Oznanjevalci Kraljestva poročajo

»Stolp močan je ime Gospodovo [Jehovovo, NW]«

ŽIVIMO v spremenljivih časih. Naše na zunaj ustaljeno življenje se lahko čez noč spremeni in brez opozorila je lahko kdo v veliki nevarnosti še preden se tega sploh zaveda. To se lahko zgodi zaradi političnega prevrata, nasilnega napadalca, velike naravne nesreče ali pa zaradi hude bolezni. Karkoli bi že bilo, kam naj se kristjan obrne, kadar je v nevarnosti njegovo življenje?

David, misijonar, ki živi v eni izmed podružnic družbe Watch Tower, se je naučil odgovora na to vprašanje iz neke grozljive izkušnje. Kot voznik, je neko jutro že zgodaj odšel, da bi pripeljal betelske delavce, ki živijo zunaj podružnice. Bila je še tema. Ko je vstopila Rosalía, je peljal mimo policijske postaje in zaslišal prvi strel.

Nato se je vse hitro odvijalo. Slišal je zvok, ki je bil podoben zvoku velike petarde in ugotovil, da ima predrto zračnico. Nenadoma je na sredini ceste zagledal vojaka s puško namerjeno vanj. Zatem se je skoraj sočasno zgodilo troje. Več zaporednih strelov je prerešetalo džipovo stran in zdrobilo okna. David in Rosalía sta se sklonila. Vojak pa je skozi vetrobransko steklo streljal v višini oči.

Med obstreljevanjem džipa je David, še vedno sklonjen, z vso močjo zavrl. Takrat sta oba, David in Rosalía, mislila, da bosta umrla. Glasno sta molila k Jehovu in ga prosila, naj ju varuje. Kasneje je Rosalía povedala, da se je v tistih trenutkih spraševala, kako bi reagirala njena družina, ko bi slišala za njeno smrt.

Še vedno živa!

Zvok streljanja in drobljenja stekla je končno prenehal. David je bežno pogledal Rosalíjo in ko je na njenem hrbtu zagledal krvav madež, mu je skoraj zastalo srce. Toda ranil jo je kos letečega stekla in ne krogla. Od ureznin razbitega stekla so ji krvavela tudi kolena, sicer pa je bilo videti, da je z njo vse v redu.

Moški v vojaških uniformah in z belimi trakovi na rokavih so prišli k džipu ter jima ukazali, naj z dvignjenimi rokami izstopita. Eden, ki je, kot je bilo videti, imel višji čin, se je obrnil k vojaku in rekel: »Rečeno ti je bilo, da ne streljaj na civiliste.« Vojak se je opravičil, češ, da je slišal strele in je mislil, da so prihajali iz džipa.

Ko je David predstavil sebe in Rosalíjo kot Jehovovi priči, so se ugodno odzvali. Pojasnil jim je še, kaj je tam delal, toda vojaki so ju kljub temu želeli zadržati. Kot je bilo videti, je v zgodnjih jutranjih urah neka vojaška frakcija pripravila državni udar, ti vojaki pa so zavzemali policijsko postajo ravno takrat, ko sta se David in Rosalía z džipom peljala mimo.

Rosalía je bila zelo vznemirjena, medtem pa ko je David prosil vojake, da bi ju izpustili, je pogumno ostala mirna. Navsezadnje so jima dovolili, da odideta, a brez džipa. Pešačiti sta morala do bližnje avenije, da bi ujela avtobus, s katerim sta se peljala do podružnice, kjer so v bolnišnici poskrbeli za Rosalíjo.

Moč molitve

David se je iz te izkušnje naučil, da ne sme nikoli podcenjevati moč iskrene molitve in nikoli pozabiti tega, da nas lahko pogosto zaščiti to, da se pogumno predstavimo kot Jehovove priče. Tako se lahko dobesedno uresničijo besede, »stolp močan je ime GOSPODOVO [Jehovovo, NW]: tja priteče pravični in je na varnem« (Pregovori 15:29; 18:10; Filipljanom 4:6).

[Navedba vira slike na strani 19]

Fotografía de Publicaciones Capriles, Caracas, Venezuela