Evropsko vrhovno sodišče podpira pravico oznanjevanja v Grčiji
ZAKAJ so človeka, ki ga sosedje spoštujejo, od leta 1938 aretirali več kot 60-krat? Zakaj so tega poštenega lastnika trgovine s Krete kar 18-krat privedli pred grška sodišča, ki so ga skupaj obsodila na šest let zapornih kazni? Da, zakaj so tega marljivega družinskega moža, Minosa Kokinakisa, odvedli od njegove žene in petih otrok ter ga izgnali na več kazenskih otokov?
Predvsem so za to krivi zakoni, ki so jih sprejeli leta 1938 in leta 1939 in ki prepovedujejo spreobračanje. Izdal jih je grški diktator Ioanis Metaksas, in sicer na prigovarjanje Grške pravoslavne cerkve.
Na temelju te zakonodaje so v letih od 1938 do 1992 19.147-krat priprli Jehovove priče. Sodišča pa so jih obsodila skupaj na 753 let zapornih kazni, od tega so jih 593 let tudi odslužile. Do vsega tega je prišlo, ker Jehovove priče v Grčiji tako kot povsod po svetu poslušajo zapoved Jezusa Kristusa, naj ,pridobivajo v učence vse narode, . . . učeč jih, naj izpolnjujejo vse, karkoli jim je zapovedal‘ (Matevž 28:19, 20).
Toda 25. maja 1993 je bila dosežena velika zmaga v korist svobode bogoslužja! Ta dan je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu podprlo pravico grških državljanov, da druge učijo o svojem verovanju. S to odločitvijo se je evropsko vrhovno sodišče opredelilo za široko zaščito verske svobode, kar bo morda močno vplivalo na življenje ljudi, neglede na to kje živijo.
Podrobneje preglejmo razvoj dogodkov, vključno s krivicami, ki so bile storjene le enemu grškemu državljanu, kar je vodilo do te pomembne razsodbe.
Ozadje
Leta 1938 je bil ta državljan, Minos Kokinakis, prvi izmed Jehovovih prič obsojen po grškem zakonu, ki je uvrščal spreobračanje med kazniva dejanja. Brez sodnega procesa so ga za trinajst mesecev izgnali na egejski otok Amorgos. Leta 1939 je bil dvakrat obsojen ter vsakič zaprt za dva meseca in pol.
Leta 1940 so Kokinakisa za šest mesecev izgnali na otok Melos. Naslednje leto, med drugo svetovno vojno, so ga za več kot 18 mesecev zaprli v vojaški zapor v Atenah. Tistih dni se takole spominja:
»V zaporu nas je vse bolj pestilo pomanjkanje hrane. Tako smo oslabeli, da nismo mogli več hoditi. Če ne bi bilo Jehovovih prič iz Aten in Pireja, ki so nam priskrbele hrano iz svojih bornih zalog, bi vsi pomrli.« Leta 1947 so ga ponovno obsodili. Tokrat je prebil v zaporu štiri mesece in pol.
Leta 1949 so Minosa Kokinakisa izgnali na otok Makronisos. Grkom to ime prikliče v spomin grozote, ki so se dogajale v tamkajšnjem zaporu. Med kakšnimi 14.000 zaporniki na Makronisosu je bilo približno 40 Jehovovih prič. Grška enciklopedija Papyros Larousse Britannica opaža: »Krute metode mučenja, . . . življenske razmere, ki so nesprejemljive za civilizirano državo, in poniževalno ravnanje paznikov z zaporniki . . . je sramota za grško zgodovino.«
Kokinakis je preživel v zaporu na Makronisosu eno leto. Tamkajšnje razmere takole opisuje: »Vojaki so podobno kot pripadniki inkvizicije zasliševali vsakega zapornika od jutra do večera. Ne da se opisati mučenja, ki smo ga prestajali. Mnoge zapornike je to duševno prizadelo; nekatere so kar pobili; veliko jih je postalo invalidov. Med groznimi nočmi, ko smo poslušali krike in stokanje mučenih, smo skupaj molili.«
Zatem ko je Kokinakis preživel muke Makronisosa, so ga v 1950-ih letih še šestkrat aretirali ter ga za deset mesecev zaprli. V 1960-ih letih je bil priprt še štirikrat ter obsojen na osem mesecev zapora. Vendar moramo vedeti, da je bil Minos Kokinakis le eden od mnogih stotin Jehovovih prič, ki so bile v vseh teh letih aretirane in zaprte, ker so drugim pripovedovale o svoji veri!
Kako so se nezaslišane krivice, ki so jih pretrpele Jehovove priče v Grčiji, končno znašle pred Evropskim sodiščem za človekove pravice?
Precedenčni primer
Vse skupaj se je začelo 2. marca 1986. Tega dne je Minos Kokinakis, tedaj 77 let star upokojeni poslovnež, skupaj z ženo v Sitiji na Kreti obiskal gospo Georgijo Kirjakaki. Njen mož, pevec v krajevni pravoslavni cerkvi, ju je ovadil policiji. Ta je intervenirala in aretirala gospoda in gospo Kokinakis ter ju odvedla na krajevno policijsko postajo. Tam sta morala prebiti noč.
Česa sta bila obtožena? Tistega, kar so v zadnjih 50 letih obtožili Jehovove priče že več tisočkrat, namreč spreobračanja. V grški ustavi (1975), 13. člen pravi: »Spreobračanje je prepovedano.« Tudi grški zakon, četrti del, št. 1363/1938 in št. 1672/1939 uvršča spreobračanje med kazniva dejanja. Takole pravi:
»S ,spreobračanjem‘ je mišljen še posebej vsak neposreden ali posreden poskus vplivanja na verovanje osebe z drugačnim verskim prepričanjem . . . in sicer s spodkopavanjem teh naukov, bodisi s vsakovrstnim prepričevanjem ali obljubljanjem dokazov, moralne podpore ali gmotne pomoči, bodisi z goljufijami ali izkoriščanjem njene neizkušenosti, zaupanja, stiske, težavnega dojemanja ali naivnosti.«
Lasithisko kazensko sodišče je obravnavalo primer 20. marca 1986 ter spoznalo gospoda in gospo Kokinakis za kriva spreobračanja. Oba sta bila obsojena na štirimesečno zaporno kazen. Sodišče je izjavilo, da sta obtožena pri prepričevanju zakonskega para spodbijala »verske nauke pravoslavne cekve . . . in pri tem izkoriščala njuno neizkušenost, težavno dojemanje in naivnost«. Obtoženca sta bila kriva, »ker sta [gospo Kirjakaki] spodbujala s premišljeno in veščo razlago, . . . naj spremeni svoje pravoslavno krščansko verovanje«.
Zakonca Kokinakis sta se pritožila na apelacijsko sodišče na Kreti. Sedemnajstega marca 1987 je to kretsko sodišče oprostilo gospo Kokinakis in spoznalo za krivega samo njenega moža, kateremu je zmanjšalo zaporno kazen na tri mesece. V obrazložitvi razsodbe je bilo zapisano, da je gospod Kokinakis »izkoristil neizkušenost, težavno dojemanje in naivnost [gospe Kirjakaki]«. V njej je še pisalo, »da ji je bral odlomke iz Svetega pisma, katere je tako vešče analiziral, da jih kristjanka, ki ni bila ustrezno poučena o osnovnih naukih, ni bila sposobna izpodbijati«.
Eden od apelacijskih sodnikov, ki se s tem ni strinjal, je zapisal, da bi lahko bil gospod Kokinakis »oproščen obtožbe, saj nobeno od pričanj ne dokazuje, da naj bi bila Georgia Kirjakaki . . . posebej nepoučena o naukih pravoslavne cerkve, saj je pravzaprav poročena s cerkvenim pevcem, pa tudi nobenih dokazov ni, da bi težko dojemala ali bila naivna, tako da bi lahko obtoženi to izkoristil in . . . jo nagovarjal, da postane član sekte Jehovovih prič«.
Gospod Kokinakis se je pritožil na grško kasacijsko sodišče, na Vrhovno sodišče Grčije. Vendar je sodišče 22. aprila 1988 njegovo pritožbo zavrnilo. Zato se je gospod Kokinakis 22. avgusta 1988 pritožil na Evropsko komisijo za človekove pravice. Njegovo pisno vlogo so končno sprejeli 21. februarja 1992 in jo posredovali Evropskemu sodišču za človekove pravice.
Sporna vprašanja tega sodnega primera
Ker je Grčija članica Sveta Evrope, je dolžna spoštovati Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. V devetem členu te konvencije beremo: »Vsakdo ima pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi. Ta pravica vključuje svobodo spremembe vere ali prepričanja ter svobodo, da človek bodisi sam ali skupaj z drugimi ter zasebno ali javno izraža svojo vero ali prepričanje v bogoslužju, nauku, praksi in verskih obredih.«
Zaradi kršenja tega člena so se morale grške oblasti zagovarjati pred evropskim sodiščem. Obtožene so bile odkritega kršenja temeljne človekove pravice grškega državljana, da izpoveduje svojo vero ter s tem izpolnjuje zapoved Jezusa Kristusa, naj ,uči in pridobiva učence‘ (Matevž 28:19, 20). Poleg tega je apostol Peter rekel: »Nam je tudi [Jezus] naročil, naj oznanjujemo ljudem in pričamo.« (Apostolska dela 10:42, EI)
Posebna izdaja revije za človekove pravice Human Rights Without Frontiers za leto 1992 je nosila naslov Grčija grobo krši človekove pravice. Revija je na drugi strani pojasnjevala: »Grčija je edina država v Evropski skupnosti in sploh v Evropi s kazensko zakonodajo, ki predpisuje denarno in zaporno kazen za tistega, ki spodbuja drugo osebo, da spremeni svojo religijo.«
Znotraj in zunaj pravniških krogov se je stopnjevalo razburjenje in pričakovanje. Kakšna odločitev bo sprejeta glede grškega zakona, ki prepoveduje poučevanje drugih ljudi o svoji veroizpovedi?
Obravnava v Strasbourgu
Končno je nastopil 25. november 1992 — dan obravnave. Nad Strasbourgom so se zbirali nevihtni oblaki, zunaj je bilo neprijazno mrzlo, vendar pa je bilo na sodišču zelo vroče, odvetniki so namreč ognjevito predstavljali svoje argumente. Raznorazna pričevanja so trajala kar dve uri. Profesor Fedon Vegleris, Kokinakisov odvetnik, je prišel do bistva problema z vprašanjem: ,Ali naj še obstaja in ali naj se še izvaja ta restriktivni zakon, ki je bil sprejet zato, da bi se zaščitilo člane grške pravoslavne cerkve pred spreobračanjem v druge veroizpovedi?‘
Profesor Vegleris je osupel vprašal: »Sprašujem se, zakaj ta zakon [o spreobračanju] izenačuje pravoslavstvo s topoglavostjo in nevednostjo. Vedno sem se spraševal, zakaj je treba pravoslavstvo ščititi pred topoglavostjo, pred duhovno nesposobnostjo. . . . To me moti in šokira.« Pomembno dejstvo je, da predstavnik grških oblasti ni mogel navesti niti enega primera, v katerem bi uporabili to zakonsko določilo na kom drugem razen na Jehovovih pričah.
Drugi Kokinakisov odvetnik, gospod Panagiotis Bitsaksis, je pojasnil nelogičnost zakona o spreobračanju. Rekel je: »Sprejemanje vzajemnega vpliva je prvi pogoj za dialog med odraslimi ljudmi. Drugače bomo čudaška družba tihih zanikrnežev, ki sicer lahko razmišljajo, vendar se ne smejo izražati, ki sicer lahko govorijo, vendar ne smejo izmenjevati mnenj, ki sicer lahko obstajajo, vendar ne smejo soobstajati.«
Gospod Bitsaksis je še dokazoval, da »gospod Kokinakis ni bil obsojen ,zaradi tega, kar je naredil‘, marveč [zaradi tega,] ,kar je‘. « Zato je gospod Bitsaksis opozoril, da načela verske svobode niso bila le kršena, marveč povsem poteptana.
Predstavniki grških oblasti so skušali predstaviti svojo državo drugačno, kot v resnici je. Trdili so, da je Grčija »raj za človekove pravice«.
Odločitev
Nastopil je dolgo pričakovani dan za sprejem uradne odločitve — 25. maj 1993. S šestimi glasovi za in tremi proti je sodišče odločilo, da so grške oblasti kršile versko svobodo 84-letnega Minosa Kokinakisa. V opravičilo za vse, kar je v svojem življenju pretrpel kot javni verski delavec, je sodišče določilo, da mora prejeti 14.400 dolarjev odškodnine. S tem je sodišče zavrnilo argument grških oblasti, da Kokinakis in Jehovove priče pritiskajo na ljudi, ko z njimi razpravljajo o svojem prepričanju.
Čeprav grška ustava in arhaičen grški zakon prepovedujeta spreobračanje, je vrhovno evropsko sodišče odločilo, da ta zakon ne sme biti podlaga za preganjanje Jehovovih prič. To ne bi bilo v soglasju z devetim členom Evropske konvencije o človekovih pravicah.
V obrazložitvi razsodbe piše: »Religija je del ,stalno se obnavljajočih človekovih misli‘, zato si je nemogoče zamisliti, da bi jo izključili iz javnih diskusij.«
Eden od devetih sodnikov je predstavil svoje strinjanje: »Spreobračanje, ki je definirano kot ,goreče razširjanje vere‘, ne moremo kot takšno kar kaznovati; to je način ,izpovedovanja svoje religije‘, ki je že sam po sebi zakonit.«
»V obravnavanem primeru je tožnik [gospod Kokinakis] bil obsojen samo zato, ker je pokazal takšno gorečnost, ni pa zagrešil nič kaznivega.«
Posledice te odločitve
Jasno navodilo Evropskega sodišča za človekove pravice je, naj uradniki grških oblasti prenehajo zlorabljati zakon, ki prepoveduje spreobračanje. Upamo, da se bo Grčija držala tega navodila sodišča in bo prenehala preganjati Jehovove priče.
Namen Jehovovih prič ni, da bi uvajale družbene spremembe ali da bi spreminjale pravni sistem. Njihova osnovna skrb je oznanjevanje dobre vesti o Kraljestvu in spolnjevanje zapovedi Jezusa Kristusa. Da bi lahko tako ravnale, so pripravljene ,braniti in zakonito uveljavljati dobro vest‘, kot je to delal že v prvem stoletju apostol Pavel (Filipljanom 1:7, NW).
Jehovove priče ubogajo zakone držav, v katerih prebivajo. Predvsem pa se podrejajo Božjemu zakonu, ki je zapisan v Bibliji. Če jim zakon katere koli države prepoveduje govoriti drugim o biblijskih naukih, ravnajo tako kot apostoli: »Bolj je treba ubogati Boga kakor ljudi.« (Apostolska dela 5:29, J. Moder)
[Okvir na strani 28]
DUHOVŠČINA PODPIHUJE PREGANJANJE
Že desetletja grška duhovščina skuša ,ustvarjati tegobe v imenu zakona‘ (Psalm 94:20). Pred nedavnim se je končal še en sodni proces na Kreti. Leta 1987 je krajevni škof s trinajstimi duhovniki obdolžil devet Jehovovih prič spreobračanja. Končno je 24. januarja 1992 primer prišel pred sodišče.
Sodna dvorana je bila nabito polna. Prišlo je kakšnih 35 duhovnikov, da bi zagovarjali obtožbo. Vseeno so večino sedežev zasedle Jehovove priče, ki so prišle spodbujat svoje krščanske brate. Še preden se je pričel redni postopek pred sodiščem, je odvetnik obtoženih opozoril na tehtne zakonske nepravilnosti, ki jih je zagrešil tožilec.
Končalo se je tako, da so se udeleženci procesa umaknili na neuraden posvet. Po dveh urah in pol posvetovanj je predsednik sodišča objavil, da je ugovor odvetnika obtožencev sprejet. Obtožbe zoper devet Jehovovih prič so bile razveljavljene! Sodnik je odredil, da je treba ponovno opraviti preiskovalni postopek, da bi ugotovili, ali so obtoženi krivi spreobračanja.
Takoj po tej objavi je v sodni dvorani završalo. Duhovniki so pričeli kričati, groziti in žaliti. Eden od duhovnikov je s križem napadel odvetnika Jehovovih prič ter ga skušal prisiliti, da bi ga počastil. Šele zatem ko je posredovala policija, so Jehovove priče lahko v miru zapustile dvorano.
Po razveljavitvi sodne obravnave je javni tožilec sestavil novo obtožnico zoper devet Jehovovih prič. Obravnava je bila sklicana za 30. april 1993, le tri tedne pred odločitvijo Evropskega sodišča za človekove pravice glede primera Kokinakis. Ponovno je bilo med navzočimi veliko duhovnikov.
Odvetniki devetih obtožencev so vložili ugovor, ker se pred sodiščem niso pojavili tožniki Jehovovih prič. Javni tožilec je tako hitel s pripravo nove obtožnice, da je zagrešil tehtno nepravilnost, ko tožnikom ni poslal pozivnic za sodišče. Zato so odvetniki Jehovovih prič od sodišča zahtevali, da razveljavi obravnavo.
Zaradi te zahteve so sodniki zapustili sodno dvorano ter odšli na skoraj enourni posvet. Po vrnitvi je predsednik sodišča s sklonjeno glavo razglasil vseh devet Jehovovih prič za proste vseh obtožb.
Jehovove priče v Grčiji se veselijo izida tega primera kot tudi odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Kokinakis, ki je bila sprejeta 25. maja letos. Molijo, da bi lahko zaradi teh zmag na sodišču živeli »mirno in tiho [krščansko] življenje v vsej pobožnosti in poštenosti« (1. Timoteju 2:1, 2).
[Slika na strani 31]
Minos Kokinakis z ženo