Boljši svet — pred vrati!
»VIDETI je, da nostalgija za rajem vznemirja ljudska bitja bolj kot katerakoli druga nostalgija. Morda je ta najmočnejša in najbolj prisotna od vseh. Določena želja po raju je očitna na vseh stopnjah verskega življenja,« pravi The Encyclopedia of Religion.
Vsem kulturam je očitno skupna želja življenje v boljšem svetu, kot da bi objokovale prvotni ideal, ki ga ni več. Ob tem se poraja misel o možnosti obstoja prvotnega raja, toda kje? Psihoanalitik bo nemara rekel, da ta težnja razkriva željo po izgubljeni varnosti, ki ga je dajalo materino telo. Ta razlaga pa ne prepričuje učenjakov, ki preučujejo zgodovino religije.
»Nostalgija za rajem« — zakaj
Ali obstoj takšne nostalgije, kot menijo nekateri, služi le za to, da bi težave in minljivost človekovega bivanja napravila bolj znosno? Ali obstaja še kakšna razlaga?
Zakaj človeštvo hrepeni po boljšem svetu? Biblija to razlaga jasno in preprosto: Človeštvo izvira iz boljšega sveta! Prvotni raj je zares obstajal. Božja beseda o njem govori kot o ,vrtu‘, ki je bil nekje na Srednjem vzhodu, blagoslovljen z ,vsakterim drevjem, prijetnim očesu in dobrim v jed‘. Bog ga je zaupal v skrb prvemu človeškemu paru (1. Mojzesova 2:7-15). To je bilo idealno okolje, v katerem bi lahko bili ljudje zares srečni.
Zakaj se takšne rajske razmere niso obdržale? Zaradi upora — najprej duhovnega bitja, potem pa še človeškega para (1. Mojzesova 2:16, 17; 3:1-6, 17-19). Tako človek ni izgubil le raja, temveč tudi popolnost, zdravje in neskončno življenje. Te prevladujoče razmere gotovo niso izboljšale človekovega življenja. Nasprotno, le-to se je postopoma degeneriralo in tako je do danes doseglo za zdaj najnižjo točko. (Propovednik 3:18-20; Rimljanom 5:12; 2. Timoteju 3:1-5, 13).
Zgodovina zamisli o iskanju raja
Kot si lahko mislimo, ima »nostalgija za rajem« zelo dolgo zgodovino. Sumerci so se spominjali časa, ko je harmonija vladala vsemu vesolju: »Ni bilo strahu, terorja, tekmovalnosti. . . . Vesoljni svet, ljudje v soglasju, so Enlilu dajali slavo v enem jeziku,« se spominja staroveška mezopotamska pesnitev. Nekateri so, tako kakor stari Egipčani, upali na boljši svet po smrti. Verjeli so, da neumrjoča duša doseže tako imenovana polja Aaruja. Toda to upanje je imela, vsaj spočetka, le aristokracija; reveži niso mogli sanjati o tem, da bodo dosegli blaženi svet.
Naslednje versko področje je hinduizem, katerega pripadniki so stoletja pričakovali nastop ere boljšega sveta (juga). Po hindujskem nauku se v kontinuiranem ciklu medsebojno izmenjujejo štiri juge, trenutno pa živimo v času najslabše. Na žalost bo ta Kali juga (era teme) z vsem svojim trpljenjem in hudobnostjo trajala, kot pravijo nekateri, celih 432.000 let. Vseeno pa zvesti hindujci pričakujejo zlate čase, Krita jugo.
Po drugi strani pa so se Grki in Rimljani nadejali, da se jim bodo uresničile sanje o bajeslovnih Otokih blaženosti v Atlantskem oceanu. Tudi mnogi pisatelji, kot Heziod, Vergil in Ovid, so govorili o čudovitih zlatih časih na začetku in upali, da bodo nekega dne obnovljeni. Ob koncu prvega stoletja pr. n. š. je latinski pesnik Vergil napovedal skorajšnji prihod nove in trajne aetas auree (zlatih časov). V stoletjih, ki so sledila, je »nič manj kot šestnajst rimskih cesarjev trdilo, da njihovo cesarjevanje ponovno vzpostavlja zlate čase,« pravi The Encyclopedia of Religion. Toda danes dobro vemo, da je bila to le politična propaganda.
Mnogo Keltov je v skladu s svojimi predstavami hrepenelo po svetli deželi na otoku (ali arhipelagu) prek morja, kjer naj bi po njihovem prepričanju ljudje živeli v popolni sreči. Po neki legendi je kralj Arthur, čeprav je bil smrtno ranjen, živel dalje, ko je našel čudoviti otok, imenovan Avalon.
V starem in v srednjem veku so mnogi mislili, da vrt pravega veselja, edenski vrt, še vedno obstaja nekje »na vrhu kakšne nedostopne gore ali pa na oni strani nepremostljivega oceana,« pojasnjuje zgodovinar Jean Delumeau. Čeprav je italijanski pesnik Dante verjel v nebeški raj, si je zamišljal, da zemeljski raj še vedno obstaja na vrhu gore njegovih Vic, ki je na nasprotni strani zemeljske oble glede na mesto Jeruzalem. Nekateri so verjeli, da ga je najti v Aziji, v Mezopotamiji ali na Himalaji. Srednjeveške legende o edenskem paradižu so dokaj pogostne. Mnogi so verjeli, da je bilo blizu tega raja čudovito kraljestvo, ki mu je vladal pobožni »Prester John«. Ker je bilo kraljestvo Prestorja Johna v neposredni bližini zemeljskega raja, je bilo življenje v njem baje dolgo in blaženo, trajen vir obilja in bogastva. Drugi so pod vplivom starogrških legend še vedno mislili, da je rajske otoke najti v Atlantiku. Srednjeveški zemljevidi kažejo, da so bili ljudje dokaj prepričani v obstoj edenskega vrta, saj so celo prikazovali njegovo domnevno lokacijo.
V 15. in 16. stoletju so pomorščaki, ki so prečkali Atlantik, pravzaprav iskali svet, ki je bil obenem nov pa tudi starodaven. Mislili so, da bodo na drugi strani oceana našli ne samo Indijance, temveč tudi edenski vrt. Krištof Kolumb ga je na primer iskal med gorami v deželah zmernotoplega in tropskega pasu Južne in Srednje Amerike. Evropski raziskovalci so, ko so prispeli v Brazilijo, bili prepričani, da bo izgubljeni raj prav tam, saj je bilo podnebje tako milo, hrane in rastja pa v obilju. Kmalu pa so bili prisiljeni spoznati kruto resnico.
Utopija — idealno mesto?
Nekateri pa si niso več prizadevali določati mesta idealnega sveta na kakšnem oddaljenem kraju na zemlji, temveč so ga skušali načrtovati. Tako je angleški humanist Thomas More leta 1516 opisal otok Utopija kot čudovit, miroljuben in strpen kraj, docela drugačen od ponižujočega sveta, kakršnega je poznal. Tudi drugi so poizkušali načrtovati boljši, srečnejši svet: v šestem stoletju pr. n. š. je bil to Platon s svojo Republiko; leta 1602 italijanski menih Tommaso Campanella in njegovo sila organizirano Mesto sonca; le nekaj let kasneje pa angleški filozof Francis Bacon s pripovedjo o »srečnem in cvetočem stanju« njegove Nove Atlantide. V stoletjih so vsakovrstni misleci (bodisi verni ali ne) opisali na desetine utopij. Vendar so le malokoga od njih, če sploh koga, jemali resno.
Bili so celo takšni, ki so hoteli svojo utopijo tudi zgraditi. Leta 1824 se je na primer premožni Anglež Robert Owen odločil preseliti v Indiano (ZDA), da bi uresničil svoje zamisli o utopiji v vasi, ki jo je poimenoval New Harmony (Nova harmonija). Prepričan je bil, da se bodo ljudje v pravih pogojih popravili, in porabil skoraj vse svoje premoženje v prizadevanju, da ustanovi to, kar si je zamislil kot novi moralni svet. Toda rezultati so pokazali, da nove življenjske razmere še ne zadostujejo za nastanek novega človeka.
Skoraj vse politične ideologije trdijo, da mora človek načrtovati svet po lastnem spoznanju in lastnem čutu za to, kaj je resnično, da bi na zemljo prinesel raj, o katerem sanja. Toda, kakšen paradoks, poizkusi, da bi se takšne težnje uresničile, so rezultirali v vojnah in revolucijah, kakršna je bila francoska revolucija leta 1789 in boljševiška revolucija leta 1917. Takšna prizadevanja so pogosto vodila do še večjih bolečin in trpljenja ne pa do rajskih razmer.
Prizadevanja, načrti, utopije in poizkusi njihovega uresničenja — zgodba o enem samem velikem razočaranju. V našem času nekateri govorijo o »razblinjenih sanjah« in »koncu obdobja utopije« ter nas vabijo, naj se naučimo »živeti brez utopije«. Ali obstaja kakšno upanje na boljši svet, ali pa bodo to ostale le sanje?
Kristjani in boljši svet
Novi svet nikakor niso le sanje — to je resnično upanje! Jezus Kristus, Utemeljitelj krščanstva, je vedel, da sedanji svet ni najboljši možen svet. Učil je, da bodo zemljo nasledili krotki in da se bo tedaj godila Božja volja (Matevž 5:5; 6:9, 10). Tako on kakor njegovi učenci so vedeli, da ta svet obvladuje Božji sovražnik, Satan Hudič, in da je to glavni vzrok za mnogotere tegobe človeštva (Janez 12:31; 2. Korinčanom 4:4; 1. Janezov 5:19; Razodetje 12:12). Zvesti Judje so čakali dne, ko bo Bog enkrat za vselej osvobodil zemljo vojn, bolečine in bolezni, da bi jo naselil z ljudmi, ki ljubijo mir in pravičnost. Enako so kristjani prvega stoletja zaupljivo čakali novo stvarnost, ,nova nebesa in novo zemljo‘, ki bo zamenjala sedanji svet (2. Petrov 3:13; Psalm 37:11; 46:8, 9; Izaija 25:8; 33:24; 45:18; Razodetje 21:1).
Ko je Jezus visel na mučilnem kolu, je hudodelcu, ki je pokazal določeno mero vere vanj, ponovil obljubo o boljšem svetu. »[Jezus] mu reče: ,Resnično ti pravim danes, z menoj boš v raju‘ « (Luka 23:40-43, NW). Kako je hudodelec razumel te besede? Ali je Jezus menil, naj bi bil hudodelec tega istega dne ,z njim‘ v nebesih, na kar namigujejo nekateri katoliški in protestantski prevodi Biblije? Ne, Jezus ni tega mislil, saj je po svojem vstajenju Mariji Magdaleni rekel, da ,še ni šel gori k Očetu‘ (Janez 20:11-18). Čeprav je Jezus učil svoje apostole tri leta in pol pred binkoštmi 33 n. š., celo oni niso pričakovali nebeškega raja (Dejanja apostolov 1:6-11). Ta hudodelec je razumel to, kar bi razumela velika večina Judov tistega časa: Jezus je obljubljal boljši svet, ki bo prišel na rajsko zemljo. Neki nemški učenjak je priznal: »Nauka o povračilu v posmrtnem življenju v Stari zavezi ni najti.«
Zagotovilo, da raj na naši zemlji bo, je dal tudi apostol Pavel v svojem pismu Hebrejcem. Ko je sovernike spodbudil, naj ne ,pustijo vnemar toliko zveličanje, ki ga je iz početka oznanjal Jezus Kristus‘, je Pavel izjavil, da je dal Bog Jehova Jezusu oblast nad ,prihodnjim svetom [grško, oikouméne]‘ (Hebrejcem 2:3, 5). V Krščanskih grških spisih se izraz oikouméne vedno nanaša na obljudeno zemljo in ne na nebeški svet (primerjaj Matevž 24:14; Lukež 2:1; 21:26; Dejanja apostolov 17:31). Božje kraljestvo, ki mu bo vladal Jezus Kristus, bo torej svoje gospostvo uveljavljalo nad obljudeno zemljo. To bo res idealno mesto za življenje!
Čeprav bo sámo Kraljestvo v nebesih, bo vseeno poseglo v zemeljske zadeve. Kakšne bodo posledice? Betežnost, zlobnost, revščina in smrt bodo postali daljni spomin. Celo razočaranje in nezadovoljstvo bosta izginila. (Razodetje 21:3-5) Biblija pravi, da ,bo Bog odprl roko svojo in sitil, karkoli živi‘ (Psalm 145:16). Problemi, kot sta nezaposlenost in onesnaženost, bodo praktično in trajno rešeni (Izaija 65:21-23; Razodetje 11:18). Predvsem pa bodo zahvaljujoč Božjemu blagoslovu zmago slavili resnica, pravičnost in mir — kvalitete, ki so, kot je videti, skoraj izginile! (Psalm 85:7-13; Galatom 5:22, 23)
Ali so vse to le sanje, utopija? Ne, ti časi, v katerih živimo mi, so najbolj kritični in kažejo, da smo v »zadnjih dneh« tega sveta in da je zato novi svet blizu (2. Timoteju 3:1-5). Ali bi radi živeli tam? Spoznajte, kako je to mogoče, tako da z Jehovovimi pričami preučujete Biblijo. Boljši svet, mnogo boljši, kot smo kdajkoli sanjali, je blizu. To ni utopija — to je resničnost!
[Slika na strani 7]
Boljši svet — skorajšnja resničnost