Pionirji dajejo in prejemajo blagoslove

»PIONIRANJE ima daleč večjo vrednost kakor uspešna posvetna kariera. Nič ni bolj zadovoljujočega kot pomagati ljudem spoznati Jehova in njegovo resnico.« To je dejala neka kristjanka, ki se je odločila za pionirsko kariero — polnočasno kraljestveno oznanjevanje. Katera kariera je še lahko tako zadovoljujoča?

Pioniranje je vzvišen cilj, kakor tudi dragocena prednost. Kako se lahko kdo odloči za takšno življenje? Kaj je potrebno, da bi v pioniranju vztrajali toliko časa, da bi tudi želi blagoslove, ki jih ponuja?

Neogibno je dvoje. Prvič, prave okoliščine. Mnogi živijo v razmerah, ki nikakor ne omogočajo pioniranja. In drugič, ustrezna duhovna usposobljenost in stališče. Seveda pa si vsi neglede na to, ali nam sedanje razmere dopuščajo pionirati ali ne, prizadevamo razvijati zrele krščanske lastnosti.

Zakaj nekateri pionirajo

Kakšno usposobljenost zahteva uspešno pioniranje? Oznanjevalska spretnost je neogibna. Pionirji morajo vedeti, kako dobro vest predstaviti tujcu, opraviti ponovni obisk pri zainteresiranih in voditi biblijski pouk na domu. Pomanjkanje teh spretnosti lahko pionirja naredi malodušnega. Pomembne pa so tudi druge stvari.

Na primer, vse kar ima opraviti z našim čaščenjem, je vezano na naš odnos z Jehovom in njegovo organizacijo. Sem spada tudi pioniranje. Mladi pionir Rado pojasnjuje: »Za mladega človeka ni nič boljšega, kakor spominjati se Jehova in hoditi po poti resnice.« Pioniranje je torej dober način, da lahko mladi pokažejo ljubezen do Jehova ter so mu blizu. (Propovednik 12:1)

Poznavanje in dojemanje sta ravno tako nujna (Filipljanom 1:9-11). Pravzaprav je to gorivo, ki daje našemu duhovnemu motorju tek. Redno osebno preučevanje je bistveno, da se ne bi duhovno izčrpali, izgubili navdušenja in prepričanja. Seveda bi moralo poznavanje, ki ga pridobivamo, vplivati tudi na naše srce in ne le na razum (Pregovori 2:2). Zato poleg osebnega preučevanja potrebujemo tudi čas za molitev in premišljevanje, da bi nam pridobljeno spoznanje ganilo srce. Če bi nam potem okoliščine dovoljevale, bomo želeli pionirati. (Primerjaj Ezra 7:10)

Začeti s pionirsko službo zahteva tudi duha samopožrtvovalnosti. Mladi Ron je napravil vse načrte za pioniranje. Čakal je še samo na prave okoliščine, da bi lahko pričel. Natančneje rečeno, iskal je delo, ki bi mu omogočalo pionirati, hkrati pa bi si lahko še tu in tam privoščil kakšen priboljšek. Ko je to omenil zreli sestri, ga je njen odgovor pretresel. Dejala je: »Jehova blagoslavlja dela, ne obljube.« Mladenič je našel slabše plačano delo, ki mu je dovoljevalo pionirati. Upoštevanje Matejevega evangelija 6:25-34 človeku pomaga shajati tudi z manjšimi dohodki.

Biti voljan ponižno sprejeti dobre predloge lahko precej prispeva k temu, da kdo začne s pionirsko službo. Hanna je že na začetku svoje krščanske poti razvila željo po pioniranju. Toda pionirala ni, dokler je skrbela za otroke, kasneje pa jo je prevzel njen poklic. Poslušala je dober nasvet budnega starešina ter se odpovedala zanimivemu poklicu in pričela pionirati. Hanni sedaj prinaša veliko radost to, da druge vodi do predanosti in pomaga nedejavnim.

Hvaležnost za to, kako resnica vpliva na življenje nekoga je tudi lahko spodbuda k pioniranju. Razmislimo o zgledu ženske v veliki depresiji, ki ji je razpadal zakon. Razmere so se korenito spremenile, ko je spoznala resnico Božje besede in jo uporabila. Navdušena nad tem, kar je zanjo naredila resnica, se je odločila, da bo svoje cenjenje najbolje pokazala s tem, da bo pionirala in pomagala drugim. To je tudi storila, sedaj pa se veseli blagoslova mnogih biblijskih poukov in srečnega družinskega življenja.

Drugi lahko pomagajo

Pionirji pogosto tudi druge navdušijo za pionirsko službo. Rado, ki smo ga že omenili, je bil star šest let, ko sta dva pionirja z njegovimi starši preučevala Biblijo. Čeprav je bil še majhen, je redno spremljal ta polnočasna oznanjevalca pri oznanjevanju na področju. Rado je pri 17-ih tudi sam postal redni pionir. Neki drug mladenič, Arno, je odraščal v krščanskem domu, vendar je duhovno oslabel. Kasneje se je odločil obnoviti svojo duhovno moč, sedaj pa pravi: »Veliko spodbud sem dobil od pionirjev. Z njimi sem se še posebej družil med šolskimi počitnicami in sem včasih v oznanjevanju poročal celo po 60 ur mesečno. Korak do redne pionirske službe [na mesec potrebnih 90 ur] potem ni bil več tako težak.« Premišljevanje o nasvetu iz Prvega lista Korinčanom 7:29-31, naj tega sveta ne zajamemo s preveliko žlico, takšnim mladim zares veliko pomaga.

Pionirski duh laže požene korenine v domu, kjer so duhovni interesi na prvem mestu, starši pa otroke spodbujajo k polnočasni službi. Philo, ki je odrastel v takšnem domu, pripominja: »Mnogi so mi svetovali, naj nadaljujem šolanje, naj si zagotovim posvetno prihodnost. Starši pa so mi pomagali k modrejši odločitvi. Rekli so mi, naj predvsem in najprej razvijam odnos z Jehovom, če zares hočem graditi za prihodnost.«

Tudi mladenka Thamar pripisuje svojo pionirsko službo zgledu in trudu staršev. Pravi: »Ne morem z gotovostjo reči, kdaj sem razvila duhovno življenjsko gledišče, vem pa, da se z njim nisem rodila. Navada staršev, da redno sodelujejo v oznanjevanju in se udeležujejo shodov, ter njihova velika ljubezen do resnice sta mi precej pomagali, da sem razvila duhovno gledišče.«

Vztrajati v odločitvi

Ko kdo prične s pionirsko službo, mora pri tej modri odločitvi vztrajati, da bi od nje lahko imel ali imela polno korist. V prid temu bo dobrodošel marsikateri praktičen nasvet. Dobro bo, da se pionir nauči, kako razporediti svoj čas, da bi ga uporabil kar najbolj ustvarjalno. Še vedno pa je najpomembnejši dejavnik odnos te osebe do Jehova in Njegove organizacije.

S tem je povezan tudi odnos do molitve. »Ko sem spoznal resnico, sem si zelo želel pionirati,« pravi Cor. Vendar pa je oče zahteval, naj najprej zaključi šolanje na fakulteti za poljedelstvo. Zatem je Cor pričel pionirati. Čez čas se je poročil in v pionirskem delu se mu je pridružila tudi žena. Ko je zanosila, se je srečal z možnostjo, da bi moral zapustiti pionirsko delo. »Pogosto sem molil k Jehovu in predenj položil svojo srčno željo po nadaljevanju pioniranja,« pravi Cor. Končno je Cor našel zaposlitev, ki mu je omogočila pionirati in skrbeti za družino.

Biti zadovoljen z osnovnimi življenjskimi potrebščinami je naslednji dejavnik, ki pomaga vztrajati v pionirski službi. Apostol Pavel je pisal: »Življenje bodi brez lakomnosti; zadovoljni bodite s tem, kar imate; kajti on je rekel: ,Ne odtegnem se ti in ne zapustim te‘.« (Hebrejcem 13:5) Harry in Irene sta s pioniranjem mogla nadaljevati zato, ker sta se znala zadovoljiti s sedanjimi stvarmi. Irene je pionirka že osem let, čeprav je slepa. »Na najino finančno stanje nisva nikoli gledala kot na problem,« pravi. »Pazila sva le, da si ne bi naprtila nepotrebnih denarnih bremen. Stroške vedno preračunava. Živiva preprosto, a prijetno, zato žanjeva bogate blagoslove.«

Mnoge radosti in blagoslovi

Po več kot devetih letih pioniranja, Thamar pravi: »Z Jehovom se zelo zbližaš, kot da te je dejansko prijel za roko.« (Psalm 73:23) Spominja se tudi nekaterih skušnjav. »Redno me je pestila lastna nepopolnost skupaj z nepopolnostjo drugih,« pristavlja Thamar. »Še več, ozirala sem se za brati in sestrami, ki so izbrali gmotno donosnejši način življenja, in njihova izbira se mi je zdela dokaj privlačna, medtem ko sem jaz v dežju in mrazu hodila od vrat do vrat. Toda globoko v srcu sem čutila, da ne bi nikoli zamenjala z njimi. Kaj, razen pioniranja, bi še lahko prineslo toliko veselja, duhovnega zadovoljstva in takšne blagoslove?« Ali bi tudi ti tako zelo cenil takšno veselje in blagoslove?

Ker pionirji veliko časa namenijo krščanskemu služenju, lahko mnogim pomagajo, da si pridobijo spoznanje o biblijski resnici. Prej omenjena Harry in Irene pravita: »Veliko je prednosti, ki jih lahko imamo v Jehovovi organizaciji, toda pomagati novozainteresiranim, da napredujejo v Jehovove služabnike, je največja od vseh.«

Neki drug pionir se je o tem dobro izrazil, ko je rekel: »Besede iz Knjige pregovorov 10:22 so se pri meni izkazale za resnične: ,Blagoslov GOSPODOV bogati, trud pa ničesar ne pridene.‘ Ta svetopisemski stavek se mi v letih, odkar služim Jehovu, vedno znova potrjuje.«

Starši, ali pri otrocih razvijate željo po pioniranju? Pionirji, ali si prizadevate to željo razvneti tudi pri drugih? Starešine, ali podpirate pionirje v svoji občini in pomagate tudi pri drugih prebuditi pionirski duh? Naj bo vse več Jehovovega ljudstva spodbujenega, da se poteguje za tako bogate blagoslove, ko deluje v pionirski službi.