Oznanjevalci kraljestva poročajo

Jehova nagradi vernega mladeniča

JEHOVA zelo ceni mlade vernike. Naslednje doživetje vernega fanta bi moralo ohrabriti ostale mlade, da neoporečno služijo Jehovu.

Enajstletni fantič in njegov mlajši brat iz Argentine sta s svojo babico preučevala knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja. Njuni starši so temu že takoj na začetku nasprotovali in so jima prepovedali hoditi na shode v kraljestveno dvorano. Toda fanta sta, da bi lahko obiskovala shode, ušla skozi kopalnično okno, skočila na dvorišče, od tam pa čez plot na sosedovo dvorišče in naprej proti dvorani. Tako je šlo nekaj časa. Potem pa je nekdo povedal mami, da obiskujeta shode Jehovovih prič. Mama jima je zagrozila, da ju bo pretepla. Mlajši se je ustrašil in prenehal preučevati, starejši pa je vztrajal. Tako mu je uspelo brez vednosti staršev obiskovati shode še pet let.

Ko je bil star 16 let, si je izbral tako smer šolanja, ki je ni bilo v domačem kraju. Če bi bil zdoma, bi seveda lahko svobodneje sledil resnici. Starši so ga pustili in tri mesece je bilo vse v redu. Potem pa je ravnatelj obvestil starše, da fant ne pozdravlja zastave in ne poje državne himne. Pred ravnateljem, starši, tajnico, odvetnikom in desetimi profesorji se je ta mladenič odlično zagovarjal in pojasnil, zakaj zaradi vesti ne more delati teh stvari (2. Mojzesova 20:4, 5). Starši so pobesneli. Mama si je nabavila revolver, da bi ustrelila babico, saj je njo imela za krivo. Toda nikoli je ni našla same.

Potem jim je družinski prijatelj predlagal, naj fanta pošljejo v umobolnico. Ravnatelj je odločitev odobril. Menili so, da ga bo psihiatrično zdravljenje odvrnilo od njegove vere. Bolnišnično osebje je fanta odpeljalo z avtomobilom 100 kilometrov daleč, potem so mu vbrizgali velike doze insulina in ostalih zdravil, dokler se ni onesvestil. Ko se je zbudil, je bil povsem zmeden, nikogar ni poznal in delno je izgubil spomin. Zdravniki so napravili veliko preiskav, vendar niso pri njem zasledili nikakršne duševne motnje. Kljub temu so ga zdravili še naprej. Kadar je bil pri zavesti, je vseskozi molil k Jehovu, naj ga ne zapusti, rotil ga je, naj mu dá moči, da bi zdržal. Jehova ga je zaščitil in končno so ga odpustili s klinike.

Nekoč je ravnatelj spet vprašal fanta, ali se je pripravljen odreči svoji veri. Ker je rekel ne, je ravnatelj poklical starše, naj ga odpeljejo nazaj na kliniko, saj da je bolj nor kot prej. Starši so ga odpeljali v internat in naročili gospodinji, naj uredi, da fant ne bo hodil na shode Jehovovih prič. Kakšno presenečenje je po odhodu staršev doživel fant! Lastniki internata so bili Jehovove priče! Končno so starši odpovedali psihiatrično zdravljenje, prepričani, da so jim zdravniki lagali. Medtem je Vrhovno sodišče Argentine že odločilo, da otroke Jehovovih prič zaradi tega, ker ne pozdravljajo zastave, ne smejo izključevati iz šol.

So te preskušnje koristile vernemu mladeniču? Da. Takole pravi: »Veliko sem lahko oznanjeval zdravnikom, profesorjem, sošolcem, staršem in sorodnikom, pravzaprav vsemu mestu. Nekoliko so se omehčali tudi starši in sedaj imajo boljše mnenje o Jehovovih pričah. Ob spominih na svoje otroštvo spoznavam, kako čudovito in nežno naš Bog skrbi za nekoga, ki mu je zvest. Res je, kar je napisal psalmist v Psalmu 27:10: ,Če bi me oče in mati zapustila, Gospod me bo vendar sprejel.‘ «

Sedaj je ta mladenič star 23 let, poročen in zelo aktivno služi Jehovu. Zares, Jehovova pomoč je brezmejna (Psalm 55:23, v NW 55:22).