”Ne dražite svojih otrok!“
”OČETJE, ne dražite svojih otrok.“ Tako je rekel apostol Pavel. (Efežanom 6:1, 4, AC) V zahodnih deželah, kjer so starši podvrženi stresom in napetostim industrializirane družbe, jim ni vedno lahko prijazno postopati s svojimi otroki. Tudi v deželah v razvoju vzgoja otrok ni nič manjši izziv. Res je, da je tempo življenja tam počasnejši kot na zahodu. Toda vkoreninjene navade in tradicije lahko vplivajo na starše, da s svojimi otroci postopajo na način, s katerim jih bodo po vsej verjetnosti vznemirjali in dražili.
V nekaterih deželah v razvoju se postavlja otroke na nižji nivo priznavanja in spoštovanja. Otrokom se v določenih okoljih zapoveduje in grozi z avtoritativnimi toni, se na njih vpije in se jih ponižuje. Zelo poredko se lahko sliši, da bi neka odrasla oseba izrekla otroku prijazno besedo, da se vljudnostnih izrazov, kot sta ’prosim‘ in ’hvala‘, sploh ne omenja. Očetje menijo, da morajo ustvariti svojo avtoriteto z močno roko; trde besede so okrepljene s trdimi udarci.
V nekaterih okoljih v Afriki velja za predrzno, če otrok na svojo lastno pobudo pozdravi neko odraslo osebo. Nič nenavadnega ni videti mlade, kako se upogibajo ob težkih bremenih na svojih glavah in potrpežljivo čakajo na dovoljenje, da pozdravijo skupino odraslih. Odrasli bodo nadaljevali svoj pogovor in se ne menili za čakajoče mlade, dokler se ne bodo odločili, da jim dovolijo, pozdraviti jih. Šele po tem pozdravu je otrokom dovoljeno iti mimo.
Revščina je drugi razlog, ki lahko deluje zoper dobro otrok. Mlade se krivično uporablja kot otroško delovno silo, pri čemer žrtvujejo svoje zdravje in šolanje. Otrokom se celo doma nakladajo nerazumna bremena. Ko družine s podeželij pošljejo svoje otroke v velika mesta, kjer naj bi zanje skrbeli sorodniki, se često z njimi postopa kot s pravimi sužnji. Zagotovo je vse to nizkotno ravnanje draženje otrok.
Kaj pomeni ’dražiti jih‘?
Ne da bi pomislili na posledice, se nekateri starši pustijo zlahka vplivati s stalno spreminjajočimi posvetnimi načini vzgajanja otrok. Vendar Božja beseda z dobrim razlogom svari starše, naj ne dražijo svojih otrok. Izvirni grški izraz, iz katerega se prevaja ”ne dražite svojih otrok“, dobesedno pomeni ”ne izzivati jih k srdu“. (Kingdom Interlinear) V Pismu Rimljanom 10:19 se ta isti glagol prevaja ”. . . da se ne boste jezili“.
Tako Today’s English Version pravi: ”Nikar ne ravnajte s svojimi otroci na takšen način, da bi jih razjezili.“ The Jerusalem Bible podobno pravi: ”Nikar ne vodite svoje otroke v jezo.“ Vendar Biblija ne govori o manjših draženjih, ki jih morda starši nevede povzročijo svojemu otroku zaradi nepopolnosti, niti ne obsoja pravilno usmerjenega ustrahovanja. Po Lange’s Commentary on the Holy Scriptures, ta biblijski stavek govori o ”nepremišljenem, grobem, na osnovi slabe volje izvajanem ravnanju do otrok, tako . . . da so odbijajoči in se jih zapeljuje k odporu, trmi in zagrenjenosti“.
Vzgojitelj J. S. Farrant je komentiral: ”Dejstvo je, da so otroci ljudje. Do svojega okolja se ne odzivajo enostavno na pasiven način kot rastline. Oni reagirajo.“ Posledice nepravičnega ravnanja se često kažejo v duševni in čustveni upostošenosti. Pridigar 7:7 pravi: ”Zakaj prevara znori modrega in podkupovanje pokvari srce.“
Vzgajati otroke v Božjem strahovanju
Starši, ki želijo, da bi njihovi otroci hodili v resnici, ne smejo dopustiti, da bi navade okolice, rase ali naroda in tradicije, bili edini odločilni dejavniki, kako vzgajati svoje otroke. (Primerjaj 3. Janezovo 4.) Zatem, ko je Pavel svaril starše glede draženja otrok, je dodal: ”Vzgajajte in opominjajte jih v Gospodovem duhu.“ Jehovova merila tako spodrinejo krajevne navade in poglede.
Kljub temu, da je morda v določenih deželah normalno, da se z otroci ravna kot z manjvrednimi in kot s hlapčevalsko delovno silo, Biblija v Psalmu 127:3 navaja: ”Glej, dar Gospodov so sinovi, plačilo je telesni sad.“ Ali bi lahko roditelj imel dober odnos z Bogom, če bi žaljivo ravnal s svojimi sinovi? Komajda! Prav tako ni na mestu mišljenje, da obstojajo otroci samo zato, da bi zadostili potrebam svojih staršev. V 2. Korinčanom 12:14 nas Biblija spominja: ”Niso namreč otroci dolžni zbirati prihranke za starše, ampak starši za otroke.“
To ne pomeni, da bi morali biti otroci oproščeni svojega deleža pri skrbi za hišna opravila in dolžnosti. Toda, ali ne bi morali biti otroci sami zainteresirani, da se jih upošteva? Tako je na primer Yaa, neka krščanska deklica iz Afrike, ko so jo vprašali, kaj si najbolj želi, da bi njeni starši storili zanjo, odgovorila: ”Želim si, da bi bila moja hišna opravila na dneve, ko imam priprave za službo oznanjevanja, zmanjšana.“ Ali bi ne bilo bolje narediti nekaj sprememb, če otrok ugotovi, da zaradi težkega bremena hišnih opravil s težavo pride pravi čas v šolo ali pa obiskuje sestanke?
Res je, da je lahko z mladimi težko shajati. Kako lahko starši postopajo z njimi na način, ki ni žaljiv in ne draži? V Knjigi pregovorov 19:11 pravi: ”Razumnost dela človeka potrpežljivega.“ Da, najprej lahko poskusiš razumeti svojega otroka kot posameznika. Vsak otrok je individum zase, s svojimi lastnimi interesi, sposobnostmi in potrebami. Kakšnimi potrebami? Ali si vzameš čas, spoznati svojega otroka in najti odgovor na to vprašanje? Skupno delo in oboževanje, vključitev v družinsko rekreacijo — vse te stvari dajejo staršem priložnost, da se približajo svojim otrokom.
Pavel je opozoril še na neko drugo zanimivo stvar, ko je v 2. Timoteju 2:22 rekel: ”Beži pred mladostnimi poželjenji.“ Da, Pavel je razumel, da je mladost lahko razburkano obdobje. Dogajajo se dramatične psihološke in čustvene spremembe. Raste privlačnost do drugega spola. V tem obdobju potrebujejo mladi zrelo in ljubeče vodstvo, da bi se tako izognili resnih padcev. Nikakor pa ne potrebujejo, da bi se z njimi postopalo, kot da bi bili nemoralni. Jezna hči nekega krščanskega moža je tožila: ”Če nisem zagrešila nečistovanja, oče pa me tega dolži, potem ne bo nič narobe, če to tudi naredim.“ Namesto, da bi svojega otroka obremenjeval s slabimi nagibi, mu izrazi zaupanje. (Primerjaj 2. Tesaloničanom 3:4.) Namesto, da bi bil kritičen, bodi razumevajoč in odločen na ljubeč in dosleden način.
Mnogi problemi se lahko preprečijo, če se starši pravočasno pogovarjajo z otroci, preden se ti soočijo z moralnimi nevarnostmi. Ne pozabi, Bog je zadolžil starše, da vzgajajo in šolajo svoje potomce o Božji besedi. (5. Mojzesova 6:6, 7) To lahko zahteva ogromno časa in napora. Na žalost mnogim staršem ne uspe izvajati tega učenja, ker so premalo potrpežljivi. Nepismenost, ki je velik problem v mnogih državah v razvoju, predstavlja nekaterim staršem oviro.
V nekaterih primerih se lahko prosi za pomoč zrelega kristjana. Lahko gre samo za ponudbo nasvetov manj izkušenim staršem. (Pregovori 27:17) Lahko pa je tudi pomoč pri izvajanju družinskega študija. Toda to ne osvobodi staršev njihovih odgovornosti, učiti svoje potomce o Božji besedi. (1. Timoteju 5:8) Lahko se potrudi in sodeluje s svojimi otroci v službi oznanjevanja ali pa v času obeda ali drugih primernih priložnostih z njimi razpravlja o duhovnih stvareh.
Povsem naravno je, da mladi, ki odraščajo, čutijo željo po večji neodvisnosti. Čestokrat njihovi starši to razumejo kot uporništvo in predrznost. Kakšno jezo bi povzročili, če bi z njimi ravnali kot z majhnimi otroci in jim ne bi dali večje svobode pri njihovih postopanjih! Enako razdražljivo bi bilo zanje tudi to, če bi odločali o vsakem vidiku njihovega življenja — o šolanju, karieri in poroki — ne da bi se o teh stvareh z njimi pogovorili na miren in spoštljiv način. (Pregovori 15:22) Apostol Pavel je priporočal svojim sokristjanom, da naj bodo ’glede razumnosti odrasli‘. (1. Korinčanom 14:20) Ali naj ne bi starši želeli, da njihovi otroci odrastejo tako duhovno kot čustveno? Vendar pa lahko mladi dobijo ”preiskušen in izurjen čut“ samo z učenjem na osnovi ’izkušenj‘. (Hebrejcem 5:14) Da bi jih lahko uporabljali, se jim mora pri odločitvah pustiti določena mera svobode.
V teh težkih dneh vzgoja otrok ni lahka. Toda starši, ki sledijo Božji besedi, ne dražijo ali vznemirjajo svojih otrok, tako ”da ne zapadejo v malodušje“. (Kološanom 3:21) Namesto tega se starši prizadevajo ravnati z njimi s toplino, razumevanjem in dostojanstvom. Njihove otroke se vodi in ne sili v nekaj; vzgaja in ne ignorira; navaja k ljubezni in ne izziva k ogorčenju in razočaranju.
[Slika na strani 31]
Igranje ”owara“, krajevne hišne igre v Gani, daje tem staršem priložnost, da se družijo s svojimi otroci