Nigerijsko vrhovno sodišče priznava versko svobodo

VAŠČANI kradejo kmetu pridelek. Drugi jurišajo na zidarjev dom in mu jemljejo orodje. Spet drugi ne pustijo ženski kupovati in prodajati. Zakaj? Zaradi tega, ker žrtve, vse so Jehovove priče, niso člani starostnih združenj. ,Česa?‘ boste morda vprašali.

Starostno združenje sestoji iz ljudi, običajno moških, ki so bili rojeni ob približno istem času v isti vasi. V vzhodni Nigeriji so ta združenja precej razširjena. Včasih denarno podpirajo kakšen skupen projekt, toda sodelujejo tudi v malikovalskem čaščenju in pripravljajo spiritistične obrede ob sprejemanju članov. Ker Biblija pravim kristjanom to prepoveduje, Jehovove priče ne sodelujejo v takšnih združenjih (1. Korinčanom 10:20, 21; 1. Janezovo 5:21).

Samuel Okogbue je delal kot krojač v Abi v Nigeriji. Na začetku leta 1978 so člani Starostnega združenja Umunkalu iz Alayija od njega zahtevali, naj plača »članarino« in tako prispeva za zidavo novega zdravstvenega centra. Samuel se je kot pravi kristjan prizadeval pomagati drugim, vendar je zaradi svoje vesti zavrnil članstvo v starostnem združenju. Istega leta 22. aprila je šest članov združenja vdrlo v njegovo trgovino in mu odvzelo šivalni stroj. Rekli so, da ga bodo zadržali, dokler ne bo plačal članarine. Samuel je ugovarjal, da ni dolžan plačati ničesar, saj da ni član njihovega združenja. Ker šivalnega stroja ni mogel dobiti nazaj, je zadevo predal sodišču.

Od sodišča do sodišča

Starostno združenje je na okrožnem sodišču trdilo, da je Samuel zaradi starosti avtomatično njihov član in je dolžan plačevati vse dajatve, ki si jih združenje naloži. Ljudski običaj zahteva, da se članu, ki noče plačati dajatve, odvzame premoženje, dokler ne poravna dolga.

Sodišče se ni strinjalo. Osemindvajsetega februarja 1980 je odredilo, da Samuela ni mogoče prisiliti, naj postane član starostnega združenja. Predsednik senata je izjavil: »Običaj, ki državljanom jemlje svobodno izbiro združevanja, je v nasprotju s 37. členom Ustave Zvezne republike Nigerije in zato ni zakonit.«

Starostno združenje se je pritožilo na višje sodišče in dobilo tožbo. Sodnik je presodil, da mora Samuel plačati dajatev, ker je to le način prispevanja k razvoju njegove lastne skupnosti.

Samuel je menil, da sodba ni pravična in se je pritožil. Prizivno sodišče je razveljavilo sodbo višjega sodišča in razsodilo v prid Samuelu. Starostno združenje ni hotelo priznati poraza in je zadevo predložilo Vrhovnemu sodišču Nigerije.

Tačas pa so bili člani združenja delavni v Samuelovi vasi. Zatrjevali so, da Priče nasprotujejo vsem skupnim načrtom, in prepričali vaškega poglavarja, da je prepovedal delovanje Jehovovih prič v tistih krajih. Mestni glasnik je oznanil, da bo vsakdo, ki bi imel kaj opraviti z Jehovovimi pričami, kaznovan z globo. Priče iz sosednjih mest so se zavzele in vaškim starešinam razjasnile zadevo. Pojasnile so, da Božje ljudstvo nikakor ne nasprotuje razvoju družbe. Dejansko je Samuel na sodišču predložil potrdila, da je prispeval k skupnim načrtom, ki jih niso financirala starostna združenja. Vaški starešine so potem preklicali svojo odločitev o preganjanju Prič.

Zmaga verske svobode

Enaindvajsetega oktobra 1991 je pet sodnikov nigerijskega vrhovnega sodišča soglasno presodilo v korist Samuela. Sodnik Abubakar Wali je razložil sodbo glavnega sodnika Paula Nwokedija: »Obtoženi [Samuel] se ni upiral plačevanju davka [obvezne dajatve], temveč članstvu v kateremkoli društvu, klubu ali starostnem združenju, ker je to proti njegovemu verskemu prepričanju; on je član Jehovovih prič.«

Sodnik je še povedal: »Prvi odstavek 24. člena ustave iz leta 1963 jamči vsem državljanom Nigerije svobodo vesti, opredelitve in verovanja. Obtoženi ima pravico, da se drži načel svoje religije, opredelitve in vesti, ki mu prepovedujejo pristop k starostnemu združenju. Vsak običaj, ki vsiljuje drugačno sklepanje, je protiustaven in torej neveljaven.«

Če povzamemo: sodišče je določilo, da ni mogoče nikogar z zakonom prisiliti k včlanjenju v starostno združenje, četudi je članstvo družbeni običaj. Sklenilo je tudi, da ni mogoče nikogar zakonsko prisiliti, da plača dajatve združenju, v katerega ni včlanjen, in to tudi če bi se denar porabil za razvoj družbe. Tako je bila v navidez malenkostni stvari priznana verska svoboda vsem Nigerijcem.