Ali je zgodnja cerkev učila, da je bog trojica
2. del — ali so prvi cerkveni očetje učili nauk o trojici
V Stražnem stolpu od 1. novembra 1991 smo v prvem delu te serije razpravljali, ali so Jezus in njegovi učenci učili nauk o trojici — zamisel, da so Oče, Sin in sveti duh tri enake osebe v enem Bogu. Biblija, zgodovinarji in celo teologi jasno dokazujejo, da tega niso učili. Kaj pa cerkveni voditelji takoj za apostoli — so morda ti učili trojico?
VODILNE cerkvene može iz konca prvega in iz začetka drugega stoletja našega štetja imenujemo prvi cerkveni očetje. Med njimi so bili Klemen Rimski, Ignacij, Polikarp, Hermas in Papíja.
Pravijo, da so bili sodobniki nekaterih apostolov. Torej bi morali dobro poznati apostolske nauke. The New Encyclopædia Britannica o njih piše takole:
»Gledano v celoti, imajo zapisi prvih cerkvenih očetov večjo zgodovinsko vrednost kot vsa druga krščanska literatura razen Nove zaveze.«1
Če so apostoli učili trojico, bi jo morali tudi ti cerkveni očetje. V njihovem nauku bi morala biti dobro vidna, saj ni ničesar pomembnejšega kot to, da se ljudem pove, kdo je Bog. Ali so torej učili nauk o trojici?
Zgodnja veroizpoved
Eno najzgodnejših nebiblijskih veroizpovedi krščanstva najdemo v knjigi s 16 kratkimi poglavji, imenovani Didahé ali Oporoke dvanajstih očakov. Nekateri zgodovinarji jo postavljajo pred leto 100 n.š. ali na prelom stoletij. Avtor ni znan.2
Didahé piše o stvareh, ki jih morajo ljudje vedeti, da bi lahko postali kristjani. V 7. poglavju predpisuje krst »v imenu Očeta, Sina in Svetega duha« z istimi besedami kot Jezus v Matejevem evangeliju 28:19.3 Prav ničesar ne pove o tem, da bi vsi trije bili po večnosti, moči, položaju in modrosti enaki. V 10. poglavju Didahé je v obliki molitve zapisana naslednja veroizpoved:
»Sveti Oče, hvaležni smo ti, da si v naše srce položil svoje sveto ime; pa tudi za spoznanje in vero in nesmrtnost, ki si nam jo dal spoznati po svojem služabniku Jezusu. Bodi večno slavljen! Ti, vsemogočni Gospodar, si vse ustvaril zaradi svojega imena . . . In nam si milostno priskrbel duhovno hrano in pijačo ter večno življenje po svojem služabniku Jezusu.«4
V teh besedah ni trojice. Edwin Hatch v knjigi The Influence of Greek Ideas on Christianity (Vpliv grških zamisli na krščanstvo) citira zgoraj navedeni odlomek in nato zapiše:
»V izvirnem krščanstvu ni videti kakšnih večjih odmikov od teh osnovnih predstav. Poudarjalo je nauk, da Bog obstaja, da je le eden, da je vsemogočen in večen, da je ustvaril svet, da je usmiljen z vsem svojim stvarstvom. Ni nikakršnih namigov k abstraktnim filozofskim razpravam.«5
Klemen Rimski
Tudi Klemen Rimski, za katerega se misli, da je bil v tem mestu »škof«, je napisal nekaj zgodnjih del o krščanstvu. Na splošno velja, da je umrl okrog leta 100 n.š. V zapisih, ki mu jih pripisujejo, ni trojica omenjena niti neposredno niti posredno. V Prvem Klemenovem pismu Korinčanom je zapisal:
»Naj se vam pomnožita milost in mir od vsemogočnega Boga po Jezusu Kristusu.«
»Apostoli so nam oznanili evangelij Gospoda Jezusa Kristusa; on ga je prejel od Boga. Zato je Kristusa poslal Bog, Kristus pa apostole.«
»Naj Bog, ki vse vidi, ki je Vladar vseh duhov in Gospod vsega mesa — ki je izbral našega Gospoda Jezusa Kristusa in po njem nas za svoje ljudstvo — vsaki duši, ki kliče Njegovo slavno in sveto ime, podeli vero, strah, mir, potrpljenje in zdržljivost.«6
Klemen ni rekel, da sta Jezus ali sveti duh enaka Bogu. Vsemogočnega Boga (ne le ,Očeta‘) je predstavil ločenega od Sina. O Bogu govori kot o nadrejenem, medtem ko je Kristusa ,izbral‘ in ,poslal‘ Bog. Klemen je pokazal, da sta Bog in Kristus dve ločeni in neenaki osebi:
»Goreče bomo molili in rotili, da bi Stvarnik vsega vesolja po svojem ljubljenem Otroku Jezusu Kristusu ohranil nedotaknjeno natančno število svojih izvoljenih na vsem svetu. . . . Zavedamo se, da si ti [Bog] sam ,najvišji med najvišjimi‘ . . . Ti edini si varuh duhov in Bog vsega mesa.«
»Vsi narodi naj spoznajo, da si ti edini Bog, in da je Jezus Kristus tvoj Otrok.«7
Klemen je Boga (ne le ,Očeta‘) imenoval »najvišji« in Jezusa Božji »Otrok«. O Jezusu je še zapisal: »Ker odseva Božji sijaj, je vzvišen nad vse angele in je njegov naziv precej bolj pomemben od njihovega.«8 Jezus sicer odseva Božjo slavo, ni pa mu enak; ravno tako kot mesec odseva sončevo svetlobo, toda zato še ni enak izviru te svetlobe, soncu.
Če bi bil Božji sin enak Bogu, nebeškemu Očetu, Klemenu ne bi bilo potrebno reči, da je Jezus vzvišen nad angele, saj bi to bilo razumljivo. In njegovo izrazoslovje kaže, da se je zavedal, da je Sin višji od angelov, pa vseeno podrejen vsemogočnemu Bogu.
Klemenova predstava je povsem jasna: Sin je podrejen Očetu in odvisen od njega. Nikoli ne zagovarja zamisli, da Jezus deli božanstvo z Očetom. Pokaže, da je Sin odvisen od Očeta, Boga, in jasno pove, da je Oče ,edini Bog‘ in da svojega položaja ne deli z nikomer. Klemen svetega duha ni nikoli enačil z Bogom. V Klemenovih zapisih torej ni niti sledu o trojici.
Ignacij
Antiohijski škof Ignacij je živel približno od sredine prvega do prvih let drugega stoletja n.š. V nobenem zapisu, za katerega domnevajo, da je res njegov, ne najdemo ničesar o enakosti Očeta, Sina in svetega duha.
Četudi bi Ignacij rekel, da je Sin po večnosti, moči, položaju in modrosti enak Očetu, to še vedno ne bi bila trojica, ker ni nikoli rekel, da je sveti duh v teh pogledih enak Očetu. Toda Ignacij niti za Jezusa ni rekel, da je tako ali drugače enak Očetu. Nasprotno, pokazal je, da je Sin podložen nekomu višjemu, vsemogočnemu Bogu.
Ignacij je vsemogočnega Boga imenoval »edini pravi Bog, večni in neprimerljivi, Gospod vseh, Oče in Spočetnik edinorojenega Sina«, s tem je ločil med Bogom in njegovim Sinom.9 Govoril je o ,Bogu Očetu in Gospodu Jezusu Kristusu‘.10 Takole je izjavil: »Samo en Bog je, Vsemogočni, ki se je razodel po svojem sinu Jezusu Kristusu.«11
Ignacij je pojasnjeval, da Sin ni večna oseba, ampak je ustvarjen; trdil je, da je Sin rekel: »Gospod [vsemogočni Bog] me je ustvaril v začetku svojih poti.«12 Ignacij je rekel podobno: »V vesolju je le en Bog, Kristusov Oče, ,od katerega je vse‘, in en gospod Jezus Kristus, naš Gospod, ,po katerem je vse‘.«13 Zapisal je tudi:
»Sveti duh ne govori svojih stvari, temveč Kristusove, . . . kot nam je celo Gospod oznanil stvari, ki jih je prejel od Očeta. Saj je [Sin] rekel: ,Beseda, ki jo slišite, ni moja, temveč od Očeta, ki me je poslal.‘«14
»En Bog je, ki se je razodel po Jezusu Kristusu, svojem Sinu. Ta pa je Beseda, ki je postala iz tišine in vsakršnega spoštovanja, ugodnega Bogu, ki jo je poslal. . . . Jezus Kristus je podložen Očetu.«15
Res je, Ignacij je Sina imenoval ,Bog Beseda‘, toda beseda »bog« še ne pomeni, da je Sin enak vsemogočnemu Bogu. Tudi Biblija v Izaijevi knjigi 9:5 (v AC 9:6) Jezusu pravi Bog. V Janezovem evangeliju 1:18 (NW) zanj piše, da je ,edinorojeni bog‘. Ker je Sinu moč in oblast podelil Bog Jehova, Oče, lahko Sina upravičeno imenujemo ,mogočni‘, to pa je osnovni pomen besede ,bog‘ (Matej 28:18; 1. Korinčanom 8:6; Hebrejcem 1:2).
Ali pa je 15 pisem, ki jih pripisujejo Ignaciju, avtentičnih? Alexander Roberts in James Donaldson v knjigi The Ante-Nicene Fathers (Prednicejski očetje), I. zvezek, ugotavljata:
»Kritiki zdaj na splošno menijo, da je prvih osem dozdevno Ignacijevih pisem nepristnih. Sama nedvomno dokazujejo, da so nastala kasneje . . . soglašajo, da jih lahko zavržemo kot ponaredke.«
»Od sedmih pisem, ki jih priznava Evzebij . . . sta nam na voljo dva grška revidirana teksta, krajši in daljši. . . . Čeprav krajši različici . . . na splošno dajejo prednost, med učenjaki še vedno prevladuje mnenje, da je ne moremo imeti za povsem čisto, brez kasnejših vstavkov, ter avtentično.«16
Če za verodostojno sprejmemo krajšo verzijo njegovih zapisov, se izognemo nekaterim zvezam (iz daljše verzije), ki kažejo na Kristusovo podrejenost Očetu, toda tudi to besedilo ne omenja trojice. Vseeno, ali so vsi ti zapisi pristni ali ne, v najboljšem primeru kažejo, da je Ignacij veroval v dualizem Boga in Sina. To gotovo ni bila dvodelnost enakih, saj je Sina vedno predstavil kot manjšega in podrejenega Bogu. Trojice torej v Ignacijevih pismih ni najti, pa naj jih imamo za pristna ali ne.
Polikarp
Polikarp iz Smirne se je rodil v zadnji tretjini prvega in umrl v sredini drugega stoletja. Menijo, da je imel stik z apostolom Janezom, pripisujejo mu Polikarpovo pismo Filipljanom.
Ali karkoli v Polikarpovem pisanju namiguje na trojico? Ne, prav ničesar. Govoril je dosledno, tako kot so učili Jezus in njegovi učenci. V svojem Pismu na primer piše:
»Naj vas Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa in sam Jezus Kristus, ki je Božji sin, . . . utrdita v veri in resnici.«17
Bodimo pozorni, da Polikarp, tako kot Klemen, ne govori o trojiškem odnosu med Očetom in Sinom, ki bi si delila božanstvo. Namesto tega govori o Jezusovem ,Bogu in Očetu‘, ne le o ,Jezusovem Očetu‘. Tako je ločil Boga in Jezusa, prav tako so vedno znova delali biblijski pisci. Apostol Pavel je v Drugem pismu Korinčanom 1:3 rekel: »Hvaljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa.« Ni rekel le ,hvaljen Oče Jezusa Kristusa‘, marveč »hvaljen Bog in Oče« Jezusa.
Polikarp je tudi rekel: »Mir od vsemogočnega Boga in od Gospoda Jezusa Kristusa, našega Rešitelja.«18 Tudi tokrat je Jezus ločen od vsemogočnega Boga in ni oseba v enakem troedinem božanstvu.
Hermas in Papi̇́ja
Hermas je cerkveni oče, ki je pisal v prvi polovici drugega stoletja. Ali je v svojem delu Pastir, oziroma Pastor, zapisal karkoli, kar bi kazalo, da je Boga pojmoval kot trojico? Oglejmo si nekaj primerov njegovega pisanja:
»Sveti duh ne govori, ko bi to želel človek, ampak govori le, ko to želi Bog. . . . Bog je zasadil vinograd — ustvaril je ljudi in jim dal svojega Sina; Sin pa je nadnje postavil angele, da bi jih pazili.«19
»Sin je starejši od vsega svojega stvarstva.«20
Hermas tu pokaže na nadrejen položaj Boga glede na sveti duh, saj pravi, da duh govori, ko to hoče Bog (ne le Oče). Pravi tudi, da je Bog vinograd izročil Sinu in s tem pokaže, da je Bog višji od Sina. Pove še, da je Božji sin starejši od svojih, Sinovih stvarjenj, ki jih je ustvaril kot Božji delovodja. Po njem je namreč »bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji« (Kološanom 1:15, 16). Dejstvo je, da Sin ni večen. Bil je ustvarjen kot višje duhovno stvarjenje glede na ostala duhovna stvarjenja, na primer angele, ki so bili ustvarjeni po njem.
J. N. D. Kelly v svoji knjigi Early Christian Doctrines (Zgodnji krščanski nauki) piše o Hermovem mnenju o Božjem sinu:
»V celi vrsti odlomkov beremo o angelu, ki je nadrejen šestim angelom v Božjem notranjem zboru. Opisan je kot ,prečastiti‘, ,sveti‘ in ,slavni‘. Temu angelu je ime Mihael in stežka bi se izognili sklepu, da je Hermas v njem videl Božjega sina in ga je izenačil z nadangelom Mihaelom.«
»Obstajajo tudi dokazi . . . da skuša prikazati Kristusa kot nekakšnega najvišjega angela . . . O trojici v strogem pomenu ni niti sledu.«21
Tudi za Papíja velja, da je poznal apostola Janeza. Pisal je v začetku drugega stoletja, vendar so se ohranili le drobci njegovih zapisov. V njih o trojici ne piše ničesar.
Dosleden nauk
Glede Božje vrhovnosti in njegovega odnosa z Jezusom so nauki prvih cerkvenih očetov povsem združljivi z nauki Jezusa, njegovih učencev in apostolov, ki so zapisani v Bibliji. Vsi govorijo o Bogu, vendar ne o trojici, temveč kot o ločenem, večnem, vsemogočnem in vsevednem Bitju. In Božji sin je zanje ločeno, manjše, podrejeno duhovno stvarjenje, ki ga je Bog ustvaril, da bi mu služil v spolnjevanju njegove volje. Svetega duha nikjer ne enačijo z Bogom.
Tako zapisi cerkvenih očetov iz konca prvega in zgodnjega drugega stoletja ne podpirajo nauka o trojici, ki ga uči krščanstvo. O Bogu, Jezusu in svetem duhu so govorili prav tako kot Biblija. Poglejmo, na primer, v Apostolska dela 7:55, 56:
»Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl božjo slavo in Jezusa, ki je stal na božji desnici, in rekel: ,Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na božji desnici!‘ «
Štefan je v videnju videl v nebesih Boga in Jezusa, ki je stal ob njem. Sin je stal ob nekom določenem, ne le ,Očetu‘, temveč ,Bogu‘, ob nekom, v identiteti povsem ločenem od Jezusa. In Štefan ni v videnju videl nobene tretje osebe. V nebesih poleg Jezusa in njegovega Očeta ni bilo videti svetega duha.
Podobno piše v Razodetju 1:1: ,To razodetje je Bog dal Jezusu Kristusu.‘ (Jeruzalemska Biblija) Tudi tu je obujeni Jezus Kristus v nebesih predstavljen povsem ločen od Boga, sveti duh pa sploh ni omenjen. Če bi Jezus bil vsevedna druga oseba trojice, kako bi mu razodetje lahko ,bilo dano‘?
Taki in podobni stavki jasno kažejo, da ni trojice. Niti en stavek v Bibliji ne pravi, da je Bog trojica. To odsevajo tudi zapisi prvih cerkvenih očetov. Zagotovo niso učili trojice, ki jo uči tako imenovano krščanstvo.
Naslednjo pomembno skupino zapisov o krščanstvu zasledimo v drugem stoletju. Napisali so jih cerkveni možje, ki jim pravimo apologeti. Ali so oni poučevali trojico? V tretjem delu te serije bomo pojasnili njihove nauke; članek bo izšel v eni naslednjih številk te revije.
Seznam virov:
1. The New Encyclopædia Britannica, 15. izdaja, 1985, Micropædia, 1. zvezek, stran 488.
2. A Dictionary of Christian Theology, izdal Alan Richardson, 1969, stran 95; The New Encyclopædia Britannica, 15. izdaja, 1985, Micropædia, 4. zvezek, stran 79.
3. Robert A. Kraft, The Apostolic Fathers, 3. zvezek, 1965, stran 163.
4. Ibid., strani 166-7.
5. Edwin Hatch, The Influence of Greek Ideas on Christianity, 1957, stran 252.
6. The Ante-Nicene Fathers, ameriški ponatis edinburške izdaje, 1885, izdala Alexander Roberts in James Donaldson, I. zvezek, strani 5, 16, 21.
7. The Library of Christian Classics, 1. zvezek, Early Christian Fathers, prevedel in izdal Cyril C. Richardson, 1953, strani 70-1.
8. Ibid., stran 60.
9. The Ante-Nicene Fathers, I. zvezek, stran 52.
10. Ibid., stran 58.
11. Ibid., stran 62.
12. Ibid.,stran 108.
13. Ibid., stran 116.
14. Ibid., stran 53.
15. Robert M. Grant, The Apostolic Fathers, 4. zvezek, 1966, stran 63.
16. The Ante-Nicene Fathers, I. zvezek, strani 46-7; John McClintock in James Strong, Cyclopedia of Biblical, Theological, and Ecclesiastical Literature, ponatis Baker Book House Co., 1981, IV. zvezek, strani 490-3; The Catholic Encyclopedia, 1910, VII. zvezek, strani 644-7.
17. The Ante-Nicene Fathers, I. zvezek, stran 35.
18. Ibid., stran 33.
19. The Ante-Nicene Fathers, II. zvezek, strani 27, 35.
20. The Apostolic Fathers (Loeb’s Classics of Similitude), z angleškim prevodom Kirsoppa Lakea, 1976, stran 249.
21. J. N. D. Kelly, Early Christian Doctrines, druga izdaja, 1960, strani 94-5.