Kaj so kulti

VEČ kot sto agentov organov reda na zvezni in lokalni ravni je 28. februarja 1993 vdrlo v kompleks zgradb, kjer je stanovalo na ducate mož, žena in otrok. Zgradbe so nameravali preiskati, da bi našli neprijavljeno orožje in prijeli človeka, ki so ga sumili zločina. Vendar pa so bili presenečeni, ko so jih pozdravile krogle, ki so iz zgradb priletele proti njim. Odgovorili so z ognjem.

V spopadu je bilo deset mrtvih in več ranjenih. Stotine agentov organov reda, dovolj oboroženih za majhno vojno, je v naslednjih petdesetih dneh oblegalo kompleks. Stanje se je z mrtve točke premaknilo v odločilnem spopadu, v katerem je bilo 86 mrtvih, med njimi najmanj 17 otrok.

Kdo pa je bil sovražnik? Vojska prekupčevalcev z mamili? Skupina gverilcev? Ne. Kot ste najbrž že ugotovili, je »sovražnik« bila skupina religioznih privržencev, članov nekega kulta. Ta tragedija je neopazno skupnost z osrednje teksaške ravnine (ZDA) postavila v središče mednarodne pozornosti. Javna občila so preplavila radijske valove in tisk s poročili, analizami in komentarji o tem, kako nevarni so fanatični kulti.

Javnost so spomnili na primere, ko so kultni voditelji svoje člane peljali v smrt: leta 1969 je v Kaliforniji moril Manson, leta 1978 je bil množični samomor članov kulta v Jonestownu (Gvajana), leta 1987 pa si je samomorilski dogovor izmislila kultna voditeljica Pak Sun-ja iz Koreje; posledica je bila smrt 32 članov. Zanimivo pa je, da je večina teh ljudi trdila, da so kristjani in da verujejo v Biblijo.

Razumljivo je, da se mnogi, ki Biblijo spoštujejo kot Božjo besedo, zgrozijo nad takšnim brezsramnim zlorabljanjem Svetega pisma. Zato je bilo v vseh teh letih ustanovljeno na stotine organizacij, ki naj bi nadzirale kulte in razkrivale njihova nevarna početja. Strokovnjaki za kultno delovanje napovedujejo, da lahko prihajajoče tisočletje, ki je tik pred vrati, sproži neverjetno množenje kultnih skupin. Neka revija je zapisala, da je po mnenju protikultnih skupin tisoče kultov »pripravljenih hlastniti po vašem telesu, upravljati z vašim mišljenjem in pokvariti vašo dušo. . . . Redki so oboroženi, toda večina velja za nevarne. Prevarali vas bodo, vas oskubili, poročili in pokopali.«

Kaj je kult?

Mnogi izraz »kult« svobodno uporabljajo, čeprav se mogoče ne zavedajo povsem vseh njenih konotacij. Nekateri teologi pa se ga celo izogibajo, da bi preprečili zmedo.

The World Book Encyclopedia pojasnjuje, da »se izraz kult običajno povezuje z vsako obliko čaščenja ali obredja«. Po tem merilu bi vse religiozne organizacije lahko uvrstili med kulte. Kljub temu pa ima ta beseda v današnji splošni rabi drugačen pomen. Ista enciklopedija opaža, da je »od sredine 20. stoletja publiciteta o kultih spremenila pomen tega izraza. Danes ga uporabljamo za skupine, ki sledijo živemu vodju, ki širi nove, nepravoverne nauke in običaje.«

Revija Newsweek je to splošno sprejeto rabo izraza potrdila, ko je pojasnila, da so kulti »običajno majhne, obrobne skupine, katerih člani črpajo svojo identiteto in smoter od enega samega karizmatičnega posameznika«. Podobno tudi revija Asiaweek piše, da je »sam izraz [kult] nejasen, toda običajno pomeni novo veroizpoved, zgrajeno okrog kakšnega karizmatičnega vodja, ki se pogosto razglaša za poosebljenega boga.«

Izrazje skupne resolucije stotega kongresa države Maryland (ZDA) prav tako posreduje slabšalni stranski pomen izraza kult. Resolucija izjavlja, da je »kult skupina ali gibanje, ki je pretirano vdana kakšnemu človeku ali zamisli in uporablja neetične manipulativne metode prepričevanja ter prevzgoje, da bi pomagala doseči cilje svojega vodja«.

Jasno je torej, da se pod kulti predvsem razume verske skupine s skrajnimi pogledi in običaji, ki so v nasprotju s tem, kar velja za družbeno normalno. Obrede svoje pobožnosti opravljajo običajno na skrivnem. Večina teh kultnih skupin se celo osami in živi v komunah. Samozvanemu človeškemu vodju so povečini brezpogojno in izključno vdani. Ti vodje se pogosto širokoustijo, da so izbrani od Boga ali pa da so celo božanske narave.

Protikultne organizacije in javna občila med kulte včasih uvrščajo tudi Jehovove priče. Več nedavnih časopisnih člankov je Priče vrglo v isti koš kot verske skupine, ki so znane po vprašljivih praktikah. Toda ali bi bilo prav na Jehovove priče gledati kakor na majhno obrobno versko skupino? Člani kultov se pogosto osamijo od svojih prijateljev, družin in celo od družbe na splošno. Ali pa je tako pri Jehovovih pričah? Ali uporabljajo varljive in neetične metode za pridobivanje članov?

Kultni vodje so znani po tem, da uporabljajo manipulativne metode za upravljanje mišljenja svojih sledilcev. Ali obstajajo kakšni dokazi, da to delajo Jehovove priče? Je njihovo čaščenje zavito v skrivnost? Ali imajo in častijo človeškega vodja? Ali še natančneje: ali so Jehovove priče kult?

[Navedba vira slike na strani 3]

Jerry Hoefer/Fort Worth Star Telegram/Sipa Press