Boj za preživetje Biblije v španščini

NEKEGA oktobrskega dne leta 1559 se je približno 200.000 španskih katolikov zbralo v Valladolidu, mestu na severu. Privabil jih je avtodafé, »sežig dveh živih žrtev in zadavljenje preostalih desetih«. Žrtve so bili »heretiki«.

Priljubljen mlad kralj Filip II. je osebno nadzoroval izvršitev. Ko je obsojeni mož zaprosil za milost, ga je kralj zavrnil: »Če bi bil moj sin takšen malopridnež kot si ti, bi bil jaz prvi, ki bi ga dal na grmado.« Le kaj je nesrečnež zagrešil? Samo Biblijo je bral.

V istem času je bil aparat katoliške inkvizicije na delu v andaluzijskem mestu Sevilli. Tu je skupina menihov iz samostana San Isidro del Campo ravnokar prejela tajno pošiljko Biblij v španščini. Ali jih bodo ovaduhi izdali? Nekateri so uvideli, da so v smrtni nevarnosti, zato so zbežali iz države. Preostalih 40 je imelo manj sreče, zažgali so jih na grmadi, med njimi tudi moža, ki je Biblije pretihotapil v državo. Španija 16. stoletja je bila nevaren kraj za biblijske bralce, le redki so ušli krempljem inkvizicije.

Med njimi je bil bivši menih Casiodoro de Reina (ca. 1520-94). Zbežal je v London, vendar tudi tam ni bil varen. Inkvizicija je na njegovo glavo razpisala nagrado in španski veleposlanik na angleškem dvoru je koval načrt, kako bi ga zlepa ali zgrda spravil nazaj na področje, ki je bilo takrat pod špansko upravo. V kratkem so ga po krivem obtožili prešuštva in homoseksualnosti in tako prisilili, da je zapustil Anglijo.

S tistim malo, kar mu je še ostalo, in z vse večjo družino se je najprej zatekel v Frankfurt. Kasneje pa ga je njegova prošnja za versko zatočišče vodila v Francijo, Holandijo in končno v Švico. Ves ta čas je bil zelo dejaven. ,Razen ko sem bil bolan ali na poti, . . . nisem dal peresa iz roke,‘ sam pripoveduje. Mnoga leta je prevajal Biblijo v španščino. V Švici so Reinajevo Biblijo pričeli tiskati leta 1568 in 2600 izvodov je bilo natisnjenih leta 1569. Pomembna značilnost Reinajevega prevoda je bila, da je raje zapisal Iehoua (Jehová) kot Señor (Gospod), ko je naletel na tetragramaton, štiri hebrejske črke za Božje osebno ime.

Nastajanje Biblije v španščini

Presenetljivo je, da ko se je Biblijo zaradi izuma tiska množično širilo po Evropi, je v Španiji postajala prava redkost. Pa ni vedno bilo tako! Stoletja je bila Biblija v Španiji najbolj razširjena knjiga. Obstajali so prepisi v latinščini in nekaj stoletij tudi v gotščini. Nek zgodovinar trdi, da je bila v srednjem veku »Biblija kot vir navdiha in moči, kot merilo za vero in obnašanje, bolj v ospredju v Španiji kot pa v Nemčiji in Angliji«. Različne biblijske zgodovinske pripovedi, psalterji (psalmi), glosarji, poučne zgodbe in podobna dela so postale uspešnice tistega časa.

Izurjeni prepisovalci so skrbno izdelovali natančne kopije biblijskih rokopisov. Čeprav je 20 pisarjev potrebovalo kar eno leto, da so naredili prvovrstni rokopis, so po Španiji v 15. stoletju krožile mnoge Biblije v latinščini ter na tisoče njihovih razlag.

Poleg tega, ko se je pričela oblikovati španščina, je rastlo zanimanje za Biblijo v ljudskem jeziku. Že v 12. stoletju so prevedli Biblijo v romanščino ali zgodnjo španščino, v takratni pogovorni jezik.

Kratkotrajno prebujenje

Vendar to prebujenje ni trajalo dolgo. Ko so valdenzi, lolardi in husiti citirali Sveto pismo, da bi zagovarjali svoje verovanje, so naleteli na buren in nasilen odpor. Katoliške oblasti so z nezaupanjem gledale na branje Biblije in prve prevode v pogovorni jezik so odkrito ožigosali.

Katoliški koncil, ki se je leta 1229 sestal v Toulousu (Francija), je razglasil: »Niti en laik ne sme imeti Starega ali Novega zakona, prevedenega v pogovorni jezik. Če pobožnež želi, lahko ima kakšen psalter ali pa brevir [molitvenik in pesmarica] . . . toda v nobenem primeru ne sme imeti zgoraj omenjenih knjig, prevedenih v romanščino.« Čez štiri leta je Jakob I. Aragonski (kralj velikega dela pirenejskega polotoka) dal vsem, ki so imeli Biblijo v pogovornem jeziku, samo osem dni časa, da jo izročijo v sežig krajevnemu škofu. Lastnik, ki tega ni storil, duhovnik ali laik, je bil osumljen krivoverstva ali herezije.

Navkljub tem prepovedim, ki pa se jih niso vedno strogo držali, so se lahko nekateri Španci v poznem srednjem veku pohvalili, da imajo Biblijo v romanščini. Z ustanovitvijo španske inkvizicije pod kraljico Isabello in kraljem Ferdinandom leta 1478 so temu naredili konec. Leta 1492 so samo v Salamanci sežgali 20 neprecenljivih rokopisov Biblije. Edini biblijski rokopisi v romanščini so se ohranili v osebnih knjižnicah kralja in nekaterih vplivnih plemičev, za katere niso sumili, da jih imajo.

Naslednjih dvesto let je bila edina uradna katoliška Biblija natisnjena v Španiji (poleg latinske Vulgate) Complutensian Polyglott, prva mnogojezična Biblija, ki jo je odobril kardinal Cisneros. Seveda je šlo za delo učenjakov, ki običajnemu človeku ni kaj dosti pomenilo. Naredili so le 600 izvodov in le redki so jo lahko razumeli, kajti biblijsko besedilo je bilo napisano v hebrejščini, aramejščini, grščini in latinščini, ne pa v španščini. Poleg tega je bila izredno draga. Stala je tri zlate dukate, kar je bil šestmesečni zaslužek običajnega delavca.

Španska Biblija pod prepovedjo

Na začetku 16. stoletja se pojavi Francisco de Enzinas, španski »Primož Trubar«. Sin bogatega španskega veleposestnika je še kot mlad študent pričel prevajati v španščino Krščanske grške spise. Kasneje je prevod natisnil na Nizozemskem in leta 1544 je pogumno poskušal dobiti kraljevo dovoljenje za njegovo razpečevanje po Španiji. Španski kralj Karl I. je bil takrat v Bruslju in Enzinas je izrabil priložnost ter zaprosil za kraljevo odobritev zamisli.

Med možema je stekel nenavaden pogovor. »Za kakšno knjigo gre?« je vprašal kralj. Enzinas je odgovoril: »To je del Svetega pisma, tako imenovana Nova zaveza.« Kralj je spet vprašal: »Kdo je pa avtor?« »Sveti duh,« je odgovoril Enzinas.

Kralj je bil pripravljen odobriti izdajo pod enim pogojem, da s tem soglaša njegov osebni spovednik, španski menih. Na Enzinasovo veliko žalost menih s tem ni soglašal in kmalu ga je zaprla inkvizicija. Po dveh letih je uspel zbežati.

Čez nekaj let so revidirano izdajo tega prevoda natisnili v Benetkah in ravno to izdajo Svetega pisma je Julián Hernández po skrivnih poteh spravil v Sevillo v Španiji. Vendar so ga ujeli in po dveh letih mučenja v zaporu so ga skupaj z ostalimi preučevalci Biblije usmrtili.a

Na koncilu v Tridentu (1545-63) je katoliška cerkev ponovila svojo obsodbo biblijskih prevodov v ljudske jezike. Natisnili so seznam prepovedanih knjig, med katerimi so se znašli vsi tisti biblijski prevodi, ki jih ni odobrila cerkev. Dejansko je to pomenilo, da so bili prepovedani vsi španski prevodi Biblije v ljudski jezik in da te je lahko že samo to, da si imel enega od njih, stalo glavo.

Nekaj let po izidu je Reinajev prevod revidiral Cipriano de Valera, nekdanji menih, ki je zbežal pred maščevanjem seviljske inkvizicije. Prevod so leta 1602 natisnili v Amsterdamu in nekaj izvodov jim je uspelo spraviti v Španijo. Reina-Valerova Biblija je v prvotni obliki skupaj z vsemi revidiranimi različicami najbolj razširjen prevod med špansko govorečimi protestanti.

Dvignjene zapornice

Končno je leta 1782 inkvizicijsko sodišče odredilo, da se lahko tiska Biblije pod pogojem, da so vanje vključene razlage zgodovinskega ozadja ter naukov. Leta 1790 je segovijski katoliški škof Felipe Scio de San Miguel prevedel v španščino latinski biblijski prevod, Vulgato. Na žalost pa je bila ta Biblija zelo draga, stala je kar 1300 realov. To je bila za tiste čase ogromna cena. Poleg tega je bilo njeno besedilo tako nejasno, da jo je nek španski zgodovinar označil za »zelo ponesrečen prevod«.

Nekaj let kasneje je španski kralj Fernando VII. naročil astorgaškemu škofu Félixu Torresu Amatu, naj naredi boljši prevod latinske Vulgate. Ta prevod je bil dokončan leta 1823 in postal je bolj razširjen od Sciovega prevoda. Vendar ker ni bil preveden iz izvirnih jezikov, hebrejščine in grščine, je imel pomanjkljivosti, ki so značilne za prevod prevoda.

Navkljub takšnemu napredku cerkev in državni vladarji še vedno niso bili prepričani, da lahko Sveto pismo berejo običajni ljudje. Ko je George Borrow, predstavnik Britanske in inozemske biblične družbe v 1830-ih letih zaprosil za dovoljenje, da bi v Španiji tiskali Biblije, mu je vladni minister Mendizábal odgovoril: »Dragi moj gospod, mi ne potrebujemo Biblij, marveč samokrese in smodnik, da bi opravili z uporniki. Predvsem pa potrebujemo denar, da bi lahko plačali vojsko.« Borrow je nadaljeval s prevajanjem Lukovega evangelija v jezik španskih Romov in zaradi tega so ga leta 1837 zaprli!

Končno se toka dogodkov ni dalo več zaustaviti. Leta 1944 je španska katoliška cerkev natisnila prvi prevod Svetega pisma iz izvirnih jezikov. Od prevoda Casiodora de Reina je minilo že kakšnih 375 let. Prevajala sta katoliška učenjaka Nácar in Colunga. Leta 1947 je sledil prevod Boverja in Cantera. Od takrat je prišlo do prave poplave prevodov Biblije v španščino.

Zmaga zagotovljena

Čeprav so se morali stoletja boriti za Biblijo v španščini, je bil boj končno dobljen. Ogromne žrtve pogumnih prevajalcev, Reina na primer, prav gotovo niso bile zaman. Le koliko ljudi, ki danes kupuje Biblijo, pomisli na čas, ko je bila ta knjiga prepovedana?

Danes je Biblija v Španiji in špansko govorečih deželah bestseller in na razpolago so mnogi prevodi. Med njimi so: Versión Moderna (Sodobni prevod, 1893), ki dosledno rabi Božje ime Jehová, Pavlinska izdaja Biblije (1964), ki v Hebrejskih spisih rabi ime Yavé, Nueva Biblia Española (Nova španska Biblija, 1975), ki pa na žalost ne zapiše ne Jehová ne Yavé in Traducción del Nuevo Mundo (Novosvetni prevod, 1967), ki ga je izdala družba Watch Tower in ki rabi ime Jehová.

Jehovove priče obiskujejo vsak teden na milijone domov špansko govorečih ljudi, da bi jim pomagali ceniti vrednost Svetega pisma, knjige, za katero je vredno umreti in po kateri je vredno živeti. Pravzaprav je boj za preživetje Biblije v španščini še en dokaz več, da »beseda našega Boga obstane na veke« (Izaija 40:8).

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 10]

Danes nam je na voljo za raziskovanje ponatis Complutensiana Polyglotta (Glej 8. stran.)

[Vir slike]

Z dovoljenjem madridske Bibliotece Nacional