Večne muke — zakaj ta nauk vznemirja

»Slišim, da ste odslovili duhovnika. Zakaj pa?«

»Stalno nam je govoril, da bomo vsi prišli v pekel.«

»Kaj pa novi duhovnik?«

»Tudi ta pravi, da bomo šli v pekel.«

»Kaj pa je potem sploh drugače?«

»Prejšnji duhovnik je to govoril, kakor da se veseli; novi pa nam to pravi z obžalovanjem.«

TA ZGODBICA iz knjige ponazoritev po svoje kaže, da nauk o peklu ni preprosta zadeva niti za biblijske učitelje, niti za laike. Potrjuje tudi izjavo kanadskega bogoslovca Clarka H. Pinnocka: »Menim, da malokatera stvar v bogoslovju vsa stoletja tako vznemirja človekovo vest kakor sprejeta razlaga pekla kot večnega zavestnega mučenja telesa in duše.«

Moralni pomisleki

Zakaj prizori inferna, ki jih slika krščanstvo, mnoge vznemirjajo? (Glejte okvirček.) Profesor Pinnock pojasnjuje: »Zamisel o neskončnih telesnih in duševnih mukah prisebnih stvarjenj je skrajno moteča; misel, da je to kazen po Božji odredbi, se upira mojemu prepričanju, da je Bog ljubezen.«

Da, nauk o večnih mukah je moralno vprašanje. Iskreni kristjani razmišljajo o podobnih vprašanjih, kot katoliški teolog Hans Küng: »Ali bo Bog ljubezni . . . večno gledal to neskončno, brezupno, neusmiljeno, surovo in kruto telesno in duševno trpljenje svojih stvarjenj?« Küng nadaljuje: »Ali je tako trdosrčen upnik? . . . Kaj bi si mislili o človeku, ki bi se maščeval tako neizprosno in nenasitno?«a Kako lahko Bog v Bibliji od nas zahteva, da ljubimo sovražnike, sam pa svoje sovražnike večno muči (1. Janezov 4:8-10)? Zato ne preseneča, da so nekateri sklenili, da narava pekla ni združljiva z Božjo naravo in ta nauk ni moralno smiseln.

Mnogi drugi verniki skušajo pomiriti svojo vest tako, da se ogibajo teh vprašanj. Toda izmikanje ne odpravi težave. Zato se spoprimimo z vprašanjem. Katere moralne pomisleke zbuja ta nauk? Profesor Pinnock je za revijo Criswell Theological Review napisal: »Večno trpljenje je z moralnega gledišča nesprejemljivo, ker prikazuje Boga kot krvoločno pošast, ki podpira večni Auschwitz in svojim žrtvam ne dovoli niti umreti.« Vprašal je še: »Kako lahko kdo, ki ima količkaj sočutja, ostane hladen, ko preudarja to zamisel [tradicionalni nauk o peklu]? . . . Le kako so si mogli kristjani izmisliti tako kruto in maščevalno božanstvo?«

Pinnock komentira tudi slab vpliv tega nauka na človeško vedenje: »Razmišljam tudi o tem, kakšne grozote so počeli tisti, ki so verjeli v Boga, ki muči svoje sovražnike.« Takole sklepa: »Ali ni to skrajno moteča zamisel, o kateri bi bilo treba še enkrat razmisliti?« Ni čudno, da občutljivi obiskovalci cerkva spet preiskujejo nauk o peklenskem ognju, ki Bogu pripisuje takšno krutost. In kaj opažajo? Nadaljnji problem, ki nasprotuje zamisli o večnih mukah.

Pekel in pravica

Mnogi so odkrili, da nauk o peklu slika Boga krivičnega, to pa se upira njihovemu naravnemu čutu za pravico. Zakaj?

Odgovor najdemo v primerjavi nauka o peklenskih mukah z merilom za pravico, ki ga je postavil Bog: »Oko za oko, zob za zob.« (2. Mojzesova 21:24) Poskusimo nauk o peklu utemeljiti z zakonom o enaki kazni, ki ga je Bog dal staroveškim Izraelcem. Kaj ugotovimo? Da samo tisti grešniki, ki so povzročili večno trpljenje, zaslužijo večno trpljenje — večne muke za večne muke. Ker pa ljudje (vseeno, kako hudobni so) lahko povzročijo le časovno omejeno trpljenje, bi obsojanje le-teh na večno trpljenje ustvarilo nesorazmerje med njihovimi hudodelstvi in večno kaznijo v peklenskem ognju.

Preprosto povedano, kazen bi bila prestroga. Krepko bi presegla zakon »oko za oko, zob za zob«. In če pomislimo na to, da so Jezusovi nauki ublažili zamisel o maščevanju, nam je jasno, da se pravim kristjanom večne muke ne zdijo pravična kazen (Matevž 5:38, 39; Rimljanom 12:17).

Opravičevanje nauka

Mnogi verniki skušajo ta nauk opravičiti. Kako? Večina zagovornikov meni podobno kot pisatelj Clive S. Lewis v knjigi The Problem of Pain: »Ni nauka, ki bi ga raje odstranil iz krščanstva kot tega, če bi mogel. Sveto pismo ga namreč v celoti podpira, še posebej besede našega Gospoda.« Zagovorniki priznavajo, da je ta nauk strašen, v isti sapi pa trdijo, da je obvezen, ker mislijo, da ga uči Biblija. Teolog Pinnock opaža: »Ko priznavajo neprijetnost tega nauka, hočejo dokazati lastno nezlomljivo privrženost Bibliji in junaštvo, ker verjamejo v tako grozno resnico le zato, ker o njej govori Sveto pismo. Govorijo, kot da je v nevarnosti zanesljivost Biblije. Ali pa je to res?«

Morda se tudi vi sprašujete, ali vam zvestoba Bibliji narekuje obvezen sprejem tega nauka. Kaj v resnici uči Biblija?

[Okvir na strani 5]

TRI PODOBNE PREDSTAVE

Vestminstrska veroizpoved, ki jo sprejema večina protestantov, pravi, da bodo neizvoljeni »vrženi v večne muke in kaznovani z večnim uničenjem« The Encyclopedia of Religion pojasnjuje, da »rimskokatoliška vera predstavlja pekel kot kraj neskončnega kaznovanja . . . s trpljenjem v ognju in drugimi mukami.« Ista enciklopedija dodaja, da »tudi pravoslavna cerkev uči, da preklete čaka pekel, oziroma usoda večnega ognja in prekletstva« (VI. zvezek, str. 238-9).

[Podčrtne opombe]