»Nahranite usta, ne nog«
Pogled na tradicionalne afriške pogrebne običaje
»SVOJIH mrtvih ne pokopavajo!« To se pogosto sliši o Jehovovih pričah v zahodni Afriki. Toda, splošno znano je, da jih pokopavajo.
Zakaj ljudje mislijo, da Jehovove priče ne pokopavajo svojih mrtvih? Zato, ker se Priče ne držijo mnogih zelo razširjenih lokalnih pogrebnih običajev.
Tradicionalni pogrebni običaji
Aliu živi v majhni vasici v osrednji Nigeriji. Ko mu je umrla mama, je o njeni smrti obvestil sorodnike in se domenil za biblijski govor, ki bi ga pri njih doma imel starešina iz bližnje občine Jehovovih prič. Govor se je osredotočil na stanje mrtvih in na ohrabrujoče biblijsko upanje na vstajenje. Po govoru je bila Aliujeva mama pokopana.
Sorodniki so bili ogorčeni. Za njih noben pogreb še ni končan, če vsaj eno noč po smrti ne bedijo pri mrliču. V skupnosti v kateri živi Aliu, temu običaju sledi praznovanje in ne žalovanje. Truplo skopajo, oblečejo v bela oblačila ter ga položijo na posteljo. Žalujoči pošljejo po glasbenike, kupijo zaboje piva in vrče palmovega vina. Poskrbijo tudi za žrtvovanje bika ali kozla. Nato se žalujočim pridružijo še drugi sorodniki in prijatelji. Skupaj pojejo, plešejo, jejo in pijejo vse do jutranje zore.
Med samim slavjem položijo hrano k mrtvečevim nogam. Odrežejo mu nekaj las in nohtov na nogah in rokah ter to spravijo za »drugi pokop«. Ta pa je dneve, tedne ali celo leta kasneje.
Naslednji dan, po nočnem bedenju pri mrliču, ga pokopljejo, toda pogrebne slovesnosti se nadaljujejo in trajajo ves teden ali celo dlje. Kasneje se začne drugi pokop. Odrezane lase in nohte zavijejo v belo tkanino nato pa vse skupaj obesijo na približno meter in pol dolgo desko. Desko nato v procesiji s petjem in plesom odnesejo h grobu, kjer jo zakopljejo poleg pokojnika. Ob tem se spet razlega glasba, veliko se pije in jé. Za konec še s pištolo ustrelijo proti nebu.
Ker Aliu vsega tega ni dovolil, so ga obtožili nespoštovanja do umrlih in do običajev, s katerimi umrlim izkazujejo čast. Toda zakaj se Aliu, Jehovova priča, ni želel podrediti tej tradiciji? Ker mu glas vesti ni dopuščal, da bi sprejel verske zamisli, na katerih slonijo ti običaji.
Tradicionalna afriška verovanja
Po vsej Afriki ljudje verujejo, da vsak človek izvira iz duhovnega področja ter se bo tja tudi vrnil. Ljudstvo Joruba iz Nigerije pravi: »Zemlja je le trg, nebesa pa so dom.« Tudi ljudstvo Igbo ima rek: »Vsak, kdor prihaja na ta svet, se bo moral vrniti domov, ne glede na to koliko časa se zadržuje na zemlji.«
Pomisli na prej omenjene običaje. Namen nočnega bedenja pri mrliču je, da njegov duh pri odhodu dostojno pospremijo. Bela oblačila imajo kot primeren okras za duhovno področje. Hrana ob mrtvečevih nogah je povezana z zamislijo, da truplo jé z nogami in jih morajo zato nahraniti. Če tega ne storijo, je truplo lačno na poti v deželo prednikov.
Ljudje na splošno verujejo, da je duh ko zapusti telo, še vedno med živečimi in se ne vrne k prednikom, dokler se ga ne osvobodi z drugim pokopom. Ljudje se namreč bojijo, da bi se duh razjezil ter jih mučil z boleznimi in smrtjo, če ne bi bilo drugega pogreba. Strel iz pištole pomeni, da duh dokončno »pošljejo« v nebesa.
Čeprav so pogrebni običaji v Afriki od kraja do kraja zelo različni, skoraj povsod verujejo, da duh preživi smrt telesa. Glavni namen ritualov pa je, da se z njimi duhu pomaga odzvati »klicu iz nebes«.
Ta verovanja in običaje je spodbudila krščanska doktrina o nesmrtnosti človeške duše in češčenju »svetnikov«. Značilna je izjava vojaškega duhovnika iz Svazija, ki je dejal, da Jezus ni prišel odpravit tradicionalnih verovanj, temveč da jih izpolni ali potrdi. Ker največkrat duhovniki nadzirajo pogrebne slovesnosti, mnogi mislijo, da so tradicionalna verovanja in običaji v skladu z Biblijo.
Kaj pravi Biblija
Ali imajo takšna verovanja res oporo v Bibliji? O stanju mrtvih, Propovednik 3:20 ugotavlja: »Vse [ljudje in živali] gre na eno mesto; vse je postalo iz prahu in vse se vrača zopet v prah.« Sveto pismo nadaljuje: »Kajti živeči vedo, da jim je umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo . . . Kakor njih ljubezen, tako je njih sovraštvo in njih gorečnost davno izginila, . . . Kajti ni ne dela, ne preudarjanja, ne znanja, ne modrosti v kraju smrti [grobu, NW], kamor greš.« (Propovednik 9:5, 6, 10)
Ti in še drugi navedki iz Biblije jasno kažejo, da nas mrtvi ne morejo videti, slišati, nam pomagati ali škoditi. Ali ni to v skladu s tem kar si sam opazil? Morda si poznal bogatega in vplivnega človeka, ki je umrl. Njegova družina je nato zelo trpela, čeprav so zadostili vsem pogrebnim obredom, ki jih zahteva običaj. Če ta mož še vedno živi v duhovnem področju, zakaj ne pomaga svoji družini? Ne more, ker kar pravi Biblija je resnica. Mrtvi so res brez življenja, »nezmožni v smrti« in zato nikomur ne morejo pomagati (Izaija 26:14).
Božji sin, Jezus Kristus, je vedel, da je to resnica. Pomisli, kaj se je zgodilo po Lazarjevi smrti. Biblija razloži: »To je povedal [Jezus] in potem reče [svojim učencem]: Lazar, prijatelj naš, je zaspal; pa grem, da ga prebudim. Reko mu torej učenci njegovi: Gospod, če je zaspal, ozdravi. Rekel pa je to Jezus o smrti njegovi.« (Janez 11:11-13)
Upoštevaj, da je Jezus primerjal smrt s spanjem, počitkom. Ko je prišel v Betanijo je tolažil Lazarjevi sestri Marijo in Marto. Ganjen od sočutja, se je Jezus razjokal. Toda, Jezus ni z ničemer, niti z besedami niti z dejanji, namigoval, da Lazarjev duh še vedno živi in si želi pomoči, da bi prišel v deželo prednikov. Jezus je storil, kar je rekel. Zbudil je Lazarja iz smrtnega spanja z vstajenjem. To je dokaz, da bo Bog sčasoma uporabil Jezusa za obujanje vseh, ki so v grobovih (Janez 11:17-44; 5:28, 29).
Zakaj se označevati za drugačne
Ali je napačno, če se še vedno držimo pogrebnih običajev, ki ne temeljijo na Bibliji? Aliu in milijoni Jehovovih prič mislijo, da je. Vedo, da bi bilo nápak, celo hinavsko, če bi podpirali navade, ki nedvomno izvirajo iz zmotnih in zavajajočih naukov. Ne želijo biti podobni pismarjem in farizejem, ki jih je Jezus obsodil kot verske hinavce (Matevž 23:1-36).
Apostol Pavel je opozoril sodelavca Timoteja: »Duh pa razločno pravi, da bodo v poslednjih časih nekateri odpadli od vere in poslušali zapeljive duhove in nauke hudobnih duhov, vsled licemerstva lažigovornikov.« (1. Timoteju 4:1, 2) Ali je zamisel, da vsi umrli pravzaprav živijo nekje v duhovnem svetu nauk demonov?
Da. Satan Hudič, »oče laži«, je Evi rekel, da ne bo umrla, s čimer je hotel povedati, da bo še naprej živela kot človeško bitje (Janez 8:44; 1. Mojzesova 3:3, 4). Toda to ni skladno s trditvijo, da nesmrtna duša živi še po smrti telesa. Kakorkoli že, Satan in njegovi demoni si prizadevajo odvrniti ljudi od resnice iz Božje besede, tako da širijo zamisel o nadaljevanju življenja po smrti. Jehovove priče verjamejo kar Bog pravi v Bibliji, ne soglašajo pa s pogledi in navadami, ki podpirajo Satanove laži (2. Korinčanom 6:14-18).
Ker se Jehovovi služabniki izogibajo nebiblijskih pogrebnih običajev, jim nekateri drugače misleči niso naklonjeni. Nekatere Priče so bile izključene iz dedovanja. Spet z drugimi so njihovi domači prekinili stike. Kot pravi kristjani, so spoznali, da jim svet ni naklonjen, ker so zvesti in pokorni Bogu. Tako kakor zvesti apostoli Jezusa Kristusa, tudi oni odločno trdijo, da je ,Boga treba bolj poslušati nego ljudi.‘ (Dejanja apostolov 5:29; Janez 17:14)
Čeprav se radi spominjajo svojih ljubljenih, ki so umrli, se pravi kristjani trudijo izkazovati ljubezen živečim. Na primer, Aliu je po očetovi smrti mamo vzel k sebi in zanjo skrbel, vse do njene smrti. Ko so mu očitali, da svoje mame ni imel rad, ker je ni pokopal kot veleva priljubljeni običaj, je v odgovor uporabil med domačimi pogosto izrečen rek: »Nahrani mi usta, preden mi nahraniš noge.« Nahraniti usta ali skrbeti za koga, ko je ta še živ, je pomembnejše kakor, po na začetku omenjenem običaju, nahraniti noge. Od hranjenja nog pravzaprav pokojni nima nikakršne koristi.
Aliu sprašuje svoje kritike: ,Kaj bi si bolj želeli, da vaša družina ljubeče skrbi za vas v starosti, ali da vam po smrti uprizorijo veliko slavje?’ Večina si želi, da bi za njih poskrbeli, ko so še živi. Hvaležni so, ker vedo, da bodo po smrti deležni primernega pogrebnega govora in dostojnega pokopa.
To si Jehovove priče prizadevajo narediti za svoje ljubljene. Nahranijo jim usta, ne nog.