Dviganje koprene na Aljaskini zadnji meji
ŽE DVA dni se stiskamo v majhni sobi v znamenitem mestu zlate mrzlice Nome na Aljaski. Leta 1898 se je sem steklo več kot 40.000 zlatosledcev, da bi našli eno samo stvar — zlato! Mi pa smo iskali drugačen zaklad.
Ta trenutek se zanimamo za »dragocenosti«, ki morda prebivajo v odmaknjenih vaseh Gambell in Savoonga na otoku Svetega Lovrenca, 300 kilometrov proti zahodu v Beringovem prelivu (Hagaj 2:7). Tam Inuiti kljubujejo ledeni arktični vodi in lovijo kite le nekaj kilometrov od nekdanje Sovjetske zveze. Toda naletavajoči sneg in gosta siva meglena odeja nas držita ujete. Naše letalo ne more vzleteti.
Ko tako čakamo, se spomnim dogodkov nekaj preteklih let in se zahvalim Bogu Jehovu za blagoslov pri pričevanju na redko obljudenih področjih. Na Aljaski — ki ji nekateri pravijo zadnja meja na svetu — živi več kot 60.000 domorodcev v prek 150 odmaknjenih skupnostih, ki so posejane na skoraj 1,600.000 kvadratnih kilometrov divjine in brez kakršnekoli prometne povezave. Z letalom družbe Watch Tower smo dosegli že več kot tretjino teh oddaljenih vasi, prinašajoč jim dobro vest o Božjem kraljestvu (Matevž 24:14).
Da bi dosegli ta odmaknjena naselja, je moralo letalo pogosto pristajati skozi oblake in v megli, ki se lahko dneve zadržuje nad deželo. Ko pa smo bili enkrat na tleh, nas je čakala še ena megla, katero smo morali predreti. Kot koprena je ovijala um in srce teh prijaznih in miroljubnih ljudi (primerjajte 2. Korinčanom 3:15, 16).
Boleč prehod
Aljaskino divjino naseljujejo Inuiti, Aleuti in Indijanci. Razlikujejo se po svojskih navadah in značilnostih, lastnih njihovi dediščini. Da bi preživeli arktično zimo, so se naučili živeti z naravo in od nje z lovom, ribolovom in kitolovom.
Tuji vplivi so nadnje prišli sredi 1700-tih let. Ruski trgovci s krznom so našli ljudi, ki so bili oblečeni v živalske kože in so imeli vonj po tjulnjovem olju ter niso živeli v ledenih iglujih, temveč v napol podzemeljskih bivališčih, narejenih iz ruše in kritih s travo, s podzemnim vhodom. Trgovci so tem blagim pa vendar krepkim ljudem milega glasu prinesli mnoge resne probleme vključno z novo kulturo in novimi boleznimi, ki so populacijo nekaterih plemen zmanjšale kar za polovico. Tudi alkohol je tem ljudem kmalu prinesel nesrečo. Novo gospodarstvo je vsililo tudi spremembo načina življenja — od zgolj eksistenčnega v denarno naravnanega. Vse do danes, menijo nekateri, je ta prehod boleč.
Ko so prispeli krščanski misijonarji, je na domorodce Aljaske pritisnila sprememba drugačne vrste. Medtem ko so se nekateri proti svoji volji odrekli svoji tradicionalni verski praksi — čaščenju duhov vetra, ledu, medveda, orla in tako dalje — so drugi razvili mešanico zamisli, katere rezultat je fuzija oziroma konfuzija ver. Vse to pa je prineslo sumničenje in nezaupanje do tujcev. V nekaterih vaseh obiskovalci niso vedno dobrodošli.
Stali smo torej pred izzivom: Kako doseči vse domorodce, razsejane po tem širnem območju? Kako razbliniti njihova sumničenja? Kaj storiti, da bi dvignili to kopreno?
Zgodnja naprezanja v pričevanju
V zgodnjih 1960-ih letih se je precej krepkih Prič z Aljaske namenilo kljubovati vremenskim razmeram — močnemu vetru, temperaturam pod ničlo, mnogemu sneženju — ko so se s svojimi enomotornimi letali podali na oznanjevalski pohod v vasi, raztresene na severu. Ti hrabri bratje so se, gledano z današnjimi očmi, res izpostavljali velikemu tveganju. Okvara na motorju bi skoraj zagotovo vodila v nesrečo. Tudi če bi pristanek uspel, bi bili daleč stran od kakršnekoli pomoči, pri temperaturi pod ničlo in brez sredstev za potovanje. Preživetje bi bilo odvisno od tega, ali bi dobili hrano in zavetje, takšne možnosti pa so bile majhne. Na srečo do kakšne resnejše nesreče ni prišlo, vendar pa te možnosti tudi nismo mogli zanemariti. Zato tudi podružnica Watch Tower Society na Aljaski ni spodbujala k takšnim podvigom.
Da bi zvesti bratje iz občin Fairbanks in Severni tečaj napredovali z delom, so svoja prizadevanja usmerili na večje vasi, kot so Nome, Barrow in Kotzebue, ki so imele trgovsko letalsko povezavo. Za pot do teh področij, 720 kilometrov proti severu in zahodu, so uporabili svoja sredstva. Nekateri so ostali v Nomeju več mesecev, da bi z zainteresiranimi vodili biblijske pouke. V Barrowu so najeli stanovanje, ki je dajalo zavetje pred ledenim mrazom, minus 45° C. Po nekaj letih so ti, ki so si vzeli k srcu Jezusovo zapoved, naj dobro vest oznanjujejo do koncev sveta, porabili več kot 15.000 ameriških dolarjev (Marko 13:10).
Nepričakovana pomoč
Iskanje poti za dosego bolj oddaljenih skupnosti se je nadaljevalo in Jehova je odprl pot. Na razpolago je postalo dvomotorno letalo — prava stvar za varno prečkanje grapavega Aljaškega gorovja. Na Aljaski je mnogo vršacev, ki presegajo 4200 metrov, vrh znamenitega Mount McKinleyja (Denalija) pa sega 6193 metrov nad morsko gladino.
Končno, letalo je prispelo. Zamislite si naše razočaranje, ko je na progi pristala iztrošena, razmajana, mnogobarvna leteča škatla. Ali bo sploh zmožna leteti? Ali ji lahko zaupamo življenje naših bratov? Toda Jehovova roka tudi tokrat ni bila prekratka. Več kot 200 bratov je pod vodstvom mehanikov s poklicnim dovoljenjem prostovoljno ponudilo svoje usluge in porabilo več tisoč ur za obnovo celotnega letala.
Kakšno veselje za oči! Proti Aljaskinemu nebu se je dvignilo sijoče letalo, ki je bilo videti kakor novo, na repu pa ga je krasila registrska številka 710WT! Ker rabi Biblija število sedem kakor tudi deset za simbol popolnosti, bi lahko število 710 razumeli kot poudarek podpore, ki jo je dala Jehovova organizacija, da bi dvignili kopreno s src, ogrnjenih s temo.
Niže, na Aleutski verigi
Ko smo dobili letalo, smo prevozili 80.000 kilometrov, prinašajoč kraljestveno dobro vest in biblijsko literaturo v več kot 54 vasi. To je enako, kakor če bi 19-krat prečkali celinski del Združenih držav!
Trikrat smo se spustili na 1600 kilometrov dolgo otočje, ki ločuje Pacifiški ocean od Beringovega morja. Več kot 200 otokov, ki sestavljajo to verigo, je skoraj brez dreves. Poleg aleutskih domorodcev živi tam še na tisoče morskih ptic, beloglavih jezercev in gosi s snežnobelimi glavami in razločnimi belo-črnim rebrastim perjem.
Vabljiva lepota tega področja pa ni brez nevarnosti. Ko smo se peljali nad morjem, smo lahko videli 3- do 5-metrske valove na peneči se ledeni vodi, tako mrzli, da bi celo poleti v njej lahko zdržali le od 10 do 15 minut. Če bi morali pristati, bi lahko izbirali le med grapavim skalnatim otokom ali ledenim smrtonosnim morjem. Kako hvaležni smo našim veščim bratom, mehanikom s kvalifikacijo A & E (Aircraft and Engines), ki so se prostovoljno ponudili, da usposobijo tako vrhunsko letalo!
Na enem od potovanj smo se peljali proti Dutch Harborju in ribiški vasi Unalaska. To področje je znano po vetru, ki piha z močjo od 130 do 190 kilometrov na uro. Na srečo je bilo ta dan dosti bolj mirno, toda še vseeno dovolj vetrovno, da smo se kar nekajkrat počutili nelagodno. Kakšno presenečenje, ko se je na vidiku prikazala pristajalna steza — le zareza v gorsko pobočje! Na eni strani piste je bila strma skalnata pečina, na drugi pa ledena voda Beringovega morja! Ko smo se dotaknili tal, so bila ta mokra. Tu dežuje več ko 200 dni na leto.
S kakšnim veseljem smo se z ljudmi na tem področju pogovarjali o Božji Besedi in njegovem namenu! Več starejših ljudi je izrazilo cenjenje za upanje na svet brez vojn. Še vedno se živo spominjajo japonskega bombardiranja Dutch Harborja v 2. svetovni vojni. Naši spomini s takšnih oznanjevalskih izletov so bili enako nepozabni.
Znaki počasne otoplitve
Ko smo ponovno opazovali vreme, smo opazili, da se je temperatura rahlo zvišala. To me je spomnilo na naše delo na redko obljudenih področjih. Počasi vendar zagotovo je bilo opaziti otoplitev v srcih ljudi.
Potreben je bil čas, da smo pri ljudeh odstranili sumničenje in nezaupanje, ki so ga imeli do prišlekov. Med našimi prvimi poskusi ni bilo nič nenavadnega, če je letalo dočakal vaški cerkveni glavar in povprašal po namenu našega obiska, potem pa nas nič kaj prijazno zaprosil, naj odidemo. Takšen sprejem nas je seveda razočaral. Toda spomnili smo se Jezusovega nasveta iz Matevževega evangelija 10:16: »Bodite [. . .] previdni kakor kače in preprosti kakor golobje.« Tako smo se vrnili z letalom, naloženim s svežo solato, paradižniki, melonami in drugim, kar se v tistih krajih le stežka dobi. Prej nenaklonjeni prebivalci so bili sedaj presrečni, ko so videli naš tovor.
Medtem ko je en brat stregel v »trgovini« in sprejemal prispevke za sveže blago, so drugi hodili od vrat do vrat in obveščali stanovalce o prispelem svežem tovoru. Pri tem pa so še vprašali: »Mimogrede, ali berete Biblijo? Gotovo vas bo veselil ta biblijskoučni pripomoček, ki pokaže, da nam je Bog obljubil raj.« Le kdo bi odbil tako mikavno ponudbo? Vsi so cenili tako telesno kakor duhovno hrano. Sprejeli so nas prijazno, oddali smo kar nekaj literature in ogreli nekaj src.
Prekoračenje meje
Prek Yukon Territoryja je občina Whitehorse naslovila na nas »makedonsko« vabilo, naj stopimo na kanadsko stran in obiščemo nekaj področij na oddaljenih Severozahodnih teritorijih (Dejanja apostolov 16:9). Pet nas je bilo v letalu, ko smo se peljali proti Tuktoyaktuku, vasi blizu Mackenzie Baya ob Beaufortovem morju, severno od polarnega kroga.
,Kako izgovarjate to čudno ime?‘ nas je zanimalo, ko smo prispeli.
»Tuk,« je odvrnil mladenič širokega nasmeha.
»Kako, da tudi nam ni prišlo to na misel?« smo se čudili.
Presenetilo nas je, da so ljudje iz Tuktoyaktuka zelo dobro podkovani iz Svetega pisma. Posledica tega so bili mnogi prijateljski razgovori in veliko oddane literature. Neki naš mlad pionir je imel s stanovalcem poučen pogovor.
»Sem anglikanec!« je dejal stanovalec.
»Ali veste, da anglikanska cerkev odobrava homoseksualnost?« je vprašal pionir.
»Kaj ne poveste?« je pomišljal možak. »Če je pa tako, potem jaz nisem več anglikanec.« Obetala se je še ena oseba, ki je odpirala srce biblijski dobri vesti (Efežanom 1:18).
Nekega starejšega človeka je prevzela naša odločenost, da obiščemo vsaki dom na tem področju. Navadno smo morali vse svoje delo opraviti peš. Običajno je bilo treba hoditi kilometer ali dlje od pristajalne piste do vasi. Da pa bi lahko dosegli vsak dom, smo morali vzeti pot pod noge po prodnatih in blatnih poteh. Možakar nam je posodil majhen dostavni tovornjak, ki nam je bil v pravi blagoslov! Prešli smo mejo in pomoč na kanadskem področju je bila dobrodošla prednost.
Ali je bilo vredno truda
Kadar je vreme slabo, mi pa do nadaljnjega obtičimo in ne moremo naprej tako kakor sedaj, ali pa ko je videti da celodnevno oznanjevanje ni rodilo drugega kot nezanimanje, če ne celo sovražnost, se pričnemo spraševati, ali je bilo vredno vsega tega časa, energije in stroškov. Pomislimo tudi na ljudi, ki so se po vsem sodeč zanimali in obljubili, da bodo Biblijo preučevali po pošti, kar pa se potem ni zgodilo. Potem se spomnimo, da prenekateremu domorodcu ni v navadi pisati pisma, prijaznost pa se zlahka nápak razume kot zanimanje za biblijsko sporočilo. Včasih je tako težko meriti uspeh.
Te negativne misli pa so hitro izginile, ko smo se spomnili dobrih izkušenj drugih kraljestvenih oznanjevalcev. Priča iz Fairbanksa je na primer oznanjevala v vasi Barrow daleč na severu. Tam je srečala najstnico, ki se je šolala v Kaliforniji, tu pa je bila na šolskih počitnicah. Sestra je z dopisovanjem ohranjala zanimanje in deklico spodbujala še, ko se je vrnila v šolo. Danes je ta mlada gospodična srečna, krščena Jehovova služabnica.
Trkanje po vratih me je zdramilo iz razmišljanja in mi dalo še en dokaz, da se je vse to splačalo. Pri vratih je stal Elmer, do tedaj edini Inuit, ki je predan, krščen Pričevalec v Nomeju.
»Če boš šla ven, ali lahko grem s teboj?« je vprašal. Ker je živel tako daleč stran, več kot 800 kilometrov od najbližje občine, je hotel sodelovati v oznanjevanju z bratovščino, dokler je imel to priložnost.
Sončni žarki so se pričeli prebijati skozi oblake in mi pričakujemo skorajšnje dovoljenje za odhod. Ko se Elmer vzpenja k letalu, nas ogreje njegov vesel, sijoč obraz. To je za Elmerja poseben dan. Skupaj z nami gre do naše naslednje vasi, da bi oznanjal svojemu, inuitskemu ljudstvu in se nam pridružil pri dviganju koprene s src tistih, ki živijo za zadnjo mejo na svetu. (Prispevek.)
[Zemljevid na strani 23]
(Lega besedila — glej publikacijo)
1. Gambell
2. Savoonga
3. Nome
4. Kotzebue
5. Barrow
6. Tuktoyaktuk
7. Fairbanks
8. Anchorage
9. Unalaska
10. Dutch Harbor
[Slika na strani 24]
Da bi dosegli odmaknjene skupnosti, je pogosto treba prečkati eno od mnogih Aljaskinih gorskih hrbtov
[Slika na strani 25]
Betty Haws, Sophie Mezak in Carrie Teeples imajo skupaj več kot 30 let polnočasne službe