Dali so nam zgled

PO PRIPOVEDI CRAIGA ZANKERJA

Z ženo Gayle sva že osem let pionirja, polnočasna služabnika Jehovovih prič. Zadnjih šest let služiva med aboriginskim prebivalstvom v notranjosti Avstralije. Slediva pač zgledu mojih staršev in starih staršev.

DOVOLITE mi, da vam pripovedujem zlasti o mojih starih starših. Vedno smo ju ljubkovalno klicali opa in oma, kar sta nizozemski ustreznici za dedka in babico. Dedek, Charles Harris, še vedno goreče služi v Melbournu, kjer živi že skoraj petdeset let.

Učenje biblijske resnice

Opa se je rodil v majhnem mestecu v avstralski otoški državi, Tasmaniji. Leta 1924, ko je bil star štirinajst let, je njegov oče na dražbi kupil mornarski zaboj. In pokazalo se je, da je pravi duhovni zaklad, saj je bil poln knjig prvega predsednika Watch Tower Bible and Tract Society, Charlesa Taza Russella.

Opovega očeta, kot je izgledalo, knjige niso posebno zanimale, opa pa jih je pričel brati in kaj kmalu ugotovil, da vsebujejo življenjsko pomembne biblijske resnice. Zato se je odpravil iskat predstavnike izdajateljev knjig, Mednarodne preučevalce Biblije, ki so sedaj znani kot Jehovove priče. Želel je dobiti še nadaljna pojasnila o biblijskih resnicah, katere se je učil, zato je hotel z njimi govoriti.

Po mnogem poizvedovanju je našel tri starejše žene, ki so bile dejavne v poučevanju drugih. Na mladega Charlesa so naredile zelo velik vtis. Leta 1930 se je končno predal Bogu Jehovu in se krstil v vodi. Pustil je službo mesarja in odpotoval proti severu, v Sydney, kjer je bil postavljen za polnočasnega oznanjevalca.

Pioniranje v Avstraliji

Charlesovo oznanjevalsko področje v naslednjih nekaj letih je obsegalo sydneyjsko obmorsko predmestje Bondi in podeželska področja v državi Novi Južni Wales. Nato je bil dodeljen tisoče kilometrov stran, na drugo stran kontinenta, v Perth (Zahodna Avstralija). Po šestmesečnem oznanjevanju v poslovnem področju Pertha pa je bil skupaj s še dvema pionirjema dodeljen v redko naseljena prostranstva severozahodne Avstralije.

Oznanjevalsko področje, ki je bilo dodeljeno tem trem — Arthurju Willisu, Georgu Rollstenu in Charlesu — je bilo veliko za tri Italije! Prebivalci so bili redki, pokrajina pusta, vročina pa huda. Včasih je bilo treba od enega do drugega ranča, ki so jim rekli tudi živinske postaje, potovati več kot 500 kilometrov. Njihovo vozilo pa je bilo celo po merilih 1930-ih let v slabem stanju. Toda imeli so močno vero in bili so zelo odločni.

Na ozkih, jamastih, umazanih cestah so bili po dolgem in počez vidni sledovi kamel, tu in tam pa je droben prah (pravijo mu bulldust) zakrival nevarne drevesne štore. Ni čudno, da so se vzmeti pri avtomobilu večkrat zlomile. Dvakrat se je zlomila tudi zadnja os in mnogokrat so se predrli avtomobilski plašči. Pionirji so pogosto, da so lahko nadaljevali pot, iz starih plaščev naredili zaplate in jih s strešnimi vijaki od znotraj pritrdili na predrte plašče.

Ko sem bil še mlad fant, sem opa vprašal, kaj jih je spodbudilo, da so kljub takšnim težkim razmeram vztrajali. Pojasnil je, da so si bili v tej osami blizu z Jehovom. Kar je sprva bila fizična nadloga, je kasneje postalo, kot je rekel, duhovni blagoslov.

Brez kančka vzvišenosti ali samopravičnosti pa je izrazil začudenje nad tem, da se toliko ljudi, kot je videti, preveč ukvarja s kopičenjem gmotnih dobrin. »Življenje,« me je spomnil, »se veliko laže prepotuje s čimmanj prtljage. Če je bil Jezus pripravljen spati zunaj, kadar je bilo treba, bi morali tudi mi biti voljni storiti enako, če to zahteva naša naloga« (Matevž 8:19, 20). Dedek in njegovi tovariši so zares bili voljni storiti tako.

Povabljen na tuje polje

Leta 1935 je opa dobil novo oznanjevalsko nalogo: pričati otočanom Južnega Pacifika. Tja je odplul s šestnajstmetrsko jadrnico družbe Watch Tower, Lightbearer. Poleg njega je v posadki bilo še šest drugih.

V Koralnem morju, severno od Avstralije, je Lightbearerjev pomožni motor odpovedal. Bilo ni niti malo vetra in tako so obtičali precej kilometrov stran od kopnega. Čeprav jim je pretil brodolom na Velikem koralnem grebenu, pa je opa prevevala nenavadna spokojnost. »Morje je bilo zelo mirno,« je napisal v svoj dnevnik. »Nikoli ne bom pozabil, kako sem vsak večer užival sončni zahod na tem mirnem morju. Pogled na to je bil tako čudovit, da se mi je za vedno vtisnil v spomin.«

Na srečo pa je, še preden jih je zaneslo do grebena, zopet začel pihati veter in tako so lahko z razpetimi jadri varno odpluli v Port Moresby (Papua-Nova Gvineja), kjer so dali popravit motor. Iz Port Moresbyja so odpluli na Thursday Island, potem pa dalje na Javo, velik indonezijski otok. Na Indonezijo, deželo, ki je opisana kot »biserna ogrlica, vzdolž ekvatorja«, se je opa zelo navezal. Takrat je bila Indonezija nizozemska kolonija, zato se je dedek učil nizozemščine in indonezijščine. Pri svoji oznanjevalski dejavnosti pa je delil literaturo v petih jezikih: nizozemščini, indonezijščini, kitajščini, angleščini in arabščini.

V oddajanju literature je bil opa zelo uspešen. Clem Deschamp, ki je upravljal Watchtowerjev glavni urad v Bataviji (zdaj Džakarta), je bil nekoč poklican pred nizozemskega uradnika, ki je skrbno nadzoroval naše oznanjevalsko delo. Ta je takole povpraševal: »Koliko vaših ljudi deluje v Vzhodni Javi?«

»Samo eden,« je odgovoril brat Deschamp.

»Ali mislite, da vam verjamem?« je osorno odvrnil uradnik. »Sodeč po količini vaše literature, razdeljene vsepovsod, morate tam doli imeti celo vojsko delavcev!«

Za opa je bila to ena najlepših pohval v njegovem življenju. Vsekakor pa jo je tudi zaslužil, saj zanj ni bilo nič neobičajnega vsak mesec razdeliti od 1500 do 3000 izvodov literature.

Poroka, prepoved in vojna

Decembra leta 1938 se je opa poročil z mlado Indonezijko, Wilhelmino, ki je postala moja stara mama. Oma oziroma babica je bila prijazna, blaga, marljiva in ljubezniva. To prav dobro vem, saj mi je bila v otroštvu najzaupnejša prijateljica.

Po poroki sta opa in oma s pionirsko službo skupaj nadaljevala. Do takrat so se nekateri člani posadke Lightbearerja že razkropili po svetu, drugi pa so se vrnili domov. Toda za opa je Indonezija postala dom, zato se je odločil, da ostane.

Bližala se je druga svetovna vojna. Nizozemska vlada, ki je vladala Indoneziji, je delovala pod vplivom duhovščine. Začela je omejevati dejavnost Jehovovih prič, na koncu pa je naše delo prepovedala. Zato se je oznanjevalo težko in samo z Biblijo. Dedka in babico so domala v vsakem mestu, ki sta ga obiskala, privedli pred uradnike in ju zaslišali. Z njima so ravnali kakor s kriminalcema. Ne dolgo po prepovedi so zaprli ominega svaka zaradi vztrajanja pri krščanski nevtralnosti. Umrl je v nizozemskem zaporu v Indoneziji.

Opa in oma sta živela v pokritem tovornjaku, urejenem za prebivanje. S tem premičnim domom sta potovala po vsej Javi in oznanjevala. Leta 1940, ko je grozila japonska vojaška invazija, pa sta bila blagoslovljena s hčerko, ki je postala moja mati. Dala sta ji ime po naslovu govora, ki ga je dve leti pred tem imel takratni predsednik Watch Tower Bible and Tract Society, J. F. Rutherford — Victory. Tudi v tem času, ko se jima je rodil otrok, sta pionirala.

Na začetku 1942. leta so se opa, oma in Victory z nizozemsko tovorno ladjo vračali iz Bornea. Zaslišali so glasen strel, ki je odjeknil na japonskem rušilcu. Vse luči na ladji so se prižgale, ljudje pa kričali. Tako je vojna vdrla tudi v življenje moje družine. V pristanišče so se sicer vrnili varno, toda le nekaj dni kasneje so na Javo množično vdrli Japonci. Japonskim vojakom je neki nizozemski uradnik povedal, kje sta opa in oma.

Japonci so ju našli, jima odvzeli vse imetje, celo Victoryjine igrače, nato pa vse tri odpeljali v dve različni koncentracijski taborišči. Victory je lahko ostala pri omi, opa pa ju naslednja tri leta in pol ni videl.

Življenje v koncentracijskih taboriščih

Dedka so med ujetništvom premeščali iz enega mesta v drugo; iz Surabaja v Ngawo nato v Bandung in na koncu v Tjimahi. S temi stalnimi selitvami so skušali preprečiti vsak poskus načrtovanja pobega. Zaporniki so večinoma Nizozemci, malo je bilo Britancev in nekaj Avstralcev. Opa se je v taboriščih izučil za brivca, poklica, ki ga občasno še vedno opravlja. Edina verska knjiga, ki jo je lahko obdržal, je bila Biblija — njegov King James Version.

Tudi babico in Victory so medtem premeščali iz taborišča v taborišče. Taboriščni poveljniki so vključili ženske v »socialne službe« zunaj taborišča. Toda iz določenega razloga oma ni bila nikoli izbrana. Kasneje je izvedela, da so te ženske delale kot prostitutke za japonske vojake.

Japonski vojaki so z deklicami grdo ravnali, zato je oma Victory vedno oblačila kot dečka in skrbela, da je imela vedno kratke lase. Velike težave pa je povzročilo ime Victory [zmaga], ko je taboriščni poveljnik hotel izvedeti, kaj to ime označuje: ali zmago japonske cesarske armade ali zmago Američanov.

»Zmago Božjega kraljestva nad vsemi zemeljskimi vladavinami!« je ponosno odgovorila stara mama.

Za kazen, ker ni hotele reči »Zmago japonske cesarske armade«, je morala skupaj s svojo petletno hčerkico osem ur mirno stati na žgočem tropskem soncu. Brez sence, brez vode, brez sedenja in brez sklanjanja. Toda z Jehovovo pomočjo sta to težko preskušnjo preživeli.

Oma je bila eno leto v ujetništvu, ko ji je taboriščni poveljnik rekel, da je mož umrl! Žalostna je položila dedkovo sliko na dno svojega obrabljenega kovčka in kljub notranji bolečini vztrajala naprej.

Zaporniško življenje v taborišču je bilo težko. Dnevni obroki za vsako osebo so bili: za zajtrk ena skodelica tapioke, za kosilo 190 gramov kruha iz sagoja in za večerjo ena skodelica kuhanega riža v vodeni zelenjavni juhi. Zaradi takšnih bornih obrokov so bili ljudje nedohranjeni in so dnevno umirali za grižo.

V ujetništvu je opa pretrpel pelagro in prehranjevalni edem (bolezen, ki je posledica stradanja). Tudi oma je bila že na robu smrti. Svoj obrok je namreč pogosto odstopila Victory, ker se je bala, da ji mala deklica ne bi od lakote umrla. Krutost in stradanje sta postala stalna spremljevalca. Preživela sta lahko le, ker sta ostala v zaupnem odnosu z Bogom Jehovom.

Dobro se spominjam enega od dedkovih priljubljenih izrekov: »Biti svoboden, pomeni, biti v harmoniji z Bogom Jehovom.« Tako se je opa, tudi ko je prestajal to kruto ujetništvo, v pravem pomenu besede počutil svobodnega. Prav gotovo je bila ljubezen do Jehova tisto, kar je njemu in omi pomagalo ,vse prenesti‘. (1. Korinčanom 13:7). Takšen zaupen odnos z Bogom si prizadevava ohraniti tudi midva z Gayle.

Svoboda in nenavadno snidenje

Leta 1945 se je druga svetovna vojna navsezadnje le končala. Ne dolgo po japonski kapitulaciji je bil opa z vlakom transportiran. Na poti med Džakarto in Bandungom so indonezijski vojaki vlak ustavili. Indonezijci so sicer prekinili sovražnost z Japonci, še vedno pa so se bojevali za neodvisnost od Nizozemske. Nenadoma so opa odvedli z vlaka. To ga je tako presenetilo, da je kar pozabil govoriti angleško in je namesto tega govoril nizozemsko. Nizozemščina pa je bila za Indonezijce jezik sovražnika, sovražnika pa je treba ubiti.

Na srečo so vojaki med preiskavo pri dedku našli njegovo avstralsko vozniško dovoljenje, na katerega je sam čisto pozabil. Še dobro, da Indonezijci niso bili v vojni tudi z Avstralijo. Opa vse do danes gleda na odkritje dovoljenja, ki je dokazalo njegovo avstralsko državljanstvo, kot na Božje posredovanje. Le nekaj ur kasneje, ob istem postanku, so namreč te iste čete ubile dvanajst Nizozemcev, ki so bili na tem vlaku.

Kmalu po tem dogodku sta oma in Viktory čakali na prevoz z vojnega področja. Sedeli sta ob cesti, po kateri se je premikala brezkončna kolona tovornjakov z vojaki in civilisti. Brez kakšnega pravega vzroka pa se je kolona nenadoma ustavila. Oma je slučajno bežno pogledala v odprti zadnji del najbližjega tovornjaka, kjer je na njeno veliko presenečenje sedel shujšan moški, ki ga je takoj prepoznala. Bil je njen mož! Ni besed, ki bi lahko opisale njune občutke ob snidenju.

Vrnitev v Avstralijo

Ko se je stari oče po enajstletnem bivanju v Indoneziji, leta 1946 z družino vrnil v Avstralijo, življenje za njih ni bilo lahko. Vrnili so se kot vojni begunci, brez sredstev in nedohranjeni, mnogi domačini pa so nanje gledali sumničavo. Oma in Victory sta bili tudi žrtvi rasnih predsodkov do azijskih priseljencev. Opa je moral delati trdo in to dolge ure, da je preživljal družino in ji priskrbel dom. Navkljub vsem tem nadlogam so vztrajali, preživeli in ostali duhovno neomadeževani.

Zdaj, več kot 48 let kasneje, živi opa v Melbournu, kjer še vedno sodeluje v službi po hišah. Videl je, kako so Victory in njeni otroci sprejeli resnico, predali svoje življenje Jehovu in kar zaporedoma stopali v polnočasno pionirsko službo.

Des Zanker, ki je postal moj oče, in Victory sta se krstila v zgodnjih 1950-ih letih. Des je leta 1958 postal član avstralske betelske družine. Po poroki z Victory, ki je služila kot posebna pionirka, sta nekaj časa pionirala, nato pa sta bila povabljena v potujočo službo. Potem pa sem se rodil jaz in da sta me lahko vzgajala, sta morala zapustiti potujočo službo. Oče zdaj po 27 letih še vedno pionira.

Na začetku 1990. leta je oma doma v miru umrla. Umrla je v isti hiši, v kateri je odraščala moja mama. V tej hiši v Melbournu sem odraščal tudi jaz pa moj mlajši brat in sestra. To, da smo živeli skupaj v isti hiši, je bil za vso družino pravi blagoslov. Včasih je bila res nabito polna, toda ne spomnim se, da bi si zaradi tega kdaj delali skrbi. Celo moja žena Gayle se je že v prvih štirih letih najinega zakona navadila na to nabito polno hišo in jo vzljubila. Ko sva jo na koncu, ker sva dobila novo nalogo, zapustila, sem jokal. V tej hiši sem bil namreč deležen tolikšne podpore in ljubezni.

Kljub temu pa sva oba z Gayle zdaj lahko vesela, saj lahko delava tisto, kar so delali pred nama že moji starši in stari starši. Ko sva zapustila dom, nama je bil v tolažbo razlog, zaradi katerega sva odšla. Ta pa je bil: delati Jehovovo voljo v polnočasni službi. Isti razlog je bil v tolažbo tudi najinim zvestim prednikom, ko so delali na težavnih področjih, ko so bili v veliki revščini pa tudi takrat, ko so leta bili v japonskih koncentracijskih taboriščih. Zelo si prizadevava, da bi posnemala njihov odličen zgled. (2. Korinčanom 1:3, 4)

Dedku so vedno bile v tolažbo tele navdihnjene besede kralja Davida Jehovu: »Boljša je milost tvoja od življenja« (Psalm 63:3). Že od nekdaj je bila velika želja mojega starega očeta, to milost večno uživati. Želja vse njegove družine pa je, da bi jo z njim delila.

[Slika na strani 21]

Oma in opa Harris

[Slika na strani 23]

Craig Zanker (v ozadju) s svojo ženo, starši, mlajšim bratom in sestro