Kljub težavam in nevarnostim so prišli

DRUGI januar 1992. Maxixe v inhambanski provinci. Večerno afriško tišino v Mozambiku je nenadoma zmotil radio. »Jehovove priče imajo v naši provinci kongres pod motom Ljubitelji svobode,« je objavil napovedovalec. »Ljudi želijo poučiti, kako lahko v današnjem svetu najdejo pravo svobodo. Vabljeni!«

Tam, v tistem oddaljenem kotičku Afrike, se je pisala zgodovina! Prvič so Jehovove priče lahko tudi tu imele območni kongres in 1024 navzočih se ga je zelo veselilo. Še pred nekaj leti se ne bi moglo v Mozambiku tako odkrito zgoditi kaj takšnega, ker so takrat Jehovove priče delovale pod prepovedjo. Ali bi radi slišali, kaj vse so nekateri pogumno prestali, da bi obiskali ta kongres?

Inhambanska provinca je, tako kot mnogi drugi predeli Afrike, prelepa. Ribiške jadrnice s trikotnimi jadri, podobne arabskim čolnom, se pozibavajo na morju blizu obale. Kokosove palme so polne orehov. Vendar po deželi razsaja nekaj grdega: državljanska vojna namreč!

Prav nič nenavadno ni, da koga, ki spi v kolibi iz palmovih vej, zgodaj zjutraj zbudi topo bobnenje težkega topništva iz bližnjega podeželja, ko v goščavi divjajo spopadi. Velikokrat so žrtve nedolžni prebivalci. Včasih se vidi otroke, ki pohabljeni šepajo, so brez roke, noge. Celo na obrazih in telesih nekaterih Jehovovih prič so opazne brazgotine, ki odkrivajo, kakšno trpljenje so morale prestati.

Zaradi takšnih okoliščin so kongres Ljubitelji svobode vsi navzoči zelo cenili. Kljub nevarnosti, da na poti do kongresa padejo v zasede, so se mnoge družine s podeželja zatrdno odločile, da pridejo. Priti na kongres še zdaleč ni bilo tako udobno, prej nasprotno, kajti v glavnem so javna prevozna sredstva veliki odprti tovornjaki. Včasih se na tak tovornjak zgnete tudi več kot 400 potnikov! Potem nekaj teh tovornjakov vozi skupaj v konvoju, ki ga varujejo oboroženi vojaški spremljevalci.

Nora in njene tri hčerke, enoletna, triletna in šestletna, so tvegale življenje, ko so potovale po tej poti. Mesece vnaprej je varčevala, da si je lahko privoščila potovanje. Dejstvo, da se na kongresu niso zagotavljali stalnega prenočišča, je ni odvrnilo od njene namere. Skupaj z ostalimi je Nora s hčerami kuhala, jedla in spala kar pod milim nebom poleg prizorišča kongresa.

Niti neznosna tropska pripeka, ki so ji sledile silovite plohe, ni mogla skaliti prekipevajočega navdušenja bratovščine, ki je skupaj uživala v duhovni gostiji. Občutili so, da ni ničesar pomembnejšega, kot biti na tem kongresu. Sedemnajst jih je svojo predanost simboliziralo s krstom v toplem Indijskem oceanu. Ob krstu je ogromna množica srečnih očividcev spontano pričela peti pesmi v slavo Jehovu.

Ta skupina častilcev je zares spoznala, kaj pomeni biti ljubitelj božanske svobode. Hans, delegat iz glavnega mesta, Maputa, je rekel: »Bili smo priče odprtju novega poglavja v delovanju Jehovovih prič v tem delu Afrike.«