Justin — filozof, apologet in mučenec

»ZAHTEVAMO, da se preiščejo obtožbe zoper kristjane in če se izkažejo za utemeljene, bodo zasluženo kaznovani . . . Če pa nam krivde ne more nihče dokazati, vam razsodnost prepoveduje, da bi zaradi zlobnih govoric škodovali nedolžnim ljudem . . . Če pa boste, ko boste odkrili resnico, storili česar niste upravičeni storiti, boste pred Bogom brez odpuščanja.«

S temi besedami se je Justin Mučenec, priznan kristjan iz drugega stoletja n.š., pritožil rimskemu cesarju Antoniju Piju. Justin je zaprosil za natančno sodno preiskavo življenja in verovanja priznanih kristjanov. To zahtevo po sodni obravnavi je predložil človek zanimivega porekla ter mišljenja.

Zgodnje življenje in izobraževanje

Justin je bil pogan, rojen okrog leta 110 n.š. v Samariji, v mestu Flavia Neapolis, današnjem Nablusu. Imel se je za Samarijana, čeprav sta verjetno bila njegov oče in ded Rimljana oziroma Grka. Vzgajali so ga v duhu poganstva, sam pa je bil žejen resnice, kar ga je pripeljalo do skrbnega preučevanja filozofije. Ker ga niso zadovoljili stoiki, peripatetiki in pitagorejci, je sledil Platonovim idejam.

V enem od svojih del Justin pripoveduje, da se želi pogovarjati s filozofi: »Prepustil sem se nekemu stoiku, kar nekaj časa sem prebil z njim, toda ko se nisem naučil ničesar novega o Bogu (o njem ni vedel ničesar), . . . sem ga zapustil in odšel k drugemu.« (Dialog Justina, filozofa in mučenca, z Judom Trifonom)

Justin je nato odšel k peripatetiku, katerega je bolj zanimal denar kot resnica. »Potem, ko se je možakar nekaj dni ukvarjal z mano,« pripoveduje Justin, »je zahteval, naj mu plačam šolnino, kajti najina izmenjava misli ne more biti brez dobička. Zato sem tudi njega zapustil, kajti zame ni bil noben filozof.«

Ker je Justin želel slišati »izbrano filozofijo, je šel k zelo znanemu pitagorejcu, ki je učil v glavnem iz svoje modrosti«. Justin pripoveduje: »Ko sem ga spraševal z namenom, da bi postal njegov poslušalec in učenec, mi je rekel: ,Torej, kaj? Se spoznate na glasbo, astronomijo in geometrijo? Ali mislite, da boste kar tako občutili katero od teh [božjih] stvari, ki vodijo do srečnega življenja, če se ne boste prej poučili o [njih]?‘ . . . Ko sem mu priznal, da stvari ne poznam, me je odslovil.«

Čeprav je bil Justin potolčen, je še naprej iskal resnico. Šel je k slavnim platonistom. Takole pravi: »Nato sem kar se da veliko časa preživel z nekom, ki je v zadnjem času živel v našem mestu — z modrim možem, ki je imel visok položaj med platonisti — in napredoval sem, dnevno sem se izpopolnjeval, . . . tako da sem si počasi začel domišljati, da sem postal moder; in ravno zato,« zaključuje Justin, »sem bil neumen.«

Justin je zaman iskal resnico pri filozofih. Toda medtem ko je razmišljal na morski obali, je srečal ostarelega kristjana, »nekega starejšega povsem neopaznega moža, ponižnega in častitljivega obnašanja«. Ko sta se pogovarjala, se je pričel zanimati za osnovne biblijske nauke, ki odkrivajo nujnost pravega spoznanja o Bogu (Rimljanom 10:2, 3).

Neimenovani kristjan je pripovedoval Justinu: »Mnogo pred nami in mnogo pred tako čislanimi filozofi so živeli možje, ki so bili pravični in so verovali v Boga . . . Napovedali so dogodke, ki se morajo zgoditi in ki se sedaj dogajajo. Pravimo jim preroki. Sami so resnico spoznali in jo objavili človeštvu . . . Napolnjeni so bili s Svetim duhom.« Da bi podžgal njegovo zanimanje, je kristjan rekel: »Njihova besedila še vedno obstajajo in kdor jih prebira, mu pomagajo razumeti začetek in konec stvari.« (Matej 5:6; Apostolska dela 3:18) Kot ga je prijazni mož spodbudil, je Justin skrbno preiskal Sveto pismo in videti je, da ga je pričel ceniti, pa tudi biblijske prerokbe. To se da razbrati iz njegovih besedil.

Njegova dela pod drobnogledom

Na Justina so naredili vtis kristjani, ki se niso bali smrti. Cenil je tudi verodostojne nauke Hebrejskih spisov. Da bi podprl svoje trditve v Dialogu s Tifonom je citiral iz Prve, Druge, Tretje in Pete Mojzesove knjige, iz Druge Samuelove knjige, iz Prve knjige kraljev, iz Psalmov, Izaija, Jeremija, Ezekijela, Danijela, Ozeja, Joela, Amosa, Jona, Miheja, Zaharija in Malahija, pa tudi iz evangelijev. Njegovo cenjenje teh biblijskih knjig se vidi iz dialoga s Trifonom, v katerem je razpravljal o judovstvu, ki je verovalo v Mesija.

Poroča se, da je bil Justin evangelist, ki je ob vsaki priložnosti objavljal dobro vest. Najbrž je veliko potoval. Nekaj časa je živel v Efezu, znatni del življenja pa je preživel v Rimu.

Justinova literarna dela vključujejo apologije, spise, v katerih zagovarja krščanstvo. V Prvi apologiji skuša z lučjo Svetega pisma razpršiti gosto temo poganskih filozofij. Modrost filozofov razglaša za lažno in prazno v primerjavi z učinkovitostjo Kristusovih besed in del (primerjaj Kološanom 2:8). Justin je zagovarjal zaničevane kristjane, s katerimi se je poistovetil. Po spreobrnitvi se je še vedno imel za filozofa. Trdil je, da se je dokopal do edine prave filozofije.

Ker so kristjani drugega stoletja odklanjali, da bi častili poganske bogove, so jih imeli za ateiste. »Mi nismo ateisti,« je ugovarjal Justin, »mi častimo Stvaritelja vesolja . . . Nas tako uči Jezus Kristus . . . On je Sin pravega Boga.« O malikovanju je Justin rekel: »To kar oni imenujejo bog, so si naredili sami. Menimo, da je to ne le nesmiselno, marveč tudi sramoti Boga . . . Kakšna zaslepljenost, da se lahko samopašnim ljudem naroči, da oblikujejo in naredijo bogove za vaše čaščenje.« (Izaija 44:14-20)

S številnim sklicevanjem na Krščanske grške spise je Justin potrdil, da veruje v vstajenje, krščansko moralo, krst, biblijske prerokbe (še posebej tiste o Kristusu) in v to, kar je učil Jezus. Glede Jezusa je Justin citiral Izaija, ko je izjavil: »Vladavina bo [Kristusova] skrb.« Justin tudi pravi: »Če upamo v človeška kraljestva, se odrekamo Kristusu.« Razpravljal je o preizkušnjah ter dolžnostih kristjanov, da še naprej na pravi način služijo Bogu, kar zahteva, da izvršujejo njegovo voljo in razen tega pravi, da »naj bi On poslal ljudi v vsak narod, da bi objavili te stvari«.

Druga Justinova apologija (domneva se, da je bila nadaljevanje prve) je naslovljena na Rimski senat. Justin se je obrnil na Rimljane in pripovedoval, kaj vse doživljajo in kako so preganjani kristjani, ko si pridobijo točno spoznanje o Jezusu Kristusu. Moralna odlika Jezusovih naukov, ki so jo odsevali v svojem obnašanju krščanski državljani, se je zdela rimskim oblastem kaj malo vredna. Če si samo priznal, da si učenec, je to že bilo usodno. Ko je govoril o bivšemu učitelju krščanskih naukov, je Justin citiral Lucijana, ki je vprašal: »Zakaj ste kaznovali tega moža, čeprav ni bil prešuštnik, nečistnik, morilec, tat ali ropar in mu niste dokazali nikakršne krivde, le priznal je, da ga imajo za kristjana?«

Iz naslednje Justinove izjave se vidi, da so na priznane kristjane vse bolj gledali s predsodki: »Zato tudi sam pričakujem, da prej imenovani ali pa morda Krescencij, ki se rad hvali in baha, kujejo proti meni zaroto in me bodo pribili na mučilni kol. Ta mož ni vreden biti imenovan filozof, kajti javno je pričal proti nam v zadevah, ki jih ne razume, ko je trdil, da so kristjani ateisti in brezbožneži in to zato, da bi si pridobil zavedene množice ter da bi jim ugajal. Ker nas napada, ne da bi prebral Kristusove nauke, je do konca pokvarjen in je hujši od nepismenega, ki se pogosto vzdrži razpravljanja in lažnega pričanja o stvareh, ki jih ne razume.«

Smrt

Justina je bodisi Krescencij bodisi kak drug cinik ovadil rimski prefekturi kot prevratneža in obsodili so ga na smrt. Okrog leta 165 n.š. so ga obglavili v Rimu in postal je mučenec (kar pomeni pričevalec). Zato so ga poimenovali Justin Mučenec.

Justinov literarni slog ni tako bleščeč in tankovesten kot je slog učenih mož njegovih dni, toda njegova gorečnost za resnico in pravičnost sta očitno bili iskreni. Ne moremo zagotovo reči, do kakšne mere je živel v soglasju s Svetim pismom in Jezusovimi nauki. Kjub temu so Justinova dela pomembna zaradi zgodovinske vsebine in mnogih sklicevanj na Sveto pismo. Nudijo nam vpogled v življenje in delo priznanih kristjanov drugega stoletja.

Dragoceni so tudi Justinovi napori, da bi dopovedal cesarjem, da po krivem preganjajo kristjane. Njegova zavrnitev poganske religije in filozofije v korist točnega spoznanja Božje besede nas spomni, kako je Pavel smelo govoril epikurejcem in stoikom o pravem Bogu in vstajenju Jezusa Kristusa (Apostolska dela 17:18-34).

Justin je nekaj vedel o milenijskem vstajenju mrtvih. Kako pravo biblijsko upanje na vstajenje okrepi vero! To upanje je kristjane podpiralo, da so prestali preganjanja in jih usposobilo, da so zdržali v težkih preizkušnjah, celo do smrti. (Janez 5:28, 29; 1. Korinčanom 15:16-19; Razodetje 2:10; 20:4, 12, 13; 21:2-4)

Justin je iskal resnico in zavrnil grško filozofijo. Kot apologet je zagovarjal nauke in življenje priznanih kristjanov. Ker je zagovarjal krščanstvo, je pretrpel mučeništvo. Še posebej pomembno je, da je Justin cenil resnico in smelo pričal ter se spopadal s preganjanjem. Te lastnosti najdemo pri današnjih iskrenih Jezusovih sledilcih. (Pregovori 2:4-6; Janez 10:1-4; Apostolska dela 4:29; 3. Janezovo 4)