Zbiranje »dragocenosti« na Poljskem

POLJSKA velja za katoliško deželo. Po uradni statistiki 93 odstotkov prebivalcev pripada katoliški cerkvi. Tamkajšnje nedavne politične in družbene spremembe so občutno vplivale na ljudi in na njihovo versko življenje. Ankete odkrivajo, da le kakšnih 50 odstotkov vprašanih meni, da so aktivni katoličani.

Maja 1989 so Jehovove priče na Poljskem uzakonili kot versko organizacijo. Od tedaj se jim je kakšnih 11.000 pridružilo v vrstah oznanjevalcev dobre vesti o Kraljestvu. Zdaj je več kot 106.000 kraljestvenih oznanjevalcev povezanih v čez 1300 skupščinah in 1991. leta je bilo 200.422 navzočih na svečanosti v spomin na Kristusovo smrt. Tako zdaj na Poljskem poteka napovedano zbiranje »dragocenosti vseh narodov« (Agej 2:7). Nedavno so tam bili tudi mednarodni kongresi Jehovovih prič, ki so v javnosti doživeli velik odmev. Ko pa bomo pokukali v nekaj manjših mest, bomo lepo videli, kako v tej deželi napreduje delo zbiranja.

Pionirji odpirajo pot

Sztum je mestece s kakšnimi 10.000 prebivalci, ki leži blizu izliva Vistule v Baltsko morje. To mesto velja, že odkar se v njem oznanja, za trdo področje. Leta 1987 je tu delovalo le osem oznanjevalcev. Vendar so se stvari pričele spreminjati, ko so prišli pionirji oziroma polnočasni oznanjevalci Kraljestva. Na petem shodu, ki so ga imeli v kinodvorani, je bilo navzočih 100 ljudi, ki so pokazali zanimanje! Po dveh letih vztrajnega truda so ustanovili skupščino. Zdaj ima 90 oznanjevalcev svojo kraljestveno dvorano in 150 jih redno obiskuje shode.

Kot bi lahko pričakovali, je katoliška cerkev kmalu pričela nasprotovati. Posebej izurjene nune so imele klevetaške govore o Pričah, češ, da učijo krive nauke. Vendar, kot se je že večkrat zgodilo, je to imelo ravno nasproten učinek. Njihovi govori so ljudi le še podžgali, da se sami prepričajo, kaj je res. Mnogi so tako spoznali resnico in zdaj so splošni pionirji! Takole pravijo: ,Ko smo spoznavali resnico, smo menili, da se mora vsakdo, ki hoče postati Priča, zgledovati po svojem učitelju, kar je pomenilo, da mora postati pionir.‘ Tako celotno skupščino prežema pionirski duh.

Za nameček se zdaj na tem področju vodi kakšnih 180 biblijskih preučevanj na domu. S pomočjo knjige Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji so nekatere celo naučili brati. Istočasno pa so spoznavali resnico. Redna desetminutna biblijska preučevanja so vodili s skupino krajevnih zapornikov, ko so hodili ven čistit ulice. Eden od njih je priskočil na pomoč Priči, ki jo je pričela zmerjati mimoidoča gospa. Stekel je k sestri, ji vzel z rok knjigo Večno živeti in jo dvignil ter vprašal zmerjavko: »Ali ne vidite kaj tu piše? Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji! Ste sploh kdaj slišali za kaj takšnega? Presneto, zakaj vendar žalite Boga in njegove častilce?«

Vse mesto govori o njih

Kruszwica, nekdanja legendarna poljska prestolnica, je katoliška trdnjava. Še sredi leta 1990 je bila med njenimi 9300 prebivalci le peščica Prič. Vendar je Jehova bogato blagoslovil napore kraljestvenih oznanjevalcev.

Ko so odkrivali hinavščino svojih verskih voditeljev, se jih je vse več, še posebej mladih, zateklo po odgovor k Pričam. Tako se je zelo hitro vzpostavilo 20 biblijskih preučevanj na domu. Čeprav je tamkajšnji župnik zlobno pridigal o Jehovovih pričah, to ni nagnalo strahu v kosti iskrenim ljudem, da bi prenehali obiskovati njihove shode. Povsod se je govorilo o Pričah, v trgovinah, parkih in celo v cerkvi. Pol leta kasneje so že zbrali dve veliki skupini za preučevanje knjige. V Kruszwici je zdaj zelo dejavna skupščina s kakšnimi 35 Jehovovimi častilci. Ti vodijo 75 biblijskih preučevanj na domu in pridno zbirajo »dragocenosti«, ki so bile nekoč v primežu krive religije.

Med njimi je bil tudi triindvajsetletni Bogdan, ki sicer pripada čvrsti katoliški družini. Takole se spominja: »Pil sem, kadil in živel nemoralno. Poznali so me kot pankovca in anarhista, vendar je bilo videti, da to prav nikogar ne skrbi. Ko pa sem pričel preučevati Biblijo, mi je mama zagrozila, da se bo zastrupila. Ker nisem mogel več zdržati pritiska, sem pretrgal vse stike s Pričami. Kasneje, ko so mi ljubeče pomagali posebni pionirji, sem zbral dovolj moči, da sem se znebil vseh slabih navad. Na območnem kongresu Ljubitelji svobode leta 1991 sem se krstil in izbral polnočasno službo za svoj življenjski cilj. Od takrat sem pomožni pionir.«

Enaindvajset-letni Sławomir je zabredel v spiritizem in satanizem, katerima pa se je odrekel, ko je uvidel, da Biblija obsoja takšno početje. »Vendar me Satan ni pustil na miru,« pripoveduje. »Nekega večera je pričel igrati gramofon, ne da bi ga vključil, slišal sem satanistično glasbo, pa čeprav sem odstranil iz hiše vse, kar je bilo povezano s čaščenjem Hudiča. Molil sem k Jehovu in on mi je pomagal, da sem spet postal duhovno uravnovešen. Psihiater, katerega sem obiskoval zaradi prigovarjanja staršev, je priznal, da sem se korenito spremenil in izboljšal, tako da je zaključil, da sem zdrav. Na izvid je napisal: ,Pozdravile so ga Jehovove priče.‘ «

Obraniti se posvetnega duha

Jugozahodno od Kruszwice je Środa Śląska. »Dragocenosti« so prišle na svetlo tudi v tem mestecu z 9000 prebivalci. Pred štirimi leti je tu živela le ena naša duhovna sestra. Zdaj pa se je število kraljestvenih oznanjevalcev povzpelo na 47. Mnoge Priče so bile prej ujete v pasti spiritizma, zasvojenosti z mamili in nemorale. Občutile so, da je bila za to v glavnem kriva duhovna praznina v cerkvi, ki je le duhovno obsojala ljudi, prav nič pa jim ni pomagala. Priče nasprotno temu ljudem ponujajo resnično tolažbo.

Najmlajši v skupščini so si svoje področje oznanjevanja našli v šoli. »Sošolci mi pogosto rečejo: ,Kako zapravljaš svojo mladost,‘ « pripoveduje osemnajstletna Kasia. »Vendar sem se izognila mnogim težavam in moje življenje je postalo smiselno. Vodim več biblijskih preučevanj v šoli in zaradi tega ne zanemarjam niti domačih nalog niti osebnega preučevanja. Dekleta, ki pravijo, da zapravljam svojo mladost, so že matere, ki se šibijo pod težo problemov.«

Stražnostolpne izdaje so v tukajšnjih šolah postale zelo priljubljene. Učiteljica poljščine je na primer svetovala učencem, naj se pri svojih spisih zgledujejo po jasnem in razumljivem jeziku, ki ga rabi naša revija Prebudite se!. Pomožna pionirka Ewa je odkrila, da je brošura Šola in Jehovove priče še kako uporabna. »Zares cenim to izdajo. Moji učitelji jo dobro poznajo. Nikoli nimam težav, ko prosim za opravičenje izostanka od pouka, da bi lahko obiskala velike kongrese.« Takšno sijajno vedenje mladih razveseljuje Jehovovo srce (Pregovori 27:11).

Zakrknjeni obsojenci se spreminjajo

Vzhodno od Środa Śląske leži Strzelce Opolskie, kjer sta dva zapora. Eden od njiju je strogo zavarovan, kajti v njem prestajajo kazen nepopravljivi prestopniki. Priče redno obiskujejo te dve kazenski ustanovi, da bi zapornikom prinesle resnico, kajti mnogi od njih so tudi ujetniki velikega Babilona, svetovnega krivoverskega kraljestva (Razodetje 18:1-5).

Priče preučujejo Biblijo tako s posamezniki kot tudi z manjšimi skupinami zapornikov, nekateri od njih so se že krstili. Čeprav morajo odslužiti svoje zaporne kazni, učinkovito oznanjujejo dobro vest ostalim zapornikom. Nek zapornik, ki se je pripravljal za krst, se je tako občutno spremenil, da mu je uprava zapora dovolila, da lahko gre enkrat na teden domov. Drugi so pisali družinam o svoji odločitvi, da iz zapora ne bodo prišli kot zločinci, ampak kot Jehovove priče.

Vodja uslužbencev enega od zaporov je potarnal, da so jih katoliški duhovniki sicer obiskovali, vendar niso opravili ničesar. Priče je vprašal: »Le kako lahko vi spremenite in prevzgojite te ljudi?« Naj nam odgovori pismo, ki ga je spisal zapornik svoji družini: »Tu, v zaporu, so mi Jehovove priče pripovedovale o Božjih čudovitih obljubah glede nove vladavine, Jehovovem kraljestvu, ki bo kmalu zavladalo nad zemljo. Tu imam dovolj časa, da preiščem svoj prejšnji način življenja v luči Svetega pisma. Tako sem prišel do grenkih zaključkov in v meni se je porodila močna želja, da postanem svoboden človek in se podložim Božjemu kraljestvu. Danes sem krščena Jehovova priča.«

V drugem zaporu mnogi zaradi umora prestajajo petindvajsetletno kazen. Z dvanajstimi se je redno preučevalo Biblijo. Eden od njih se je že predal Jehovu in krstil, vendar tudi ostali načrtujejo ta korak. Navdušen nad dobrimi rezultati izobraževalnih metod, ki jih uporabljajo Jehovove priče, je upravnik zapora rekel: »Nimam le dvanajst obsojencev, marveč 600. Prosim, pomagajte mi jih prevzgojiti. Za vse, kar potrebujete, bom poskrbel, toda prosim vas, pripravite program. Poskrbite zanje!«

Natančno tako so bratje tudi storili. Predstavili so biblijski program o smislu življenja, upanju za prihodnost ter o tem, kako pomembno je, da se otresemo slabih navad. Omenili so tudi izkušnje bivšega zapornika, ki je postal Jehovova priča in bil sčasoma imenovan za skupščinskega starešina. Priče so tudi omenile ključne točke dveh življenjskih zgodb. Prva je govorila o človeku, ki je kradel diamante, druga pa o uživalcu mamil. Oba sta kasneje spoznala resnico.a Dvajset navzočih zapornikov je program zelo zanimal, tako da so zastavljali veliko vprašanj, nekateri pa so celo zaprosili za preučevanje Biblije.

Vera in vztrajnost sta bili preizkušeni

Lubaczów je mestece z 12.000 prebivalci, ki leži ob meji z Ukrajino. Evangeliziranje je tu dobilo zagon leta 1988, ko so se semkaj preselili pionirji, da bi pomagali dvanajstim krajevnim oznanjevalcem. Zdaj je tu 72 dejavnih kraljestvenih oznanjevalcev in 150 jih je bilo leta 1991 navzočih na spominski svečanosti v novozgrajeni kraljestveni dvorani.

Junija 1991 je obiskal Lubaczów papež Janez Pavel II.. Toda takrat ni ukrenil ničesar, da bi ljudem ojačal vero. Mnoge med njimi razjedajo dvomi in vprašanja o smislu življenja in upanju za prihodnost. Ko niso zadovoljni z odgovori duhovščine, se obrnejo k Jehovovim pričam. Čeprav je ljudi morda najprej nekoliko pekla vest, ker so obrnili hrbet svoji religiji, pa so jim biblijske resnice, ki so jih spoznali, pomagale uvideti, da so se prav odločili.

Značilna je zgodba Honorate, zdajšnje splošne pionirke. Približno pred enim letom je pri spovedi vprašala duhovnika, kako je Bogu ime. »Bog je ljubezen, to je njegovo najlepše ime,« je odgovoril duhovnik. Čez čas pa dodal: »Ti si kot vedro kristalno čiste vode, v katero je nekdo nakapal črnila. Poti nazaj ni več.« Izvedela je, kar je hotela. »Tedaj sem se odločila, da postanem Jehovova priča,« je rekla Honorata. »Tudi od tu ni poti nazaj.«

Skoraj vsi, ki so v Lubaczówu spoznali resnico, so morali prestati hudo, celo fanatično, nasprotovanje. Vendar jih to ni odvrnilo od tega, da so se oprijeli biblijske resnice in stopili na Jehovovo stran.

Elżbieta pripoveduje: »Najprej so me pretepli starši. Potem je družina vdrla v kraljestveno dvorano. . . . Odvlekli so me domov in me pričeli z gorjačo učiti kozjih molitvic. Samo zato, ker sem se družila s Pričami, so me pretepli in obrcali od glave do pete. Tako hudo so me pretepli, da sem nujno potrebovala zdravniško pomoč. Morala sem v bolnišnico. Jehova mi je pomagal in okrevala sem. Družina se me je odrekla. Ko sem to omenila duhovniku, mi je omalovažujoče rekel: ,Samo zaradi nekaj klofut si se prišla potožit?‘ «

Druga sestra se spominja: »Vsako leto sem šla v Częstochowo, da bi po kolenih preplazila križev pot. Menila sem, da je to dolžnost vsakega iskrenega katoličana. Še vedno imam brazgotine na kolenih.« Pri osemnajstih je spoznala resnico ter povedala duhovniku in družini, da se ne namerava več vrniti v cerkev. Hudo so jo pretepli, »tako grdo, da sem imela pretres možganov«, pravi sama. »Vendar sem v bolnišnici toliko okrevala, da sem lahko obiskala območni kongres Ljubitelji svobode. Jokala sem od veselja, ko sem občutila, kako med temi ljudmi vlada prava enotnost in ljubezen, brez primesi pobožnjakarstva. Kaj takšnega nisem nikoli doživela v Częstochowi. Zares sem srečna, ker občutim Jehovovo dobroto in sem spoznala, da mu lahko zaupam.« Jehova ojača in podpre tiste, ki nanj preložijo svoja bremena (Psalm 55:23, v NW 55:22).

Mnogi ujetniki velikega Babilona so zdaj v tej katoliški deželi pozorni na klic ,izidite iz njega‘, tako kot ljudje povsod po svetu. Če je Jehovova volja, bo njegovo neustrašeno ljudstvo še naprej zbiralo še mnoge »dragocenosti«, ki so raztresene po Poljski. Prav gotovo se bodo še mnogi odzvali klicu: »,Pridi!‘ In kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja.« (Razodetje 18:4, AC; 22:17)

[Podčrtne opombe]

[Zemljevid na strani 24]

(For fully formatted text, see publication.)

POLJSKA

Sztum

Poznan

Kruszwica

Varšava

Środa Śląska

Częstochowa

Strzelce Opolskie

Lubaczów

[Slika na strani 26]

Oznanjanje kraljestvenega sporočila v Kruszwici na Poljskem