Nesreče — usoda ali okoliščine?

KO je mlada prikupna manekenka Cristina prečkala zelo prometno cesto Nove de Julho v San Paolu, Brazilija, ni videla, da se ji približuje avtobus. Voznik si je obupno prizadeval ustaviti vozilo toda, bilo je prepozno. Cristino je povozil do smrti.

O tej tragični nesreči je 29. julija 1990 na prvi strani poročal brazilski časopis O Estado de S. Paulo. Toda, to je bil samo eden od 50 000 smrtnih primerov do katerih v Braziliji pride vsako leto zaradi prometnih nesreč. Medtem ko še nadaljnji tisoči postanejo invalidi, pa drugi preživijo brez praske. Zakaj potem to mlado dekle ni preživelo? Ji je bilo usojeno, da bo tistega dne umrla?

Veliko je takšnih, ki bi rekli, da je v tem primeru že tako. Verjamejo v usodo, v to, da so važnejši dogodki, kot na primer smrt nekoga, že v naprej določeni. Takšno verovanje je pripeljalo do rékov kot so ’Kakor ti usoda nakloni, tako bo‘, ’Je že usoda tako hotela‘, ’Kar bo pa bo‘. Ali je v ljudskih rékih, kot so tile, kaj resnice? Smo res samo nemočne lutke v rokah usode?

Fatalizem, zamisel po kateri so vsi dogodki vnaprej določeni, je prevladovala že v Grčiji in Rimu. Celo danes je ta zamisel močno zasidrana v mnogih verstvih. Muslimani, na primer, se držijo naslednjih besed iz Korana: ”Nobena duša ne umre brez Alahove volje in ob času, ki ji je določen.“ Vera v usodo je zelo pogosta tudi v krščanstvu, ohranjeval pa jo je nauk o predestinaciji, ki ga je učil John Calvin. Zato lahko pogosto slišimo duhovnike, kako žalujoče sorodnike tolažijo, da je bila določena nesreča ”božja volja“.

Vseeno pa se mnenje, da so nesreče posledica usode, upira zdravemu razumu, izkušnjam in logiki. Najprej, za prometne nesreče bi težko rekli, da so posledica božjega posredovanja, saj kasnejše raziskave običajno razkrijejo povsem logične razloge za njé. Nadalje, statistike jasno kažejo, da lahko s primernim upoštevanjem ukrepov, kot je uporaba varnostnega pasu, zelo zmanjšamo verjetnost smrtne nesreče. Ali je možno, da bi kakršnikoli varnostni ukrepi Bogu prekrižali uresničevanje njegovih namenov?

Vendar pa vera v usodo na posameznika škodljivo vpliva. Ali ne podžiga k nepremišljenim dejanjem kot so neupoštevanje hitrostnih omejitev in prometnih znakov, ali vožnja pod vplivom alkohola ali mamil? Še pomembnejše pa je, da vera v usodo napeljuje ljudi, da ob svoji nesreči obtožujejo Boga. Jezni in nemočni ter prepričani, da je Bog brezbrižen, lahko celo izgubijo vero. Zelo dobro je rekel pesnik Emerson: ”Najtrpkejši, tragičen del življenja je vera v kruto Usodo ali Neogibnost.“

Kaj pa govori Biblija o nezgodah in nesrečah? Ali res uči, da so posledica delovanja usode? Poleg tega, kaj govori o naših obetih za rešitev? Ali imamo pri vsej stvari sploh kakšno možnost izbire?

[Poudarjeno besedilo na strani 4]

”Najtrpkejši tragični del življenja je vera v kruto Usodo ali Neogibnost.“ Ralph Waldo Emerson