Našla sem neprecenljiv zaklad

PO PRIPOVEDI FLORENCE WIDDOWSON

Bližal se je večer in postavili sva šotor v bližini lagune. Za dve ženski to ni bilo najbolj primerno mesto za taborjenje, ampak mislili sva, za eno noč bo že dobro. Medtem ko sem postavljala šotor, je Marjorie pripravljala večerjo.

RAVNO takrat, ko sem zabijala zadnji šotorski klin, je pritegnil mojo pozornost premik v bližini črnega štora. »Si videla, kako se je ta štor premaknil?« sem zaklicala Marjorie.

»Ne,« je nekoliko zmedeno zaklicala nazaj.

»Zagotovo se je premaknil,« sem zavpila. »Daj mi kotel!«

Vzela sem ga in s sekiro na rami odšla proti laguni. Ko sem bila že skoraj pri štoru, je izza njega stopil moški!

»Ali je voda v laguni pitna?« sem komaj spravila iz sebe.

»Ne, ni,« je osorno odgovoril, »toda, če bi jo rada pila, ti je bom prinesel.«

Njegovo ponudbo sem takoj odklonila in na moje veliko olajšanje se je nenadoma obrnil in odšel. Vsa drgetajoča sem naglo stekla k Marjorie in ji povedala, kaj se je zgodilo. Hitro sva podrli šotor, pospravili prtljago in odšli. Kasneje sva izvedeli, da so tega človeka ravno takrat izpustili iz zapora.

Tu, na avstralskih zlatih poljih, so sicer takrat, v letu 1937, pogosto taborili zlatosledci, toda midve sva iskali drugačno zlato; ljudi, ki so bili dragoceni Bogu.

Moja družina

Pred stotimi leti je bil moj oče kovač v vasici Porepunkah v državi Viktoriji. Tukaj sem se leta 1895 rodila in skupaj s štirimi starejšimi brati odraščala ob reki Ovens ob vznožju Buffala. Starši so redno obiskovali Združeno cerkev, jaz pa sem hodila v nedeljsko šolo, kjer je učil moj oče.

Mati je med divjim neurjem leta 1909 dobila srčni infarkt in je umrla na očetovih rokah. V začetku leta 1914 je eden od mojih bratov šel od doma in že čez nekaj ur so ga prinesli mrtvega nazaj. Naredil je samomor. Naša žalost je tako bila še večja, saj je cerkev učila, da ga čaka pekel, ker je samomor neodpustljiv greh.

Pozneje istega leta je izbruhnila Prva svetovna vojna. Dva brata so vpoklicali v čezmorsko vojaško službo. Strašne novice o pokolih in trpljenju so nas šest deklet, in očeta navedle, da smo pričeli preučevati biblijsko knjigo, Janezov evangelij.

Odkritje pravega zaklada

Ellen Hudson je imela primerek knjige Charlesa Taze-a Russella, The Time Is at Hand (Prišel je čas). Bila je zelo navdušena nad knjigo, kar je vplivalo tudi na druge v skupini. Ko je ugotovila, da je ta knjiga samo eden od šestih delov serije Studies in the Scriptures (Raziskovanje Svetega pisma), je v pismu združenju Mednarodnih preučevalcev Biblije v Melbournu, zaprosila še za druge. V skupini smo sklenili, da bomo na tedenskih preučevanjih uporabljali prvi del The Divine Plan of the Ages (Božji časovni načrt).

Samo zamislite si, kako sva bila z očetom vesela, ko sva odkrila, da ni ognjenega pekla. Strah pred tem, da je moj brat zaprt v peklenskem ognju, je tako splahnel. Spoznala sva resnico, da se mrtvi, tako kot speči, ničesar ne zavedajo in se nikjer ne mučijo (Propovednik 9:5, 10; Janez 11:11-14). Nekateri iz naše biblijske preučevalne skupine smo se odločili, da bomo naučeno resnico oznanili sosedom. Do bližnjih hiš smo šli peš, za podeželje, pa smo rabili kolesa in dvokolesne kočije s konjsko vprego.

Po hišah sem prvič oznanjevala 11. novembra 1918, na dan veteranov. Tri iz naše preučevalske skupine smo potovale 80 km do Wangaratta, kjer smo delile traktate The Peoples Pulpit. Izkušnjo, ki sem jo omenila na začetku, pa sem doživela nekaj let kasneje, ko mi je bilo dodeljeno področje v notranjosti dežele.

Leta 1919 sem se v Melbournu udeležila zbora Preučevalcev Biblije. Tukaj sem, 22. aprila 1919, svojo predanost Jehovu simbolizirala s potopitvijo pod vodo. Ta duhovna pojedina je še povečala moje cenjenje do duhovnega zaklada nebeškega kraljestva in do Jehovove zemeljske organizacije (Matevž 13:44).

Po tem zboru se nisem vrnila domov, ampak sem sprejela povabilo, naj se za en mesec pridružim polnočasni oznanjevalki Jane Nicholson. Najino področje so bile poljedelske in živinorejske skupnosti ob Kingu. V tej gorati pokrajini so pred nekaj leti posneli film The Man From Snowy River (Mož s Snežene reke).

Leta 1921 smo prejeli Harfo Božjo, odličen pripomoček za biblijsko preučevanje. Oče ga je v svoji nedeljski šoli začel uporabljati kot učbenik. Mnogi starši so pričeli ugovarjati, češ naj s tem preneha. Tako je nemudoma tudi storil. Kasneje smo dobili brošuro Hell (Pekel) z zanimivimi naslovnimi vprašanji, kot so: Kaj je to? Kdo vse je tam? in Ali lahko pridejo ven. Oče je bil tako navdušen nad jasnimi biblijskimi dokazi, predstavljenimi v tej izdaji, da jo je takoj pričel razdeljevati po hišah. Oddal je na stotine izvodov tako v naši vasi kakor tudi na bližnjem podeželju.

Oznanjevalske odprave z očetom

Da bi z vestjo o Kraljestvu lahko dosegla še ljudi na drugih področjih, je oče kupil avto. Ker je bil kot kovač bolj navajen na konje, sem avto vozila jaz. V začetku sva prenočevala v hotelih. Sčasoma pa je to postalo predrago, zato sva prenočevala zunaj.

Oče je sprednji sedež v avtomobilu poravnal, tako da sem lahko spala v avtu, on pa je spal v majhnem šotoru. Ko sva tako preživela nekaj tednov, sva se vrnila v Porepunkah, kjer je oče nameraval zopet odpreti kovačnico. Nisva se mogla načuditi temu, da sva imela dovolj strank, ki so redno plačevale račune, kar nama je omogočilo pokriti stroške naslednjega oznanjevalskega potovanja.

Mnogo dobronamernih ljudi se je ugodno odzvalo na najine obiske in so sčasoma sprejeli biblijski pouk na domu. Na tem področju, kjer je prvotno služila naša mala skupinica iz Porepunkaha, je danes sedem občin z lastnimi kraljestvenimi dvoranami. Zares, kdo lahko zaničuje »dan malih začetkov« (Zaharija 4:10)?

Z očetom sva leta 1931 prevozila približno 300 km po grdih cestah, da bi obiskala poseben shod, kjer smo sprejeli novo ime, Jehovove priče. Bila sva navdušena nad tem edinstvenim, svetopisemskim imenom (Izaija 43:10-12). Z njim smo bili veliko jasneje identificirani, kot z manj določnim imenom Mednarodni preučevalci Biblije, po katerem smo bili do takrat znani.

Nekega dne sem med oznanjevanjem v Bethangi srečala tamkajšnjega duhovnika Anglikanske cerkve. Razjezil se je, šel do ljudi ter zahteval, da mu izročijo knjige, ki so jih vzeli od nas. Nato je v središču mesta organiziral javen sežig knjig. Toda njegovo podlo dejanje je imelo ravno nasproten učinek, kot je pričakoval.

O vsem kar se je zgodilo, sem obvestila podružnični urad Skupnosti. Napisali so odprto pismo, v katerem je bilo obsojeno dejanje tega duhovnika. Organizirali so polne avtomobile Prič, ki so po vsem območju delile to pismo. Ko sva z očetom kasneje ponovno obiskala mesto, sva oddala več knjig kot prej. Meščani so bili radovedni, kaj neki piše v tej »prepovedani« literaturi!

Prvi človek, ki je, kot sad našega oznanjevanja v severovzhodni Viktoriji, sprejel biblijsko resnico, je bil Milton Gibb. Med našimi obiski je temeljito preučil vse izdaje Skupnosti, ki smo mu jih pustili. Na enem izmed ponovnih obiskov nas je presenetil, ko je rekel: »Zdaj sem vaš učenec.«

Čeprav vesela njegove odločitve, sem mu pojasnila: »Ne, Milton. Ne morete biti moj učenec.«

»Dobro, potem sem Rutherfordov (takratni predsednik Watch Tower Society) učenec.«

Zopet sem ga opozorila: »Tudi Rutherfordov učenec ne, upam pa, da ste Kristusov učenec.«

Milton Gibb je postal eden od mnogih dragocenih zakladov, za katere sem porabila toliko let iskanja. On in dva njegova sinova so krščanski starešine, drugi člani njegove družine pa so pravtako dejavni v občini.

Srečanje z različnimi preizkušnjami

Kljub prepovedi delovanja Jehovovih prič v Avstraliji, ki je bila izdana januarja 1941, smo še naprej oznanjevali in pri tem uporabljali samo Biblijo. To pa je bil tudi čas, ko sem morala prenehati s pioniranjem ali polnočasno službo. Morala sem skrbeti za očeta, ki je resno zbolel. Kasneje sem zbolela tudi sama in potrebna je bila zahtevna operacija. Okrevanje je trajalo nekaj časa, medtem pa sem izkusila resničnost Božje obljube: »Ne odtegnem se ti in ne zapustim te.« (Hebrejcem 13:5) Krščanska sestra me je spodbudila z besedami: »Ne pozabi, Flo, nikoli nisi sama. Z Jehovom si najmočnejša.«

Prišel je zadnji stadij očetove bolezni, ki je trajal trinajst tednov. Šestindvajsetega julija 1946 je zaprl oči in umrl. Imel je izpolnjeno življenje in nebeško upanje (Filipljanom 3:14). Tako sem pri 51 letih ostala sama, potem ko sem večino let do tedaj preživela z očetom. Nato pa sem srečala svojega bodočega moža. Leta 1947 sva se poročila in pričela skupaj pionirati. Toda to srečno obdobje ni trajalo dolgo. Zadela ga je možganska kap in leta 1953 je postal invalid.

Možev govor je bil močno prizadet, tako da se z njim skoraj ni bilo mogoče pogovarjati, kar pa je zelo otežavalo skrb zanj. Zame je bil res velik psihičen napor razumeti ga, ko se je na vso moč trudil kaj povedati. Čeprav sva živela na odročnem področju in v bližini ni bilo nobene občine, naju Jehova v vseh teh težkih letih ni zapustil. Bila sem na tekočem z najnovejšimi sporočili organizacije, kakor tudi z redno dobavo duhovne hrane po revijah Stražni stolp in Prebudite se!. Moj dragi mož je umrl 29. decembra 1957.

Služenje v Adelaidi

Zopet sem bila sama. Kaj naj počnem? Ali bom po skoraj petletni prekinitvi ponovno sprejeta kot polnočasna služabnica? Bila sem sprejeta. Prodala sem hišo in povsem na novo pričela pionirati v Adelaidi, glavnem mestu Južne Avstralije. Tu so bili takrat pionirji potrebni. Dodeljena sem bila v občino Prospekt.

Ker sem se bala voziti po mestu, sem prodala avto in zopet pričela uporabljati kolo. Z njim sem se vozila vse do 86. leta, tako da sem na področju bila znana kot »majhna gospa na modrem kolesu«. Sčasoma sem postala v prometu vse bolj zmedena; zdelo se mi je, da se sprednje kolo kar naprej trese. Mera pa je bila polna, ko sem se nekega popoldneva zaletela v živo mejo. ,Zdaj je pa dovolj,‘ sem si rekla in zopet začela hoditi peš.

Ko sem pred nekaj leti bila na območnem zboru, sta mi pričeli odpovedovati nogi. Kasneje sem imela dve operaciji na kolčnih sklepih. Po operaciji sem dobro okrevala, vse dokler me ni podrl velik pes. To je moje zdravljenje še podaljšalo in od takrat mi pri hoji pomaga posebej izdelana opora. Moj razum je še vedno dejaven. Neki prijatelj je takole rekel: »Tvoje ostarelo telo ne gre skupaj s tvojim mladostnim razumom.«

V vseh teh letih sem opazovala, kako občine v Adelaidi rastejo, se širijo in delijo. Leta 1983, ko sem bila stara 88 let, pa sem se iz Adelaide preselila k neki družini v Kjabramu v Viktoriji, kjer sem že deset srečnih let. Še vedno se trudim v oznanjevanju; prijatelji v občini me peljejo do tistih, ki redno jemljejo revije. Ti ljudje prijazno pridejo k avtu, tako da se lahko z njimi pogovarjam.

Ko se ozrem nazaj na svojih 98 let življenja, se z nežnostjo spominjam vseh zvestih in vernih, ki so skupaj z mano slavili Jehova, posebno mojega čudovitega očeta. Zdi se mi, da živim dlje, kot vsi moji sodelavci v pionirski službi. Toda velika radost bo, ko se bom lahko ponovno združila z vsemi, ki skupaj z mano delijo upanje na nagrado, življenje v Božjem nebeškem kraljestvu. To je resnično neprecenljiv zaklad!

[Slika na strani 28]

Krščena sem bila 22. aprila 1919.

[Slika na strani 31]

Še vedno srečna v Jehovovi službi, čeprav se približujem stotim.