Boj proti bolezni in smrti — Ali zmagujemo
NIČ VEČ bolezni in nič več smrti! Večini ljudi se to najbrž zdi komaj kaj več kot iluzija. Navsezadnje je tako, kot je zapisal doktor medicine in profesor bakteriologije Wade W. Oliver: ”Bolezni od najzgodnejše dokumentirane zgodovine neverjetno vplivajo na usodo človeštva . . . Množične epidemične bolezni človeka napadejo iznenada, z zastrašujočo hitrostjo . . . Bolezni so mu vedno za petami.“
Ali je kakšen razlog za prepričanje, da je drastična sprememba blizu? Je mar medicinska znanost pred tem, da odstrani bolezni in morda celo smrt?
Nedvomno so zdravniki in raziskovalci v boju proti boleznim opravili izredno delo. Kateri obveščeni človek ni hvaležen za uspešno zdravljenje kolere ob koncu 19. stoletja, ali za odkritje cepiva proti strašnim kozam? To cepivo je leta 1796 pridobil Edward Jenner iz razjede manj smrtonosnih kravjih ošpic. Leta 1806 je predsednik Združenih držav Amerike, Thomas Jefferson, povzel občutke številnih ljudi, ko je Jennerju napisal: ”Zaradi vašega častivrednega dosežka človeštvo ne bo nikoli pozabilo, da ste živeli; prihodnji narodi pa bodo iz zgodovine vedeli, da so nekoč obstojale ostudne koze.“
Razen tega moramo s spoštovanjem in hvaležnostjo omeniti tudi uspehe medicinskih raziskovalcev pri boleznih kot sta davica in otroška paraliza. Večina ljudi je danes hvaležnih za nedavne dosežke v zdravljenju bolezni srca in raka. Vseeno pa ljudje še vedno umirajo zaradi bolezni srca in raka. Cilj, odstraniti vse bolezni in slabosti, se očitno izmika.
”Nove“ bolezni
Presenetljivo je, da je naš čas, čas CAT scanerjev (CT – računalniške tomografije) in obnavljajoče kirurgije, značilen tudi po rojstvu cele vrste ”novih bolezni“, kot so legionarska bolezen, toksični šok sindrom in zelo znan ubijalec, AIDS.
Gotovo se mnogi sprašujejo, kako nove so pravzaprav te bolezni. Članek v reviji U.S.News & World Report pojasnjuje, da so v nekaterih primerih bolezni, ki obstajajo že dolgo časa, pač točneje diagnosticirali in jih na novo poimenovali. Legionarsko bolezen so tako prvič ugotovili leta 1976, pred tem pa so jo morda zmotno diagnosticirali kot virusno pljučnico. Podobno so toksični šok sindrom v preteklosti verjetno pomotoma smatrali za škrlatinko.
Vendar so številne bolezni res nove. Med njimi je nedvomno najbolj znan AIDS. To pohabljajočo in pogubno bolezen so prvič ugotovili in poimenovali 1981. leta. Druga, manj znana ”nova“ bolezen, je brazilska purpurna (rdeča) mrzlica. Ugotovili so jo v Braziliji leta 1984 in ocenjujejo, da je stopnja smrtnosti 50 odstotna.
Zdravila ni pričakovati
Tako kljub največjim človekovim naporom pravega in trajnega zdravila za njegove bolezni ni in ga v bližnji prihodnosti tudi ni pričakovati. Res se je povprečna pričakovana življenjska doba od leta 1900 zvišala za okrog 25 let, in sicer predvsem zaradi medicinskih možnosti, ki zmanjšujejo smrtnost dojenčkov in otrok. Človekova življenjska doba v osnovi pa je še vedno približno ”sedemdeset let“. (Psalm 90:10)
Zato je bila Anna Williams, ki je učakala 114 let, prava senzacija, umrla je decembra 1987. leta. Ko je nek časnikar komentiral smrt gospe Williams je zapisal: ”Znanstveniki menijo, da je 115 do 120 let verjetno zgornja meja človekove življenjske dobe. Zakaj pa mora biti tako? Zakaj se človeško telo iztroši po 70, 80 ali celo 115 letih?“
V 1960-ih so medicinski znanstveniki ugotovili, da se človeške celice verjetno lahko delijo samo kakih 50-krat. Ko je ta meja dosežena, menijo, da se ne more storiti prav ničesar, da bi celice še živele. To nasprotuje zgodnejši znanstveni teoriji, da celice lahko v ustreznih pogojih živijo neomejeno dolgo.
Upoštevati je treba tudi dejstvo, da je za veliko trpljenja kriv človek sam. Prav to je zaskrbljeno zaključila neka raziskovalka: ”Bolezni ne premagamo le z biomedicinskimi postopki. Razvoj bolezni je tesno povezan z družbenimi in moralnimi dejavniki.“
Svetovna zdravstvena organizacija je ugotovila: ”Sami sebi zadajamo rane v prepričanju, da bodo znanost, zdravniki in bolnišnice že našli zdravilo, namesto, da bi v prvi vrsti preprečili same vzroke bolezni. Prav gotovo smo odvisni od medicinske zmogljivosti, ki dejansko rešuje življenje. Toda mora nam biti jasno, da nas vse te različne metode ne naredijo bolj ’zdrave‘ — in ne preprečujejo umiranja . . . Samouničevanje kadilcev in pijancev, duševne in telesne posledice nezaposlenosti — to je nekaj teh ’novih bolezni‘. In zakaj dopuščamo ’epidemijo prometnih nesreč‘, ki jemlje življenja in prazni blagajne?“
Bolezni, slabosti, trpljenje in smrt so tako še vedno naši zvesti spremljevalci. Vseeno pa imamo razlog, da z zaupanjem pričakujemo čas, ko ne bo več bolezni in smrti. Najbolj razveseljivo pa je, da imamo prav vse razloge za prepričanje, da je ta čas zelo blizu.
[Okvir na strani 4]
’EGIPTOVSKE BOLEZNI‘
Da se človek neuspešno bori z boleznimi že od starodavnih dni, je razvidno celo iz Biblije. Mojzes je na primer pisal zanimivo poročilo o ”kužnih egiptovskih boleznih“ (AC). (5. Mojzesova 7:15)
Mednje so očitno sodile: elefantiaza, griža, koze, bubonska kuga in očesno vnetje. Mojzesovo ljudstvo je bilo takšnih bolezni večinoma obvarovano zaradi naprednih higienskih navad, ki so bile zanje obvezne po Zaveznem zakonu.
Skrbna preiskava egipčanskih mumij pa je diagnosticirala tudi številne druge ’egiptovske bolezni‘: artritis, spondilozo, bolezni zob in ustne votline, vnetje slepiča in protin. Starodavni svetni medicinski dokument, znan kot Papirus Ebers, celo omenja bolezni, kot so tumorji, obolenja želodca in jeter, sladkorna bolezen, gobavost, konjunktivitis in naglušnost.
Staroegiptovski zdravniki so se s temi boleznimi borili po svojih najboljših močeh, nekateri so bili pravi strokovnjaki na svojem medicinskem področju. Grški zgodovinar Herodot je napisal: ”Dežela [Egipt] je polna zdravnikov; eden zdravi samo očesne bolezni; drugi bolezni glave, zob, trebuha ali notranjih organov.“ Vendar pa je bila skoraj vsa egiptovska ”medicina“ v resnici versko šarlatanstvo ne pa znanost.
Sodobni zdravniki so v borbi proti boleznim veliko bolj uspešni. Kljub temu pa medicinska raziskovalka Jessie Dobson ta uspeh prikaže z izzivalno ugotovitvijo: ”Kaj se torej lahko naučimo iz preučevanja bolezni v preteklosti? Splošna ugotovitev pregledanih dokazov kaže, da se bolezni in trpljenje daljne preteklosti bistveno ne razlikujejo od današnjih . . . Očitno se je z vsem strokovnim znanjem in napori potrpežljivih raziskovalcev komaj kaj storilo za odstranitev bolezni.“ (Disease in Ancient Man [Bolezen starodavnega človeka])