Vznemirljivo poročilo iz Sovjetske zveze
Radosten vrhunec ob stoletnici pričevanja
”ZA REGISTRACIJO ustanovne listine Upravnega središča verske organizacije ’Jehovovih prič v ZSSR‘.“
To je prevod prvih besed v ruščini se glasečega dokumenta. Pravzaprav so te besede odgovor na mnoge molitve. Dokument je v Moskvi podpisal in potrdil vodilni funkcionar ministerstva za sodstvo v RSFSR (Ruski socialistični federativni sovjetski republiki). To pa pomeni, da so Jehovove priče priznana verska organizacija po vsej ZSSR. Njihova enostoletna zgodovina je torej v tej prostrani deželi prišla do prelomnega razdobja.
Zelo majhen začetek
Sto let zgodovine? Najzgodnejši znani oznanjevalec dobre vesti v tej deželi je bil Charles Taze Russell, ki je poročal o svojem tamkajšnjem obisku leta 1891. V septemberski izdaji Zion’s Watch Tower and Herald of Christ’s presence (Sionski stražni stolp in glasnik Kristusove prisotnosti) iz leta 1891 je govoril o svoji evropski turneji, ko je potoval do Kišineva v Rusiji. Tam je po naključju naletel na nekega Jožefa Rabinoviča, ki je verjel v Kristusa in skušal oznanjati židovskim družinam na tem predelu. Russel je obširno poročal o svojem razgovoru z Rabinovičem in o njuni temeljiti in zanimivi razpravi o Kraljestvu.
Dobra vest ponovno odzvanja
Po Russellovem obisku ni bilo kaj dosti slišati o oznanjevanju v področju, ki ga zajema današnja ZSSR, kar pa seveda še ne pomeni, da ni bilo nič narejenega. Leta 1927 so tri skupščine v Sovjetski zvezi poročale Družbi o Spominski svečanosti. Vendar pa, kot izgleda, ni bilo kaj dosti napredka vse do druge svetovne vojne. Posledica vojne je bilo dramatično in množično preseljevanje ljudi v Evropi. Ena od nepredvidenih posledic takega preseljevanja je bil tudi velik dotok oznanjevalcev Kraljestva v Sovjetsko zvezo.
Stražni stolp z dne 1. februarja 1946 je na primer poročal: ”Več kot tisoč oznanjevalcev, ki so pred tem oznanjali v ukrajinščini v vzhodnem delu Poljske, je bilo sedaj premeščenih globoko v notranjost Rusije. . . . Prav tako tudi stotine bratov, ki so živeli v Besarabiji, nekdanjem delu Romunije, sedaj prebiva v Rusiji, kjer dalje opravljajo delo pridobivanja učencev iz vseh narodov.“
Pojdimo dalje. Med drugo svetovno vojno je mnogo državljanov Sovjetske zveze trpelo v nacističnih koncentracijskih taboriščih. Nekatere je to neprizanesljivo doživetje privedlo do nepričakovanih blagoslovov. Neko poročilo govori o številnih mladih Rusinjah, ki so bile zaprte v Ravensbrücku. Tam so naletele na Jehovove priče, ugodno so reagirale na resnico in napredovale do krsta. Podobno se je dogajalo tudi v drugih taboriščih. Ko so bile te nedavno krščene Priče po vojni osvobojene, so ponesle dobro vest o Kraljestvu s seboj v Sovjetsko zvezo. Na ta način je druga svetovna vojna doprinesla k hitremu porastu števila oznanjevalcev Kraljestva na ozemlju Sovjetske zveze. Ocene kažejo, da je leta 1946 tam delovalo 1 600 oznanjevalcev.
Oznanjevanje v zaporu
Zapori so še naprej igrali glavno vlogo v širjenju dobre vesti v Sovjetski zvezi. Po vojni je oblast zmotno videla v Jehovovih pričah grožnjo, zato so bili mnogi zaprti. Vendar pa to ni zaustavilo njihovega oznanjevanja. Kako neki naj bi tudi ga, ko pa so trdno verjeli, da je vest o Božjem kraljestvu najboljše sporočilo človeštvu! Za mnoge med njimi je zapor postal področje delovanja, mnogi zaporniki pa so se temu odzvali. Poročilo iz leta 1957 se glasi: ”Štirideset odstotkov vseh, za katere se danes v Rusiji ve, da so v resnici, se lahko reče, da so resnico prejeli v zaporu ali taborišču.“
Ali je ta stalna grožnja zaporne kazni vzela Pričam pogum? Nikakor ne! Poročilo iz leta 1964 pravi: ”V teh taboriščih so Jehovove priče, ki so tu že drugič ali tretjič, ker niso prenehale oznanjati te vesti, ko so bile izpuščene.“ Poročilo nadaljuje, da so nekateri kriminalci, ki so bili obsojeni na zaporno kazen ali taborišče, tu naleteli na Jehovove priče. Sprejeli so resnico in napredovali do krsta, še preden so bili izpuščeni.
Zmanjšanje pritiska
Sredi 1960-ih so oblasti zavzele popustljivejše stališče do Jehovovih prič. Verjetno so sprevideli, da Jehovovo ljudstvo nikakor ne predstavlja grožnje državnim zakonom in ureditvi. Zato aretacije in preiskave domov niso bile več tako pogoste, kljub temu da je bilo delovanje teh krotkih kristjanov po zakonu še vedno prepovedano. Bili so hvaležni zaradi zmanjšanega pritiska. Njihova glavna želja je bila, da bi, kolikor je to v njihovi moči, živeli krščansko ter svoje delo opravljali tiho, prijazno in miroljubno. (Rimljanom 12:17-19; 1. Timoteju 2:1, 2)
Leta 1966 so bili vsi tisti, ki so bili že dolgo v izgnanstvu v Sibiriji, osvobojeni in so lahko odšli kamorkoli so želeli znotraj meja dežele. Mnogi so se po dolgoletni odsotnosti vrnili na svoje domove, nekateri pa so se odločili ostati na tem rodovitnem polju. Pa tudi tisti, ki so prišli nazaj, se niso vsi odločili ostati doma. Sestra, ki je še kot dekle bila z domačimi izgnana v Sibirijo, se je s starši vrnila v zahodno Rusijo. Vendar je tam ostala le kratek čas. Tako je namreč vzljubila skromne in gostoljubne sibirčane, da je zapustila družino in se vrnila na vzhod oznanjat tem dovzetnim ljudem.
Značilen za tisti čas je primer brata, ki se je selil v drugo mesto. Nedolgo zatem je spoznal dve drugi Priči. Vsi trije so molili za pomoč in res so kmalu prišli v stik z mlajšo žensko iz okolja grške ortodoksne cerkve. Hitro je sprejela rasnico in privedla brate do še dveh zainteresiranih oseb — njene mame in mlajše sestre. Poročilo zaključuje: ”Danes je tem bratom pridruženih že 40 ljudi, od njih jih je 30 spoznalo resnico v preteklih šestih mesecih.“
Nezadostno zakonsko priznanje pa je Jehovove priče še naprej oviralo pri njihovem delovanju. Sestanki so zahtevali dokajšnjo previdnost, ravno tako tudi samo oznanjevanje. Še vedno je pretila možnost zaporne kazni, javno oznanjevanje od hiše do hiše pa je bilo še vedno nemogoče. Vendar pa so ti zvesti kristjani iz Sovjetske zveze še naprej predano služili Bogu in bili primerni državljani te dežele. (Luka 20:25) Njihovo mnenje je eden od njih takole izrazil: ”Velika je prednost vztrajati v vseh preizkušnjah iz ostati zvest Bogu Jehovu ter ga ves čas svojega življenja častiti, da bi lahko od Jehova po Jezusu Kristusu dobili večno življenje.“ Kako posnemanja vreden zgled vztrajnosti in privrženosti teh sovjetskih Jehovovih prič!
Končno zakonska svoboda!
Leta 1988 so se v deželah, povezanih s Sovjetsko zvezo, stvari začele spreminjati. Začelo je prevladovati ozračje večje svobode in države, ki so ovirale delovanje Jehovovih prič, so ubrale pot nove politike. Poljska, Madžarska, Romunija in ostale države so te iskrene kristjane pravno priznale in jim dovolile javno delovanje brez strahu pred preganjanjem. Kako srečna so bila ta tri zadnja leta v Vzhodni Evropi! Kakšna koristna pridobitev je za brate ta svoboda za širjenje miroljubne vesti o Kraljestvu! In kolikšna je radost, v kateri se jim pridružujejo ostale Jehovove priče po svetu!
Sovjetskim Jehovovim pričam že koristi ta večja svoboda. Tisoči — celo iz zelo oddaljene azijske pacifiške obale — so prisostvovali zgodovinskima kongresoma na Poljskem leta 1989 in nato še 1990, kjer je iz Sovjetske zveze prišlo v Varšavo 17 454 Jehovovih prič. S kakšnimi spomini so se vračali! Večina med njimi je do tedaj častila Boga le z nekolikimi sokristjani. Sedaj pa so bili v množici desettisočev!
Vrnili so se v Sovjetsko zvezo, ki je postajala vse bolj strpna. Jehovove priče po svetu pa so to budno spremljale in se spraševale: Kdaj bodo Jehovove priče v Sovjetski zvezi okusile zakonsko svobodo? Natančno sto let po tamkajšnjem obisku Charlesa Tazea Russella, 27. marca 1991, se je zgodilo tudi to. ”Upravno središče verske organizacije Jehovovih prič v ZSSR“ je bilo registrirano, dokument pa je v Moskvi podpisal minister za sodstvo v RSFSR. Kakšno svobodo to zagotavlja Jehovovim pričam?
Ustanovni dokument nedavno registriranega telesa vključuje naslednjo deklaracijo: ”Namen verske organizacije je razglašanje božjega imena Jehova in njegove ljubeče priprave za človeštvo po nebeškem Kraljestvu z Jezusom Kristusom.“
Kako naj bi se to delo opravljalo? Med ostalimi navedenimi načini je tudi javno oznanjevanje in obiskovanje ljudi na domovih, poučevanje o biblijskih resnicah tiste, ki so pripravljeni poslušati, vodenje biblijskega študija z ljudmi ob pomoči biblijske literature za proučevanje, pa tudi določila glede prevajanja, uvoza, izdaje, tiskanja in razpečavanja Biblij.
Dokument oriše tudi organizacijo Jehovovih prič pod pokroviteljstvom Vodilnega telesa, sem pa so vključene tudi skupščine s starešinskim telesom, deželni sedemčlanski Predsedujoči [podružnični] odbor, pokrajinski in okrožni nadzorniki.
Dejansko lahko sedaj Jehovove priče v Sovjetski zvezi delujejo tako svobodno in javno kot v mnogih drugih deželah. Predstavljajmo si radost petih od skupno sedmih članov Predsedujočega odbora in pet dolgoletnih skupščinskih starešin, ki so imeli prednost podpisati ta zgodovinski dokument in videti njegovo overitev s strani predstojnika Oddelka za registracijo javnih in verskih združb! Ustrezno temu sta bila iz Vodilnega telesa Jehovovih prič prisotna tudi Milton Henschel in Theodore Jaracz, ki sta bila priče temu pomembnemu dogodku. Od skupin, ki jih je priznala RSFSR, so Jehovove priče prve dobile uradno potrdilo o registraciji. Kakšna nagrada za te zveste ruske brate po tolikih letih potrpežljivega vztrajanja!
Jehovove priče od vsepovsod so hvaležne sovjetskim oblastem za zakonsko svobodo. Še posebej so iz srca hvaležne Jehovu za svobodo sovjetskih bratov. Veselijo se s Sopričami v ZSSR in drugih Vzhodnoevropskih državah, ki lahko sedaj tako odkrito služijo Bogu Jehovu. Naj jih Jehova bogato blagoslavlja, medtem ko se polno okoriščajo te svobode v slavljenju njegovega svetega imena.
[Slika na strani 9]
Kremelj v Moskvi
[Slika na strani 10]
Ruski delegati na kongresu leta 1990 zunaj Sovjetske zveze