih lahko vodijo občinsko preučevanje knjige, občasno se jim lahko zaupa kakšna točka na službenem shodu pa tudi javna predavanja imajo lahko.

Usklajeno medsebojno delovanje starešin in pomočnikov uravnoteženo skrbi tako za duhovne kakor za organizacijske občinske potrebe. Občinski člani so tako lahko radostni, močni in duhovno produktivni. Spomnite se Pavlovih besed, ki jih je pisal maziljencem v Efezu: »Združeno in zedinjeno po pripomoči slehernega člena, po delovanju v meri vsakega uda rast telesa vrši v napredek svoj, v ljubezni« (Efežanom 4:16).

Starešine in pomočniki si morajo prizadevati razviti podobno složnost, to je sporazumnost, soglasje, sodelovanje in enotnost. Seveda pa takšna složnost ne pride kar sama od sebe. Treba jo je gojiti in skrbno varovati.

Kaj lahko storijo starešine

Pomembno se je zavedati, da odnos, ki ga ima starešina do pomočnika, ni enak odnosu, ki ga ima gospodar do sužnja ali delodajalec do zaposlenega. Kjer vlada prava složnost, starešina gleda na pomočnika kakor na Božjega soslužabnika. (Primerjajte 1. Korinčanom 3:6-9.) »Tekmujte v medsebojnem spoštovanju,« pravi List Rimljanom 12:10 (EI). Starešine potemtakem pomočnikov ne bodo obravnavali na način, ki bi bil lahko videti vzvišen oziroma poniževalen. Zdravih pobud ne bodo zavirali, temveč spodbujali. Spoštljivo ravnanje s pomočniki bo v njih zbudilo najboljše in jim pomagalo veseliti se svojega dela v občini.

Starešine bi prav tako morali imeti v mislih, da njihova naloga, da pasejo Božjo čredo, ki jim je zaupana, vključuje tudi brate, ki služijo kot pomočniki. Res je, da se od tako odgovornih mož pričakuje krščanska zrelost. Vseeno občasno potrebujejo osebno pozornost, tako kakor preostala čreda. Starešine bi se morali živo zanimati za njihov duhovni razvoj.

Ko se je apostol Pavel na primer srečal z mladim Timotejem, je nemudoma opazil njegove zmožnosti in »hotel [. . .], da bi šel [Timotej] ž njim« (Dejanja apostolov 16:3). Timotej je služil kot Pavlov potujoči spremljevalec, kar mu je omogočilo usposabljanje neprecenljive vrednosti. Leta kasneje je zato lahko Pavel kristjanom v Korint pisal: »Poslal [sem vam] Timoteja, ki je dete moje ljubljeno in verno v Gospodu, ki vas opomni mojih poti, ki so v Kristusu« (1. Korinčanom 4:17).

Starešine, ali ste začeli koristiti zmožnosti pomočnikov vaše občine v polni meri? Ali jim pomagate napredovati, tako da jih osebno urite v javnem govorništvu in biblijskem raziskovanju? Ali tiste, ki so usposobljeni, vabite, naj se vam pridružijo pri pastirskih obiskih? Ali delate z njimi na terenskem oznanjevanju? V Jezusovi prispodobi o talentih je gospodar svojim zvestim služabnikom rekel: »Dobro, vrli in zvesti hlapec« (Matevž 25:23). Ali ste tudi vi tako velikodušni s pohvalo pomočnikom, ki ponižno in dobro opravljajo svoje zadolžitve (primerjajte Pregovori 3:27)? Če niste, ali bodo mislili, da se njihovega dela ne ceni?

Za skladne delovne odnose je bistvena tudi komunikacija (primerjajte Pregovori 15:22). Dolžnosti naj se ne dodeljuje niti odvzema samovoljno ali po naključju. Starešine bi morali v molitvah pretresati, kako najbolje uporabiti bratove sposobnosti v občini. (Primerjajte Matevž 25:15.) Ko je zadolžitev dodeljena, bi morali brata natanko poučiti, kaj točno se od njega pričakuje. »Kjer ni razumnega vodstva,« opozarja Knjiga pregovorov 11:14, »propada ljudstvo.«

Ni ravno najbolje bratu reči le, naj od drugega služabnika prevzame blagajniške posle, revije ali literaturo. Včasih služabniki hkrati z novimi nalogami nasledijo kup netočnih ali pomanjkljivih zapiskov. Kako nespodbudno! »Vse naj se spodobno in po redu godi,« narekuje Prvi list Korinčanom 14:40. Starešine bi morali prevzeti pobudo v urjenju bratov in jih seznaniti z občinskimi postopki, pa tudi sami bi morali z zgledom pokazati, da takšne postopke spoštujejo. Starešine morajo na primer poskrbeti, da se na vsake tri mesece opravi pregled občinskega blagajniškega poslovanja. Zanemarjanje tako pomembne priprave lahko povzroči probleme in spodkoplje spoštovanje, ki ga imajo pomočniki do organizacijskih navodil.

Recimo pa, da je brat pri opravljanju svoje naloge videti nemaren. Ne bodo ga kar na hitro odstavili s te naloge, temveč se bodo z njim o tem pogovorili. Morda je problem v pomanjkljivem urjenju. Če ima brat pri opravljanju te naloge še naprej težave, se bo morda bolje odrezal pri kakšni drugi nalogi.

Starešine lahko delajo v prid složnosti tudi, če so zgledni v ponižnosti. List Filipljanom 2:3 kristjane spodbuja, naj ,ničesar ne delajo iz sebičnosti ali praznega slavoljubja, temuč [naj] po ponižnosti cenijo drug drugega više od sebe‘. Tako bi moral starešina sodelovati z rediteljem, ki ga v dvorani napoti k praznemu sedežu, in si ne bo mislil, da mu ni treba ubogati, ker je pač starešina. Morda se reditelj le dosledno drži predloga, da bi se sedelo na različnih mestih v dvorani, pri čemer pa ne bi smel pozabiti, da ni nikakršnega pravila, da bi tako morali delati vsi.a Starešina ne bo po nepotrebnem spreminjal odločitve o stvareh, ki so bile dodeljene pomočniku.

Pomočniki, ki delajo v prid složnosti

»Diakoni [podčrtna opomba: pomočniki] istotako treba, da so resnobni,« je pripomnil apostol Pavel (1. Timoteju 3:8). To, da jemljejo svojo nalogo resno — kot del svoje svete službe — bo to precej zmanjšalo možnost, da bi prišlo do kakšnih napetosti. Ali kot pomočnik opravljaš svoje naloge z navdušenjem (Rimljanom 12:7, 8)? Ali si prizadevaš, da bi pri opravljanju svoje naloge postal vešč? Ali si zanesljiv in vreden zaupanja? Ali si voljnega duha, ko dobiš kakšno nalogo? Neki pomočnik v eni od afriških držav skrbi za tri različne naloge v občini. Kako gleda na to? »To pomeni le še več trdega dela,« pravi, »trdo delo pa te ne pokonča.« Zares, tisti, ki se razdajajo, uživajo največjo srečo (Dejanja apostolov 20:35).

V prid složnosti lahko marsikaj storite, če s starešinami sodelujete v polni meri. »Slušajte voditelje svoje in hodite za njimi,« pravi List Hebrejcem 13:17, »oni namreč so čuvaji dušam vašim kot taki, ki bodo odgovor dajali, da to veseli opravljajo in ne zdihujoč; kajti to bi vam bilo nekoristno.« Res je, da so starešine nepopolni ljudje in bi se morda hitro tudi pri njih našlo napake. Pa vendar, kritično stališče poraja nezaupanje. Uniči lahko vašo srečo in škodljivo deluje na druge v občini. Apostol Peter je zato dal naslednji nasvet: »Mlajši, pokorite se starejšim; vsi pa si opašite ponižnost, da služite drug drugemu [. . .] Ponižajte se torej pod mogočno roko Božjo, da vas poviša ob času svojem« (1. Petrov 5:5, 6).

Takšen nasvet je še posebej primeren, če menite, da so vas spregledali za prednost služenja. Morda se ,potegujete za predstojniško službo‘, do postavitve pa nikakor ne pride (1. Timoteju 3:1). Ponižnost uma vam lahko pomaga, da boste še naprej ,znali čakati‘ (Žalostinke 3:24, NW). Namesto da se hudujete nad starešinami — kar bi prav gotovo škodovalo vašim dobrim odnosom — jih raje vprašajte, kje bi se še morda morali popraviti. Vaša iskrena pripravljenost sprejeti nasvet in se po njem ravnati se bo prav gotovo štela kot dokaz duhovne rasti.

Boguvšečna ponižnost in skromnost lahko pomočniku pomagata obdržati ravnotežje, če ima izjemne sposobnosti, ali če je bolj izobražen, ali pa ima višji družbeni položaj. Kako mikavno bi lahko bilo zanj, da bi skušal zasenčiti starešine ali pritegniti pozornost na svoje lastne zmožnosti! Knjiga pregovorov 11:2 nas spomni, da je ,modrost pri skromnih‘. Skromen brat se zaveda svojih omejitev. Pripravljen je delati tiho in biti v ozadju, svoje sposobnosti pa uporabljati v podporo starešinam. Čeprav ima morda precej posvetnega znanja, pa mu bo skromnost pomagala uvideti, da morda še vedno šepa na pomembnih področjih, kot sta duhovna modrost in razločevanje — lastnosti, v katerih se morda odlikujejo starešine (1. Korinčanom 1:26–2:13; Filipljanom 1:9).

Jasno je, da imajo starešine in pomočniki bistveno vlogo. Družno lahko storijo marsikaj pri izgrajevanju vseh v občini. Da pa bi tako tudi bilo, morajo delovati v složni enotnosti, »z vso ponižnostjo in krotkostjo, s potrpežljivostjo, prenašajoč se med seboj v ljubezni, skrbno si prizadevajoč, ohraniti edinost Duha v vezi miru« (Efežanom 4:2, 3).

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 27]

Starešine na pomočnike ne gledajo kot na podrejene, temveč kot na Božje soslužabnike