Zadovoljen sem, ker služim bogu

PRIPOVEDUJE JOŠUA TONGVAN

Leta 1942 sem bil zelo zbegan. Preučeval sem literaturo adventistov sedmega dne in literaturo, ki jo je izdajala družba Watch Tower. Počutil sem se tako kot staroveški Izraelci, ki so ,omahovali na dve strani‘ (1. kraljev 18:21).

ADVENTISTI sedmega dne so mi pošiljali pridige Glas prerokovanja. Rad sem izpolnjeval njihove vprašalnike, tako da so mi obljubili, da mi bodo podelili lepo diplomo, seveda če bom uspešno opravil vse teste. Opazil sem, da tako Glas prerokovanja kot izdaje družbe Watch Tower pošiljajo iz južnoafriškega Cape Towna. Spraševal sem se: »Ali ti organizaciji vesta ena za drugo? Ali se njuni nauki skladajo? Če ne, katera ima prav?«

Da bi prišel stvari do dna, sem obema organizacijama poslal podobno pismo. Družbi Watch Tower sem na primer pisal: »Ali poznate ljudi, ki se zbirajo pri Glasu prerokovanja? Če jih, kaj menite o njihovih naukih?« Obe skupini sta mi odgovorili. Iz družbe Watch Tower so mi pisali, da vedo za Glas prerokovanja, ter pojasnili, da so njihovi nauki, na primer trojica in da se bo Kristus vrnil na zemljo v telesu, nesvetopisemski. V pismu so mi navedli tudi svetopisemske stavke, ki te nauke spodbijajo (Janez 14:19, 28).

Iz Glasu prerokovanja pa so mi preprosto odgovorili, da poznajo »Watchtowerce«, vendar se ne strinjajo s tem, kar učijo. Niso pa navedli nobenih razlogov. Odločil sem se za družbo Watch Tower, za zakonito ustanovo, ki jo uporabljajo Jehovove priče. Danes, ko sem že 50 let povezan z Jehovovimi pričami, sem srečen, da sem se prav odločil!

Verska preteklost

Rodil sem se leta 1912 na makanyemskem podeželju vzhodno od južnoafriškega mesta Pietersburg. Makanye je sodila pod versko upravo anglikanske cerkve, zato sem postal član te cerkve. Ko mi je bilo deset let, se je naša družina preselila na področje, ki je bilo pod oblastjo luteranske misijonske cerkve iz Berlina. Starši so se pridružili tej cerkvi. Kmalu sem izpolnjeval vse pogoje, da sem lahko bil navzoč pri obhajilu ter zaužil grižljaj kruha in požirek vina, vendar to ni potešilo mojih duhovnih potreb.

Ko sem končal osemletno šolanje, me je oče poslal v kilnertonski izobraževalni zavod in po triletnem šolanju so mi 1935. leta podelili diplomo učitelja. Ena od učiteljic, s katero sem delal, je bila mladenka Caroline. Poročila sva se in kmalu je privekala na svet najina hčerkica. Dala sva ji ime Damaris. Nekaj let zatem sem postal glavni učitelj na sehlalski šoli v vasi Mamatsha. Ker je šolo vodila nizozemska reformirana cerkev, sva se ji pridružila in redno obiskovala njeno bogoslužje. To sva počela zato, ker je bilo takrat v modi, vendar pa mi ni prineslo nikakršnega zadovoljstva.

Prelomnica

Ko smo neke nedelje leta 1942 v cerkvi vadili himno, se je na vratih pojavil mlad belec, s seboj je imel tri knjige, ki jih je izdala družba Watch Tower — Creation, Vindication in Preparation. Ker sem mislil, da bodo knjige lepo zapolnile mojo knjižno polico, sem jih kupil za tri šilinge. Pozneje sem izvedel, da se moški imenuje Tienie Bezuidenhout in da je edina Jehovova priča na tem območju. Naslednjič je Tienie prinesel s seboj gramofon in nam predvajal nekaj predavanj sodnika Rutherforda. Najbolj mi je bilo všeč predavanje Zanka in prevara, to pa ni veljalo za Caroline in mojo sestro Priscillo, ki je živela z nami. Ko me je Tienie tretjič obiskal, mi je pustil gramofon, tako da sem lahko prijateljem plošče predvajal sam.

Nekega dne sem bežno pregledoval knjigo Creation in naletel na poglavje Kje so mrtvi? Začel sem brati v upanju, da bom izvedel za srečo, ki jo v nebesih občutijo duše umrlih. Toda v nasprotju z mojimi pričakovanji je knjiga trdila, da so mrtvi v grobovih in da se ničesar ne zavedajo. Navedeni so bili tudi nekateri biblijski stavki, na primer Knjiga Propovednika 9:5, 10, ki naj bi to potrdili. V drugem poglavju Prebujenje mrtvih je bil kot dokaz, da se mrtvi ne zavedajo ničesar in da čakajo na vstajenje, naveden Janezov evangelij 5:28, 29. To je bilo smiselno. Bil sem zadovoljen.

Takrat, leta 1942, sem pretrgal stike z Glasom prerokovanja. Ljudem sem pričel pripovedovati o rečeh, ki sem se jih naučil iz izdaj družbe Watch Tower. Med prvimi se je odzval moj prijatelj Judah Letsoalo, sošolec s kilnertonskega izobraževalnega zavoda.

Z Judom sva prekolesarila 51 kilometrov, da sva obiskala zbor afriških Prič v Pietersburgu. Bratje iz Pietersburga so nato pogosto prihajali vse do Mamatshe in mi pomagali predstavljati kraljestveno sporočilo sosedom. Končno sem decembra 1944. leta na naslednjem zboru v Pietersburgu svojo predanost Jehovu potrdil s krstom.

Odzove se moja družina, pa tudi drugi

Caroline, Priscilla in hčerka Damaris so še naprej obiskovale nizozemsko reformirano cerkev. Potem se je zgodilo nekaj strašnega. Caroline je rodila najinega drugega otroka, na prvi pogled zdravega fantka. Dala sva mu ime Samuel. Nenadoma je zbolel in umrl. Carolinini prijatelji iz cerkve je niso potolažili, saj so ji rekli, da je Bog hotel imeti najinega sina pri sebi v nebesih. Caroline je žalostno ponavljala: »Zakaj nama je Bog vzel sina?«

Ko so za najino nesrečo izvedele Priče v Pietersburgu, so naju obiskale in z Božjo besedo zares potolažile. Caroline se je kasneje takole izrazila: »To, kar Biblija govori o vzroku smrti, stanju mrtvih in o upanju na vstajenje, je zares smiselno in nadvse tolažilno. Želim si, da bi bila v novem svetu in da bi dobila sina nazaj iz groba.«

Caroline je prenehala hoditi v cerkev in 1946. leta se je krstila skupaj s Priscillo in Judom. Judah nas je kmalu po krstu zapustil, odšel je na mamahlolsko, da bi tam oznanjeval. Vse do danes služi kot polnočasni pionir.

Ko je Judah odšel, sem moral za našo skupščino Boyne skrbeti sam. Potem se je v naše kraje preselil Gracely Mahlatji ter se čez nekaj časa poročil s Priscillo. Vsak teden sva z Gracelyem izmenično imela javna predavanja v sepediju, krajevnem afriškem jeziku. Da bi lahko ljudem priskrbeli literaturo, me je Družba prosila, da jo prevajam v sepedi. Bil sem zelo zadovoljen, ko sem videl, kako ljudem literatura koristi.

Da bi bila naša akcija javnih shodov še bolj odmevna, smo imeli s seboj gramofon z velikim zvočnikom, tako da so se javna predavanja slišala daleč naokoli. Izposodili smo si voz, ki ga je vlekel osel. Z njim smo iz kraja v kraj prevažali težko opremo, zato so nam sosedje nadeli vzdevek »ljudje oslovske cerkve«.

Medtem je naša majhna skupščina rastla. Sčasoma so postali Priče moji starejši sestri in njuna moža. Vse do smrti so ostali zvesti. Mnogi iz skupščine Boyne (zdaj se imenuje Mphogodiba) so pričeli s polnočasnim evangeliziranjem in kar nekaj jih v tej službi vztraja. Zdaj sta na tem obsežnem področju raztresenih vasi dve skupščini, v obeh skupaj je 70 dejavnih oznanjevalcev.

Nov poklic

Leta 1949 sem nehal poučevati v šoli in postal splošni pionir. Moja prva naloga je bila, da obiščem črnske farmske delavce, ki so živeli na farmah belih lastnikov v okolici Vaalwaterja v Transvaalu. Nekateri lastniki farm so se zavzemali za nedavno sprejeto politiko rasnega razločevanja ter bili prepričani, da morajo črnci vedeti, da so podrejeni belcem in morajo služiti belim gospodarjem. Zato so me belci napačno razumeli, da sem oznanjevalec nepokorščine, ko sem oznanjeval črnskim delavcem. Nekateri so me celo obtožili, da sem komunist, in mi grozili, da me bodo ustrelili.

O razmerah sem poročal podružnici družbe Watch Tower in kmalu so mi dali novo nalogo na duiwelskloofsko podeželje. Takrat je tudi žena opustila učiteljevanje in se mi pridružila v pionirski službi. Ko sva se nekega popoldneva leta 1950 vrnila z oznanjevanja, naju je čakala velika ovojnica, ki nama jo je poslala Družba. Presenetilo naju je vabilo, naj pridem na usposabljanje za potujočega nadzornika. Tri leta sva obiskovala skupščine v Južni Afriki in leta 1953 so naju poslali v Lesoto, državo v srcu Južne Afrike.

Oznanjevanjev Lesotu in Bocvani

Ko sva pričela s službo v Lesotu, so se širile govorice, da so tujci pogosto tarča obrednih umorov. Z ženo sva bila zaskrbljena, vendar sta nama ljubezen in gostoljubnost sesotskih bratov pomagali, da sva na takšne strahove kmalu pozabila.

Da bi lahko služil v malutskih gorah Lesota, sem moral potovati z letalom; žena pa je ostala v dolini, kjer je pionirala, dokler se nisem vrnil. Bratje so me prijazno spremljali iz ene skupščine v drugo, kajti sam bi se v gorah kaj hitro izgubil.

Enkrat so mi rekli, da bom moral na poti do naslednje skupščine na konjskem hrbtu prebresti Orange. Zagotavljali so mi, da je moj konj pohleven, vendar so me opozorili, da se konj skuša otresti svojega bremena, ko postane voda preveč deroča. Skrbelo me je, kajti nisem bil ne dober jezdec ne dober plavalec. Kmalu smo zabredli v reko in voda nam je segla do sedel. Tako sem se prestrašil, da sem spustil uzdo in se oprijel konjeve grive. Kako sem se oddahnil, ko smo varno prispeli na drugi breg!

Tisto noč nisem skoraj nič spal, saj me je od ježe vse bolelo. Vendar so bile vse te nevšečnosti poplačane, saj so bratje obisk zelo cenili. Ko sem v Lesotu pričel z okrajno službo, je bilo tam 113 oznanjevalcev, danes jih je 1649.

Leta 1956 so naju z ženo poslali oznanjevat v Bechuanalandski protektorat, ki se zdaj imenuje Bocvana. Bocvana je precej večja država in prepotovati je bilo treba precejšnje razdalje, da sva prišla do vseh oznanjevalcev. Potovala sva z vlakom ali na odprtih tovornjakih, na katerih ni bilo nobenih sedežev, tako sva se morala z najino prtljago posesti kar po tleh. Pogosto sva prispela na cilj prašna in utrujena. Najini krščanski bratje so naju vedno prisrčno sprejeli in njihovi srečni obrazi so naju poživili.

Takrat so bile v Bocvani Družbine izdaje prepovedane, zato smo morali biti pri oznanjevanju po hišah previdni; nismo smeli uporabljati Družbine literature. Ko smo nekoč oznanjevali blizu Maphashalale, so nas prijeli in priprli. Branili smo se z biblijskimi stavki, navedli pa smo tudi pooblastilo, zapisano v Matevževem evangeliju 28:19, 20. Čeprav je to na nekatere svétnike naredilo vtis, je načelnik ukazal, da morajo krajevne Priče pretepsti. Potem pa je na naše začudenje duhovnik zaprosil načelnika, naj bo blag z nami in naj nas pomilosti. Načelnik je privolil in nas izpustil.

Kljub preganjanju in prepovedi naše literature je kraljestveno delo napredovalo. Ko sem prišel v Bocvano, je bilo tam 154 oznanjevalcev. Tri leta po preklicu prepovedi je število naraslo na 192. Danes v tej državi oznanjuje 777 Jehovovih prič.

Poučevanje in prevajanje

Nekaj časa sem bil učitelj v šoli kraljestvene službe za krščanske starešine. Kasneje sem se veselil prednosti, da sem učitelj v šoli pionirske službe. Z ženo sva občasno delala v južnoafriški podružnici. Tam sem jaz prevajal, Caroline pa je pomagala v kuhinji.

Nekega dne leta 1969 je stopil k meni podružnični nadzornik Frans Muller in mi rekel: »Brat Tongvan, rad bi videl, da z ženo prideta v mojo pisarno.« Tam nama je pojasnil, da so naju izbrali za delegata na kongresu Mir na zemlji za leto 1969, ki bo v Londonu. Uživala sva ljubeče gostoljubje bratovščine v Angliji in na Škotskem. To je še poglobilo najino cenjenje svetovne bratovščine.

Že štiri desetletja me Caroline zvestovdano spremlja v službi polnočasnih evangelistov. Skupaj sva doživela marsikaj prijetnega, pa tudi kaj žalostnega je bilo vmes. Čeprav sta nama umrla dva otroka, je najina hčerka Damaris odrastla v vestno Pričo, ki zdaj prevaja v južnoafriški podružnici.

Zdravje nama več ne dopušča, da bi sodelovala v potujoči službi, tako sva že nekaj let posebna pionirja v skupščini Seshego, črnskem mestnem okrožju blizu Pietersburga. V skupščini služim kot predsedujoči nadzornik. Biblija trdi, da nas bo Jehova »nasitil . . . z veseljem pred svojim obličjem«, in jaz sem našel veselje in zadovoljstvo v služenju Bogu v južni Afriki (Psalm 16:11, J. Krašovec).

[Slika na strani 26]

Pričevanje v sesheškem mestnem okrožju v Južni Afriki