Jehova daje novih moči svojemu ljudstvu na Vzhodu in Zahodu

NA PODROČJIH, kjer je oznanjevanje prepovedano, v deželah, ki jih pretresa nasilje, in v državah, kjer od nedavno prepovedi ne veljajo več, na zares vsem svetovnem polju, Jehova še naprej oskrbuje svoje Priče s ,preobilno močjo‘ (2. Korinčanom 4:7, Jere, Pečjak, Snoj).

Razcvet pod prepovedjo

Na daljnovzhodnem otočju je oznanjevanje prepovedano že 17 let. Ali je Pričam pošel pogum? Sploh ne! Lanskega maja so dosegli novo najvišje število oznanjevalcev: 10.756, od tega pa jih 1297 služi kot polnočasni služabniki. Bolj ko se razmere v svetu slabšajo, raje otočani prisluhnejo resnici. Tako so poročali o 15.654 biblijskih poukih, ki jih imajo na domovih tistih, ki jih resnica zanima. Še prej je bilo na skrivnih svečanostih v spomin na Kristusovo smrt prisotnih 25.397 oseb.

Ko so bili na vrsti območni kongresi »Božji pouk«, spet na skrivnem, pač glede na okoliščine, so bratje navdušeno sprejeli publikacije v svojem jeziku, ki so izšle tudi v Združenih državah. Prevajalci, korektorji in drugi so prostovoljno delali nadure, da so lahko pravočasno pripravili glavne izdaje, ki so obsegale več sto strani. V neki tiskarni, ki ni last Jehovovih prič, so z veseljem priskočili na pomoč in odlično stískali in zvezali literaturo. Prisotni na kongresu so bili navdušeni nad čudovito opremljeno izdajo, z več kot tisoč slikami. Veliko vladnih upravnikov spoštuje Jehovove priče, večinoma jim nasprotuje krščanska duhovščina. Upamo, da bo prepoved kmalu preklicana.

Kako pa je z Amerikama

Jehovove priče v teh zahodnih državah so združene z brati na vzhodu, ko se ti pogumno spoprijemajo s svojimi problemi, Jehovov sveti duh pa jim pomaga, da so kos tudi težkim razmeram. Poglejte na primer naslednje poročilo iz latinskoameriške države, kjer skupine, ki nadzorujejo pridelovanje in prodajo mamil, redno potujejo skozi džunglo.

Skupina Prič je najela avtobus, ki jih je popeljal na zelo oddaljeno področje. Ko so stopili iz avtobusa, so opazili manjšo stransko cesto, ki je peljala iz vasi. Pet bratov je odšlo pogledat, kam ta makadamska pot vodi, sestram in otrokom pa so naročili, naj delajo v vasi. Eden bratov pripoveduje:

»Dve uri smo hodili po poti in naleteli na zelo malo hiš. Naenkrat pa je iz gozda prišlo osem oboroženih mož, s kapucami na glavi. Nekateri so bili oboroženi z brzostrelkami, drugi pa z mačetami. Le v kaj smo zdaj padli? Začeli smo jih spraševati, kaj da hočejo, vendar so nam odvrnili, naj bomo čisto tiho in samo hodimo naprej. Kaj pa naj! Še dve uri smo hodili skozi gosto džungelsko goščavje in prišli na poseko, ki je očitno rabila za oborožen tabor. Povsod so bili stražarji s puškami. Na sredini pa je bila solidno zgrajena hiša, kamor so nas napotili.

Ko smo posedli, nas je nagovoril mož, očitno vodja tabora. Bil je urejen, izobražen in zelo dostojanstven človek. S prstom je pokazal na enega naših bratov in mu ukazal, naj vstane. Potem ga je vprašal: ,Kaj mislite o [naši] skupini?‘ Brat, ki je dobro vedel, kje smo, mu je odgovoril: ,Veste, za vašo skupino vemo, vendar nas ne ona, pa tudi kakšna druga politična skupina ne zanima. Edini razlog, zakaj smo tukaj, je oznanjevanje kraljestva Boga Jehova po Jezusu Kristusu. To kraljestvo bo kmalu uničilo vse politične vladavine te stvarnosti, človeštvu na zemlji pa prineslo prečudovite blagoslove v rajskih razmerah; tega ne more storiti noben človek ne skupina ljudi.‘

Odnos tega človeka se je zdaj spremenil. Začel je spraševati. ,Kje ste vse to izvedeli? Le kje ste se naučili tako govoriti?‘ V poldrugi uri smo mu lahko dali dobro pričevanje o svetovnih razmerah in pokazali, da Biblija predstavlja edini up človeštva. Razložili smo mu tudi 13. poglavje Pisma Rimljanom, da namreč spoštujemo tiste na oblasti, toda ko si ti pridejo navzkriž z Jehovovo Besedo, potem najprej ubogamo našega Boga, Jehova. Na koncu smo mu ponudili še naše knjige. Izbral je tri med njimi in še Biblijo, in na naše presenečenje nam je dal tudi prispevek. Rekel je, da jih bo prebral.

Potem je pomignil enemu svojih mož, naj nas popelje iz tabora. Kmalu smo bili spet na poti in se zahvaljevali Jehovu za zmago na še enem oznanjevalskem polju.«

V nesložni Afriki

Nekje na sredi med Daljnim vzhodom in daljnim Zahodom leži afriška celina. V marsikateri državi zaradi plemenskih zdrah divja vojna vihra. V Liberiji je Jehovovo ljudstvo ponovno močno prizadela državljanska vojna. Najprej je predlanskega oktobra in novembra prišlo do bojev v glavnem mestu in njegovi okolici. Ko se je potem vojna razširila na vso državo, je bilo več krščanskih občin razpuščenih, saj so bratje skupaj z drugimi ljudmi pobegnili v goščavo. Vendar pa to ni zmanjšalo njihove vneme. Na begu so oznanjali, tako da so bili tudi najbolj oddaljeni deli v notranjosti države deležni velikega pričevanja.

Neka občina razseljenih bratov je sredi plantaže kavčukovca zgradila začasno kraljestveno dvorano. Ljudje iz mesta tik ob frontni črti so čez dan večkrat pribežali na to bližnjo plantažo kavčukovca, da bi ubežali zračnemu bombardiranju. Tamkajšnji bratje (skupaj z mnogimi pribeglimi brati iz glavnega mesta Monrovije) so organizirali terensko službo, tako da so lahko redno oznanjevali tisočim, ki so se zatekli pod kavčukovce! Kadarkoli je letalo naletelo, so bratje in sestre poskakali v najbližji jarek, ko pa je nevarnost minila, so nadaljevali z oznanjevanjem.

Prav neverjetno je, da je lahko nekaj več kot tisoč občinskih oznanjevalcev, ki so lahko oddali svoje poročilo Družbi, v povprečju delalo 18,1 ur v terenski službi, mesečno pa so vodili 3111 biblijskih poukov.

V zadnjih štirih letih so prepovedi delovanja Jehovovih prič razveljavili v 18 afriških državah. In kakšna radost! Dvanajstega avgusta so v Malaviju odpravili prepoved delovanja Prič, ki je bila v veljavi vse od oktobra 1967. Oznanjevanje je sicer vedno napredovalo, pa četudi podtalno, vendar lahko zdaj Priče napredujejo v svobodi; mnogi pa bodo morali za srečanje s svojimi dragimi tovariši, ki so jih umorili zatiralci, počakati na vstajenje. V Mozambiku je bil mirovni sporazum sklenjen 4. oktobra 1992. Bratje so prišli na področja, ki so bila prej zaradi šestnajstletne vojne nedosegljiva. Na področju Carioco so se ponovno povezali s 375 brati in sestrami, ki zadnjih sedem let niso imeli niti najmanjšega stika z organizacijo. V mestu Milange, glavnem mestu okraja, ki je bilo prej znano po koncentracijskem taborišču in centru za »prevzgojo« Jehovovih prič, zvečine beguncev iz Malavija, so organizirali posebni enodnevni zbor. Prisotnih je bilo kar 2915 oseb, med njimi tudi mestni upravnik, ki je Jehovovim pričam izrekel dobrodošlico. Nekdanji »prevzgojni« center je tako za tisti dan postal center božanskega pouka.

Misijonar poroča: »Zanimivo je, kaj je povedal predstavnik UNHCR (Visoki komisariat Združenih narodov za begunce) glede naših bratov, ki so se znašli v begunskih taboriščih v okraju Tete. Rekel je, da so organizirali lastno taborišče, ločeno od drugih skupin. ,Edino njihovo taborišče,‘ je dejal ,je ustrezno vodeno.‘ Pristavil je še: ,Jehovove priče so čisti, organizirani in izobraženi ljudje.‘ Potem mi je ponudil, da me v letalu popelje čez goščavje, da bi lahko sam vse videl. V zraku me je pilot opozoril na dvoje taborišč. Eno je bilo zanemarjeno in umazano, s hišami iz blata, ki so bile nametane brez reda. Drugo taborišče je bilo dobro urejeno, hiše so stale v vrstah, z ulicami vmes. Dajale so urejen videz, dvorišča so bila pometena. Nekatere hiše so bile celo prebarvane z doma narejeno barvo. ,Uganite, katero taborišče pripada vašim!‘ mi je rekel pilot. Zares sem bil vesel, ko sem se lahko srečal z brati iz tega taborišča. V tej vasi Pričevalcev je zdaj osem krščanskih občin.«

V »orlovi deželi«

Ne, tole ni ameriški orel! Med Vzhodom in Zahodom leži evropska država Albanija; njeno ime v albanščini je Shqipëria in pomeni »orlova dežela«. Pred kratkim so tam preklicali kruto, 50-letno prepoved delovanja Jehovovih prič, tako da se tí lahko zdaj družijo s svojimi brati z Vzhoda in Zahoda v uživanju svobodnega bogočastja. Prav zares ,odkupujejo čas‘ (Efežanom 5:16, Jere, Pečjak, Snoj). Prvi zbor v albanski zgodovini, šlo je za enodnevni zbor, je bil v glavnem mestu Tirani, v Narodnem gledališču, v nedeljo, 21. marca. V soboto popoldan je skupina 75 prostovoljcev, sicer Prič, spremenila zanemarjeno zbirališče v bleščečo, čisto zborsko dvorano. Uprava je ostala brez besed. Še posebej omembe vredno pa je, da je bilo od 75 prostovoljcev samo okoli 20 krščenih!

Vreme ne bi moglo biti lepše. Ko so prišli delegati z one strani morja, so pozdravi, v glavnem z gibi rok in objemi, ta Dan posebnega zbora naredili zares posebnega. Brat Nasho Dori je z dlanmi obrnjenimi proti nebu izgovoril otvoritveno molitev. Krščen je bil 1930, zdaj pa je delno slep. Program je bil v albanščini, večji del pa so ga izvedli posebni pionirji iz tujine. Petsto petinosemdeset prisotnih je zapelo pesem »Kristjanova posvetitev«, eno od šestih, ki so jih za to priložnost prevedli v albanščino, ko je 41 novih bratov in sester odkorakalo k bazenu, ki so ga v tamkajšnji Kraljestveni dvorani z veseljem sestavili gostujoči bratje iz Grčije. Kakšna sprememba! Prej si šel v delovno taborišče že zato, ker si imel Biblijo, shajala pa sta se lahko dva ali kvečjemu trije.

Dan po zboru, je urad družbe Watch Tower poklical direktor gledališča. Običajno ga prav dosti ne zanima, kdo uporablja gledališke prostore. To je pač delo njegovega namestnika. Vendar je rekel: »Enostavno sem vas moral poklicati, da se vam zahvalim. Te prostore še nikoli nisem videl tako čiste. Če bi moral vse skupaj opisati, bi rekel, da je včeraj v našem gledališču zapihal nebeški vetrič. Prosim, kadarkoli boste želeli uporabiti naše prostore, se samo oglasite, prvi boste na vrsti. Zares, k nam bi morali priti na vsake tri mesece, brezplačno.«

Priče so se vrnile v svoja mesta hvaležne in z novimi močmi, ter se začele pripravljati na svečanost v spomin na Jezusovo smrt. Samo dva tedna kasneje, v torek, 6. aprila, je bila prvič na sedmih mestih javna spominska svečanost.

V mestu Berat se je število prisotnih na shodih že približalo 170, tamkajšnji duhovnik pa zaradi tega besni. Od triintridesetih kraljestvenih oznanjevalcev iz Berata, se jih je enaindvajset krstilo na zboru. Na spominski svečanosti pa jih je bilo v Beratu 472 prisotnih. Tudi drugje je bilo število prisotnih na spominski svečanosti izjemno visoko, predvsem zaradi dobrega zgleda posebnih pionirjev.

V Skadru, najbolj katoliškem albanskem mestu, kjer stoji tudi bazilika, je cerkev začela tiskati mesečni bilten, ki se v vsaki številki ukvarja s temo: »Kako se ogniti Jehovovih prič«. V zadnji številki je pisalo: »Invazija Jehovovih prič na Skadar!« Ogromna vojska dveh Pričevalcev je zbrala k spominski svečanosti 74 olikanih in premišljenih ljudi. Petnajst družin je zaprosilo za biblijski pouk na domu, potem ko so slišali govor na spominski svečanosti. V Draču, kjer je vojska štirih Pričevalcev, je bilo število prisotnih sijajno: 79.

Zaradi nasprotovanja katoliške mladine, ki je grozila, da bo s kamenjanjem odgnala Priče, so spominsko svečanost v hribovski vasi Kelmeti i Vogel prestavili na dom našega brata, kjer se jih je v miru zbralo 22. V tej vasi je pet oznanjevalcev, trije med njimi pa so se krstili na zboru v Tirani.

V Vlori sta dva mladeniča dobila v roke izvod Stražnega stolpa, ga prebrala in pisala Družbi: »Zaradi resnice, ki sva jo spoznala iz Stražnega stolpa, se imava za Jehovovi priči. Prosiva, da nama pošljete pomoč.« Tja so poslali dva posebna pionirja in en mladenič se je zelo hitro usposobil za oznanjevalca. Zelo je bil vesel, ker je bil med 64 prisotnimi na spominski svečanosti v Vlori.

Neki albanski brat, ki je v Združenih državah zvedel za resnico, se je 1950 vrnil v svoj rodni Gjirokastër, kjer je vse do svoje smrti služil kolikor je to bilo mogoče. Seme resnice je zasejal tudi v srce svojega sina. Ko je bila prepoved potem odpravljena, je ta sin zaprosil družbo Watch Tower Society za pomoč. Za pomoč pa je pisala še ena zainteresirana oseba iz vasi, ki leži nekaj severneje, tako da so na to področje odšli štirje posebni pionirji. V sredo zjutraj, dan po spominski svečanosti, je eden od njih telefoniral v pisarno Družbe, v Tirani: »Nisem mogel zdržati, da vam ne bi povedal, kaj vse je naredil Jehovov duh. Tako srečni smo. Spominska svečanost je neverjetno uspela.« Skupaj s tamkajšnjimi sedmimi oznanjevalci, je bilo prisotnih 106 oseb.

In kakšno je skupno število prisotnih na spominski svečanosti? Leta 1992, ko je bilo v Albaniji zgolj 30 kraljestvenih oznanjevalcev, je bilo prisotnih 325 oseb. Lani pa je 131 oznanjevalcev zbralo 1318 oseb. Obakrat, predlansko in lansko leto, je bilo število prisotnih desetkrat večje od števila oznanjevalcev. Kako krasno je videti, da jih je ,iz najmanjšega postalo tisoč‘ v tako kratkem času (Izaija 60:22)!

»Podaljšaj svoje šotorske vrvi«

Ko se delo Jehovovih prič širi v vsak kotiček sveta, se širi tudi klic: »Razširi prostor svojega šotora, razpni pregrinjala svojih bivališč, ne varčuj! Podaljšaj svoje šotorske vrvi in pritrdi svoje kole! Zakaj na desno in na levo se boš razširila« (Izaija 54:2, 3, EI). Veliko širjenje Božjega »bivališča«, ki ga predstavlja svetovna krščanska občina njegovih častilcev, je v Vzhodni Evropi res očitno, še posebej v državah nekdanje Sovjetske zveze. Jehova, ki je svoje služabnike najprej podpiral v desetletjih zatiranja, zdaj daje svojim Pričam krepkost, ki jo rabijo za rast in krepitev organizacije.

V Moskvi, Rusija, se je od 22. - 25. julija na stadionu Lokomotiva zbralo kar 23.743 ljudi, na mednarodnem kongresu »Božji pouk«, ki je predstavljal mejnik. Le kdo bi si še pred dvema letoma mislil, da bo kaj takega mogoče? Pa vednarle! Več kot 1000 jih je prišlo z Japonskega in iz Koreje, skoraj 4000 iz Združenih držav in Kanade, in še drugi tisoči iz več kot 30 držav Južnega Pacifika, Afrike, Evrope in z drugih področij; to je bilo zares snidenje Vzhoda in Zahoda. Kakšna ohrabritev je bila za vse, da so se lahko svobodno družili z več kot 15.000 ruskimi brati in sestrami! Vsi so prekipevali od sreče.

Krščenih je bilo neverjetno število novih Prič: 1489. Občila vsega sveta so krstu posvetila veliko pozornosti, kar je vključevalo tudi lepo sliko na naslovnici časopisa The New York Times. Med krstom se je slišal gromek aplavz, ki pa ga je prekosil aplavz ob sklepnem govoru, ko se je govornik zahvalil 4752 prostovoljcem in uradnikom, ki so pripomogli k uspešni izpeljavi kongresa, potem pa dejal: »Še posebej pa hvala Jehovu!« Jehovov duh je zadržal močno nasprotovanje pravoslavnih pobožnjakarjev in priskrbel potrebno moč, ki je omogočila, da je bil kongres tako vznemirljivo izpeljan.

Vse skupaj se je nadaljevalo še v ukrajinskem mestu Kijev, od 5. do 8. avgusta. Delavoljni prostovljci so tudi tukaj obnovili stadion; najvišje število prisotnih, ki jih je sprejela ta ogromna kraljestvena dvorana je bilo: 64.714. Spet so prišle Priče iz Vzhoda in Zahoda, z vseh koncev sveta. Glavna predavanja so prevajali v dvanajst jezikov. Okoli 53.000 delegatov, ki so pripotovali z letali, avtobusi, ali z vlaki, je bilo potrebno pričakati na letališčih, železniških in avtobusnih postajah in jih prepeljati do prenočišč v hotelih, šolah, pri zasebnikih pa tudi na ladjah. Vse to je bilo doseženo z minimalnimi stroški, brez zastojev in s tako učinkovito organizacijo, da so pripadniki mestne policije izrazili začudenje in hvalo.

Vrhunec navdušujočega kongresnega programa je bil krst, ki je trajal kar dve uri in pol. Z njim je simbolno izkazalo svojo predanost Jehovu 7402 novih bratov in sester, ploskanje pa se je znova in znova razlegalo po ogromnem stadionu. Krščenih je bilo torej več od dozdajšnjega najvišjega števila, 7136, ki je bilo zapisano leta 1958, ko se je 253.922 oseb zbralo na kongresu v mestu New York.

Ko se sodno obdobje približuje svojemu sklepnemu dejanju, se ovcam podobni ljudje z Vzhoda, Zahoda in celo »najbolj oddaljenih koncev sveta« zbirajo v enotnosti, ki ji ni para v vsej človeški zgodovini. Zares »velika množica . . . iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov« se pridružuje duhovnemu Izraelu pri razglašanju svoje vere v Jezusovo dragoceno odkupno žrtev, v temelj vsega, kar je bilo uresničeno za opravičenje Jehovove vrhovne oblasti (Apostolska dela 1:8, NW; Razodetje 7:4, 9, 10, EI).

[Slike na strani 8, 9]

V Moskvi in Kijevu sta se sešla Vzhod in Zahod