Poslednja sodba
”KO BOŠ umrl, bo mučena sama tvoja duša; to bo pekel zanjo: na sodni dan pa se bo tvoje telo združilo z dušo in občutil boš dvojni pekel; tvoja duša bo potila krvave kaplje in vse tvoje telo bo trpelo.“
TAKO je pridigar 19. stoletja C. H. Spurgeon opisal duhovniško gledišče o sodnem dnevu in o trpljenju obsojenih. Tudi italijanski umetnik Michelangelo je bil takšnega strašnega prepričanja, kar je razvidno iz njegove freske ”Zadnja sodba“ (katere del vidimo zgoraj) na zidu sikstinske kapele v Rimu. V delu The New Encyclopædia Britannica o tej freski piše: ”Kristus je v sodnem dnevu prej strašni bog, kot pa krščanski odrešenik, bolj zavzet z obsojanjem človeštva kot s prisrčnim sprejemanjem blagoslovljenih v nebesa.“
Doktrina tako imenovanega krščanstva
V preteklih stoletjih sta bila sodni dan in peklenski ogenj priljubljena tema pridig. Pridigarji, kot je bil C. H. Spurgeon, so gromovito rohneli s prižnic in nazorno opisovali strašno mučenje, ki čaka grešnike. Danes se pridigo te vrste redko sliši. Vendar pa sta peklenski ogenj in poslednja sodba še vedno uradna nauka večine cerkva.
V glavnem skoraj vse krščanske vere soglašajo z rimskokatoliškim naukom, da Božje sodbe potekajo v dveh stopnjah. Najprej je na vrsti ”osebna sodba“. Ko nekdo umre, je njegova domnevno neumrljiva duša takoj sojena in gre za večno v pekel ali nebesa.a Nato pa ob koncu časa pride do poslednje ali splošne sodbe. Takrat telesa pokojnih vstanejo od mrtvih in se združijo s svojimi neumrljivimi dušami.
V tem splošnem sodnem dnevu duše, ki so v nebesih, ostanejo tam in se združijo s telesi, ki so postala neuničljiva. Prav tako duše, ki trpijo v peklu, ostanejo tam in se združijo z obujenimi, neuničljivimi telesi. To naj bi peklensko trpljenje še povečalo. Tisti, ki pa sodni dan dočakajo živi, ne umrejo. Kar takšni gredo, ”s telesom in dušo“, naravnost v nebesa ali v pekel.
O poslednji sodbi po roki Jezusa Kristusa nas je prav zaradi možnosti večnega nepopisnega mučenja v peklenskem ognju kar strah razmišljati. Ali bi bili zato presenečeni, če bi pri tem ugotovili, da so Božje sodbe pravzaprav pogosto razlog za radost in da bo sodni dan eno najsrečnejših obdobij v človeški zgodovini? Le kako bi lahko bil?
[Podčrtne opombe]
a Rimokatoliki verujejo tudi v tretjo možnost — v začasno kaznovanje v vicah — pred končnim vstopom v nebesa.
[Navedba vira slike na strani 3]
Random/Sipa Icono