Izziv oznanjevanja v enem največjih svetovnih pristanišč

ROTTERDAM ob izlivu Rena, najprometnejše evropske reke, v Severno morje, slovi za eno največjih pristanišč na svetu. Tu se steka kakšnih 500 ladijskih linij, tako je Rotterdam neposredno povezan z več kot 800 kraji po svetu. To je zares mednarodno pristanišče.

Vseeno pa to 650 let staro nizozemsko pristanišče ni le križišče pomorskih poti. Tu se srečujejo ljudje. Dan in noč prihajajo reke mornarjev z vseh koncev sveta. Ti pomorščaki niso ušli budnemu očesu Jehovovih prič na Nizozemskem. Tako kot vsepovsod, Jehovove priče tudi tukaj iščejo načine, da bi oznanile najboljšo vest na svetu — da bo Božje kraljestvo kmalu spremenilo zemljo v raj — vsem ljudem, tudi mornarjem (Danijel 2:44; Luka 23:43; 1. Timoteju 4:10).

»Obrnjena misijonarska naloga«

Pred nekaj leti je družba Watch Tower na Nizozemskem zaprosila šest polnočasnih oznanjevalcev, pionirjev, da bi delali od ladje do ladje v rotterdamskem pristanišču. Pionirji so navdušeno sprejeli priložnost. Od pristaniške uprave so izprosili podatke, razgledali so si priveze in kmalu so ugotovili, da imajo nadvse vznemirljivo nalogo.

»To je obrnjena misijonarska naloga,« pravi Meinard, ki vodi pričevanje po pristanišču. Kaj je mislil s tem? »Navadno misijonarji potujejo zelo daleč, da bi prišli do ljudi, tukaj pa ljudje prepotujejo dolge razdalje, da pridejo k nam.« »Naše področje za oznanjevanje je verjetno ravno tako mednarodno, kakršnega lahko dobite vi,« še doda. Letopis Rotterdam Europort za leto 1985 pravi, da je leta 1983 — tedaj so pionirji pričeli to posebno delo — v rotterdamskem pristanišču pristalo 30.820 ladij iz 71 držav. Zares mednarodno pristanišče!

Ustrezno temu so tudi »pristaniški misijonarji« — tako so pionirje kmalu pričeli klicati mornarji — mednarodna druščina. Geert, Peter in njegova žena Karin so Nizozemci, Daniël in Meinard sta iz Indonezije, Solomon pa je Etiopec. Ti Evropejci, Azijca in Afričan lahko skupaj premagajo osem jezikovnih ovir, toda da bi v svojem delu uspeli, morajo premagati še marsikaj drugega.

»Cerkev na kolesih«

»Ne moreš kar hoditi po obali, se povzpeti na mostiček in stopiti na ladjo,« pravi 32-letni Peter, bivši mornar, »potrebuješ dovolilnico za gibanje po pristanišču.« To so dovolilnice za vstop na pomol in na palubo. »Veliko smo hodili po uradih,« se spominja Peter, »na koncu pa smo le dobili osem dovolilnic s fotografijami in žigi; tako smo bili povsem pripravljeni.« Pristaniško obalo, dolgo 37 kilometrov, so razdelili na tretjine in za vsako sta skrbela dva pionirja.

Kako pa se znajdeš v množici jezikov, ki jih govorijo mornarji iz tolikih držav? Čeprav so se pionirji oskrbeli z literaturo v 30 jezikih in naložili na kolesa, kolikor je le šlo, je bilo videti, da je ni nikoli dovolj. »Nikoli ne moreš zagotovo vedeti, katere jezike boš potreboval,« se smeje spominja 30-letni Solomon. »Večkrat se zgodi, da mornarji želijo knjige prav v tistem jeziku, ki ga nimaš s seboj, potem pa ti še povejo, da njihova ladja odpluje že čez tri ure.« Nek pionir, ki ni hotel razočarati mornarjev, je odhitel po knjige v pravem jeziku, tekel nazaj in jih izročil navdušenim mornarjem. »Ko smo nekoč oznanjevali v delu pristanišča, ki je oddaljeno tri ure s kolesom,« pripoveduje Peter, »je postalo očitno, da se moramo težave lotiti drugače.«

Nekega dne so Jehovove priče, ki živijo v pristaniški četrti, presenetile pionirje z dvema kolesnima prikolicama. Vsaka je bila velika kot škaf za pranje. Pionirji so ju natrpali z literaturo v vseh dosegljivih jezikih, ju pripeli za kolesa in se odpeljali proti pristanišču. Kmalu sta prikolici postali vsakdanji prizor. »To so naše osebne izkaznice,« pravi en pionir. »Ko nas opazi vratar, odpre vrata, nam pomaha in zakriči: ,Cerkev na kolesih prihaja!‘ « Včasih pa čuvaj, ko opazi, da se mu bliža »cerkev na kolesih«, odpre vrata in zavpije: ,Dve poljski in ena kitajska!‘ « Ti koristni namigi pionirjem pomagajo, da na ladje vzamejo literaturo v pravih jezikih. Najti pa morajo tudi pravi čas. Zakaj?

Pravo sporočilo ob pravem času

Pionirji lahko govorijo s člani posadke le med jutranjim in popoldanskim odmorom in v času kosila. Kuharji imajo drugačen delovni čas, kapitana in ostale častnike pa je moč najti ves dan. Poleg tega so pionirji še ugotovili, da se britanske ladje, ki so zasidrane v Rotterdamu, držijo britanskega časa (eno uro razlike z nizozemskim), tako da gredo njihove posadke v jedilnico, ko se ostali vrnejo delat. Očitno mora pristaniški pionir pozorno opazovati.

Ali so mornarji voljni odmore porabiti za biblijske pogovore? »Ugotovil sem, da so na splošno dovzetni za kraljestveno sporočilo,« pravi 31-letni Geert. »Morda zaradi tega, ker na lastne oči vidijo neuspeh človeških vladavin.« Nekateri mornarji so Geertu, na primer, povedali, da kupi žita, ki so ga pred meseci iztovorili za sestradane Etiopce, še vedno ležijo tu, le da je v njih že cela množica podgan. »Ni čudno, da mnogi mornarji ne zaupajo več politiki,« opaža Geert. »Zato jim je všeč biblijska obljuba ene vladavine za vse človeštvo.«

Peter soglaša. »Nek nemški kapitan mi je rekel, da bi me pred desetimi leti njegova posadka nagnala z ladje, toda zaradi spremenjenih razmer jih prijetno biblijsko sporočilo zanima.« Nek kuhar na korejski ladji je povedal, da je med iraško-iransko vojno tanker, na katerem je delal, v Perzijskem zalivu zadela raketa in se je vnel. Prisegel je, da bo poiskal Boga, če bo ostal živ. Preživel je. Ko so ga pozneje v Rotterdamu srečali pionirji, je hotel vso literaturo, ki so jo imeli v korejščini.

Večina ladij ostane v pristanišču nekaj dni. To pionirjem omogoča, da dvakrat, trikrat ali še večkrat nadaljujejo biblijske pogovore, ko so mornarji prosti. Če pa je kaj narobe z motorjem, ladja ostane privezana v pristanišču tudi tri tedne. »To je za ladijske družbe slabo,« hudomušno pristavi pionir, »toda dobro za naše delo!« Takrat pionirji poleg biblijskih pogovorov mornarjem v jedilnici pokažejo tudi enega od Družbinih programov diapozitivov Biblija — knjiga za našo generacijo. Nekateri mornarji pridejo tudi na shode tujih jezikovnih skupin Jehovovih prič v Rotterdamu — vse dokler niso motorji popravljeni. Potem morajo zapreti Biblijo. Ladja dvigne sidro in izgine za obzorje; iz spomina pionirjev pa ne!

Spodbudne zgodbe mornarjev

Po voznih redih v časopisju ali po javni računalniški mreži pristaniške uprave pionirji spremljajo vesti o prihodih in odhodih ladij, ki so jih obiskali. Takoj ko katera spet pripluje, z veseljem obiščejo mornarje, da bi videli, kaj se je zgodilo od zadnjega obiska. Kako spodbudne zgodbe povedo mornarji!

Nek mornar, ki je vzel več knjig Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji, je te, ko je ladja odplula na morje, razdelil petim sodelavcem, šest pa jih je preučevalo Biblijo. Poglavje o družinskem življenju je posnel na kaseto in jo predvajal celi posadki v jedilnici. Mornar z neke druge ladje je obiskal kraljestveno dvorano v bližnjem pristanišču Antwerpnu, potem pa je na steno v ladijski jedilnici obesil velik napis Kraljestvena dvorana Jehovovih prič. Povabil je člane posadke in pripravil biblijski shod. Preden je plakat snel s stene, je posadko povabil na naslednji shod. Naslednji teden je bil plakat spet tu in posadka se je znova zbrala!

Pionirji so zvedeli, da nekateri mornarji teh knjig nikoli ne odložijo na polico. »Ko smo prišli v kabino ladijskega radiotelegrafista Isaaca iz zahodne Afrike, ni bilo kam sesti,« pripoveduje Meinard, »povsod so ležale odprte revije, knjige in konkordance Družbe.« Isaac si je tačas, ko je čakal, da se pionirji vrnejo, pripravil seznam biblijskih vprašanj.

Nekateri pomorščaki pa ne čakajo, da se pionirji oglasijo pri njih. Neke noči je pri Geertu pozvonil telefon.

»Kdo vendar pa bi lahko zdajle bil?« je zamrmral Geert in segel po slušalki.

»Pozdravljen, tvoj prijatelj tukaj!« je sporočil vesel glas.

Geert je iskal po spominu.

»Tvoj prijatelj z ladje,« se je spet oglasil.

»Ampak zdajle je tri zjutraj!« je rekel Geert.

»Ja, ampak naročil si mi, da te pokličem takoj, ko bo naša ladja spet v Rotterdamu! In zdaj sem tu!« Geert se je kmalu zatem napotil na obisk k temu prijatelju, ki ga je Božja beseda tako zanimala.

,Meči svoj kruh‘

Mornarji svoje cenjenje biblijske literature izražajo tudi v pismih pionirjem. Navedli bomo le nekaj odlomkov:

,Začel sem brati knjigo Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji . . . Zdaj razumem veliko stvari, ki jih prej nisem. Upam, da bo naša ladja kmalu spet v Rotterdamu.‘ (Angelo)

,Knjigo sem prebrala, zdaj pa vam pošiljam vprašanja, da mi boste lahko odgovorili že po pismih.‘ (Alberta)

,Zdaj vsak dan berem Biblijo. Vesel sem, da sem lahko vaš prijatelj. Našel sem prijatelje, ki me vodijo k Bogu — to je najlepša stvar v mojem življenju!‘ (Nickey)

Taka prisrčna pisma spominjajo pionirje na biblijske besede v Propovedniku 11:1: »Meči kruh svoj po vodi, kajti po mnogih dneh ga najdeš.« (AC) Še posebno pa so veseli, če slišijo, da se je kakšen pomorščak zavzel za Jehova.

Poljski mornar Stanislav, na primer, je bil navdušen nad tem, kar je spoznal iz knjig Družbe. Oskrbel si je kar precejšnjo zbirko biblijske literature, in ko je bil na morju, je vso prebral. »Ko smo ponovno slišali zanj,« pravi Meinard, »je pisal, da se je krstil.«

Folkert, kapitan ladje na domačih linijah, je kraljestveno sporočilo prvič slišal v Rotterdamu. Vsaka dva meseca je bil za en teden v pristanišču in takrat je sedem dni zapovrstjo preučeval Biblijo. Preden je odšel na naslednjo pot za dva meseca, so mu pionirji dali seznam kraljestvenih dvoran vzdolž njegove ladijske proge. Folkert je obiskal dvorane in prisrčen sprejem ga je spodbudil. Nedolgo zatem se je krstil in zdaj goreče služi Jehovu.

Mike, častnik britanske vojne mornarice, je bil že srečal Jehovove priče in preučeval Biblijo na morju. Ko je bila njegova fregata zasidrana v Rotterdamu, se je z zložljivim kolesom odpeljal v kraljestveno dvorano. Ljubezen in enotnost v dvorani sta ga tako navdušili, da je kolegom rekel, da bo pustil službo. Čeprav mu je do precejšnje pokojnine manjkalo le štiri leta, je spolnil svojo odločitev in se potem krstil.

Meinard pravi: »Vnema Mika, Stanislava, Folkerta in drugih, da služijo Jehovu, nas spodbuja, da po pristanišču še naprej iščemo podobne mornarje.«

Bi lahko sodeloval tudi ti?

Ko se šest »pristaniških misijonarjev« ozre nazaj po skoraj desetih letih pričevanja v enem največjih pristanišč na svetu, so si edini, da je bila njihova naloga razburljiva, vendar nagrajujoča. »Ko se vsak dan s kolesi vračamo z oznanjevanja,« povzame Meinard, »nas spremlja občutek, da nekaj teh mornarjev čaka, da jih spet obiščemo.«

Morda mornarji čakajo na tak obisk tudi v bližnjem pristanišču! Starešine v tvoji skupščini lahko poskrbijo, da boš sodeloval v tem vznemirljivem, a nagrajujočem delu.

[Okvir na strani 20]

PRODOR NA PREPOVEDANA PODROČJA

V enem od preteklih let je v rotterdamskem pristanišču pristalo čez 2500 ladij iz držav, kjer je bilo delo Jehovovih prič prepovedano. Pristaniški pionirji so v tem videli priložnost, da biblijsko sporočilo prodre na ta področja.

Na eni od prvih azijskih ladij, ki so jih obiskali, so razdelili vseh 23 knjig, ki so jih imeli s seboj, in nekateri iz posadke so bili razburjeni, ker niso dobili svojega izvoda. Kuhinjski pomočnik na neki drugi azijski ladji je bil bolj previden. Ko je vzel knjigo, jo je zavil v papir in nanj napisal svoj naslov, potem pa jo je vrnil pionirju. Ta je doumel. Za mornarja je bilo preveč tvegano, da bi vzel knjigo s seboj. Pionir jo je še isti dan po pošti poslal na Daljni vzhod.

Nek mornar z afriške ladje je s seboj prinesel seznam knjig, ki bi jih rade imele Jehovove priče v njegovi domovini. Kadar se od takrat vrne domov, vedno prinese poln kovček literature. Mornar z druge afriške ladje je bil prav razočaran, ko mu je pionir, s katerim je preučeval, ponudil le tri izvode knjige Izgrajuj srečno družinsko življenje. »To ni nič!« je obupano vzkliknil in dvignil roke. »Bratje doma jih potrebujejo tisoč!« Pionirji so ga prepričali, da je tedaj zaradi lastne varnosti vzel samo 20 izvodov.

Morda je bilo najbolj ganljivo, ko so pionirji izvedeli, da je priplula ladja iz države, kjer Jehovove priče preganjajo zaradi njihovega verovanja in so mnogi od njih izgubili delo in imetje. Ko so ugotovili, da je strežnik na ladji Priča, so vprašali kapitana, ali bi na njegovo ladjo lahko vkrcali humanitarno pomoč. Kapitan je privolil in čez nekaj dni je ladja Pričam v to državo odpeljala sto velikih paketov obleke, čevljev in ostalih potrebščin.

[Okvir na strani 21]

OZNANJEVANJE OD LADJE DO LADJE — MNENJE ŽENSKE

»Od začetka sem pomišljala, ali naj spremljam Petra,« se spominja Karin, edina ženska med pionirji, »ker sem slišala govorice, da so mornarji neotesanci in pijanci. Toda spoznala sem, da so v glavnem vljudni. Pogosto se zgodi, da mornar, ko izve, da sva poročena, pokaže fotografijo žene in otrok ter prične govoriti o svoji družini. Tako sva lahko oddala veliko knjig Izgrajuj srečno družinsko življenje.«

Če ladjo obiščeta mož in žena, laže prideta v stik z ženami mornarjev iz posadke, medicinskimi sestrami in ostalimi ženskami. »Običajno so zaprte do tujcev,« pravi Karin, »ko pa opazijo mene, se raje zapletejo v pogovor.«

In kaj je Karin pri tej nalogi najtežje? »Vrvne lestve; sovražila sem te gugajoče vrvi.« Je premagala strah? »Da. Ko si nekoč nisem upala plezati, me je opazovala gruča paragvajskih mornarjev; zakričali so: ,Saj bo šlo! Samo zaupaj v Boga!‘ Po taki pripombi,« se nasmeje Karin, »mi seveda ni preostalo drugega kot plezati.« Njen mož jo občuduje: »Štiri leta po vrvnih lestvah, zdaj pleza ko mornar!«

Karin in njen mož, Peter, sta obiskovala 89. razred Stražnostolpne biblijske šole Gilead v Združenih državah Amerike. Osemindvajsetega septembra 1990 sta dobila novo področje — Ekvador, državo s pristaniščem. Gotovo se počutita kot doma.

[Okvir na strani 22]

ALI SI MORNAR?

Ali želiš, tačas ko je tvoja ladja privezana v kakšnem velikem svetovnem pristanišču, obiskati shod Jehovovih prič v angleščini? Hrani si pri roki naslednji seznam zdajšnjih naslovov kraljestvenih dvoran in časa shodov:

Hamburg: Schellingstr. 7-9; sobota ob 16. uri; telefon: 040-4208413

Hong Kong: 26 Leighton Road; nedelja ob 9. uri; telefon: 5774159

Marseille: 5 Bis, rue Antoine Maille; nedelja ob 10. uri; telefon: 91 79 27 89

Neapelj: Castel Volturno (40 km severno od Neaplja), Via Napoli, na voglu ulice Via Salerno, Parco Campania; nedelja ob 14.45; telefon: 081/5097292

New York: 512 W. 20 Street; nedelja ob 10. uri; telefon: 212-627-2873

Rotterdam: Putsestraat 20; nedelja ob 10. uri; telefon: 010-41 65 653

Tokio: 5-5-8 Mita, Minato-ku; nedelja ob 16. uri; telefon: 03-3453-0404

Vancouver: 1526 Robson Street; nedelja ob 10. uri; telefon: 604-689-9796