Koliko razlogov imam za hvaležnost!

PO PRIPOVEDOVANJU LOTTIE HALL

ZGODILO se je leta 1963 na poti iz Kalkutte v Indiji. Kmalu zatem, ko smo zapustili Kalkutto, je eden izmed bratov opazil, da gorivo izteka na krilo. Ko so za to izvedeli člani posadke, so se odločili za prisilni pristanek. Z letala so najprej odvrgli veliko goriva, da so omogočili pristanek. Stevard je zaklical: ”Če želite moliti, potem molite sedaj!“ In res smo molili k Jehovu, naj nam omogoči varen pristanek, če je takšna njegova volja. In bila je. Zares smo imeli biti za kaj hvaležni!

DA, in še vedno imam veliko razlogov za hvaležnost. Pri 79-tih letih imam še vedno toliko zdravja in moči, da sem lahko v polnočasni službi. Še več, razen blagoslovov, ki jih uživa ves Jehovov narod, sem doživela mnogo izjemnega. Na splošno, imam to dragoceno prednost, da že več kot 60 let služim Jehovu in več kot polovico tega časa sem polnočasna služabnica oziroma pionirka.

Vse se je začelo z mojim očetom, ko smo živeli v Carbondalu, Illinois. Povezan je bil s sekto Kristusovi učenci, kjer je želel postati duhovnik. Toda, tudi po dveh biblijskih šolanjih je ostal razočaran, ker je drugače mislil o trojici, nesmrtnosti duše in večnih mukah.

Zadovoljila ga je šele biblijska resnica, ki mu jo je leta 1924 oznanil kolporter Raziskovalcev Biblije. Takrat mi je bilo komaj 12 let. Oče je bil vesel, ko je zvedel, da se tudi drugim zdijo nauki o trojici, peklenskem ognju in nesmrtnosti duše, krivi nauki. Kmalu se je naša družina redno sestajala z Raziskovalci Biblije, kot so se takrat imenovale Jehovove priče. Učenje resnic o Jehovu in njegovi Besedi je bilo nekaj, za kar sem bila res hvaležna.

Toda kmalu nas je prizadela nesreča. Človek, ki je prinesel te resnice mojemu očetu, je postal nepošten in nemoralen. Tako je zbegal očeta, ne pa tudi naju z mamo. Tedaj mi je bilo 15 let — bila sem najstarejša od šestih otrok. Z materjo sva se oprijeli resnice.

Objavljeno je bilo, da bo poleti, leta 1927, v Torontu v Kanadi velik kongres Raziskovalcev Biblije. Oče je rekel, da si ne more privoščiti, da bi ga obiskal, toda mati je bila odločna ženska. Pričela je prodajati različne gospodinjske pripomočke in tako je do kongresa zbrala osem dolarjev. S to vsoto sva se podali z avtoštopom proti 1 600 km oddaljenemu Torontu. Potovali sva 5 dni in s 37 vozniki, preden sva dan pred začetkom kongresa prispeli tja. Ker sva imeli malo denarja, sva prosili za brezplačno prenočišče. Ko je brat A. H. Macmillan slišal, kako sva potovali, je zgodbo objavil v kongresnem biltenu pod naslovom: ”Teh Raziskovalk Biblije ne skrbijo podražitve železniškega prevoza.“

Mati je s kongresa pisala očetu razglednice. Tako se je v zadnji minuti končno le odločil priti. Z avtomobilom je prispel zadnji dan kongresa ravno pred pričetkom javnega predavanja. Zato sva domov potovali brez štopanja. Kakšen kongres je bil to! Kako hvaležna sem bila, da smo ga lahko obiskali in srečna sem bila, da je pomagal očetu zopet ujeti duhovno ravnotežje!

Kadar so me v teh letih spraševali, kakšne vere sem, sem odgovorila ”IBSA“ — to je bila kratica za Mednarodno združenje raziskovalcev Biblije. Toda s to označbo nisem nikoli bila zadovoljna. Zato sem bila zelo hvaležna, ko smo leta 1931 na kongresu v Columbusu v Ohiu, sprejeli novo ime Jehovove priče.

Moje šolanje

Med mnogimi blagoslovi, ki so mi obogatili življenje, so tudi tisti, povezani z glasbo. Navduševala me je in zgodaj sem se začela učiti igrati klavir. Mnogo let sem imela prednost igrati spremljavo za pesmi, ki so jih peli v skupščini. Preden je Watch Tower Society posnela Kraljevske pesmi, me je brat, ki je služil kot misijonar na Papui–Novi Gvineji, prosil, da bi posnela komplet naših pesmi, da bi se jih Papuanci lahko naučili peti. V tem sem zares uživala.

Vendar pa je bil moj najljubši instrument klarinet. Rada sem igrala nanj v visokošolskem orkestru. Profesor je bil tako zadovoljen z mojim igranjem, da me je prosil, če bi igrala tudi v moškem orkestru. V tistih dneh ni nobena ženska igrala v moškem orkestru, zato so člani orkestra nameravali stavkati, ko so izvedeli za profesorjev predlog. Ko so jim rekli, da bodo izključeni iz šole, če bodo stavkali, so si premislili. Ko so me poklicali, da korakam z orkestrom v celodnevni paradi smo prekršili še eno tradicionalno pravilo. Časopis je objavil senzacijo z mastnim naslovom ”Glasbenica v morju moških“.

Kasneje so mi ponudili, da bi poučevala glasbo. Toda pomislila sem na težave, ki bi lahko nastale, če bi me prosili, naj poučujem ali igram versko in nacionalistično glasbo, zato sem se odločila, da bi raje poučevala kak drug predmet. Določili so me, da poučujem svetovno zgodovino. Toda ta sprememba me ni zadržala, da ne bi kasneje še mnogo let igrala klarinet v kongresnih orkestrih na mednarodnih kongresih Jehovovih prič v mnogih deželah.

Potem sem predavala svetovno zgodovino na veliki visoki šoli v predmestju Detroita. Nekoč me je predstojnik prosil, da priporočim enega izmed novih učbenikov. Medtem ko je učbenik, ki smo ga takrat uporabljali, osemkrat omenjal Jehovovo ime, pa me je ob pregledovanju novih prizadelo, da je v njih hebrejski Bog ostal neimenovam, čeprav so po imenu omenjali mnoge bogove poganskih narodov, kot so Ra, Moloh, Zevs in Jupiter. Ko je prišel trgovski potnik, sem ga vprašala, zakaj v njegovih učbenikih ni imena Jehova. Odgovoril je: ”Ne, tega imena ni v naših učbenikih in to zaradi Jehovovih prič.“ Zato sem mu odgovorila: ”V redu! Potem ne bom priporočila vaše knjige.“ Jezno je vrgel knjigo v kovček in odvihral skozi vrata.

Nato sem prikazala predstojniku, da v resnici ne potrebujemo novega učbenika in svojo odločitev utemeljila. Strinjal se je. Vsi so bili zadovoljni s to odločitvijo, ko smo le nekaj mesecev kasneje dobili v roke sklep, da se svetovna zgodovina briše iz učnega načrta za visoke šole. Namesto nje so v celoten 14-letni šolski sistem uvedli študij družboslovja. Kakšna potrata bi bila za šolo, če bi bili kupili nove zgodovinske knjige!

Med poučevanjem v šoli sem doživela marsikaj razveseljivega; vedno pa sem bila stroga. To se mi je obrestovalo v mnogih zvestih prijateljstvih. Pravtako sem imela tudi veliko priložnosti za neformalno pričevanje. Toda čas in razmere so me končno privedle v polnočasno službo.

Mednarodni kongresi

Po dvajsetih letih poučevanja v šoli se mi je pričel slabšati vid. Starši so me potrebovali, zato me je oče prosil, naj pridem domov. Rekel mi je, da obstaja važnejše delo poučevanja, ki ga je potrebno opraviti, in da bo Jehova poskrbel, da ne bom stradala. Leta 1955 sem prenehala poučevati na šoli in med prvimi blagoslovi, ki sem jih zatem doživela, je bil obisk serije kongresov ”Zmagoslavno Kraljestvo“ v Evropi. Kako prijetno je bilo v družbi bratovščine iz Evrope, od katerih so mnogi med drugo svetovno vojno toliko pretrpeli! Poseben blagoslov je bil to, da sem bila med 107 000 prisotnimi, ki so napolnili Zeppelinwiese ali ”Zeppelinov travnik“ v Nürnbergu, kjer je Hitler po koncu druge svetovne vojne načrtoval pohod zmage.

To je bilo šele prvo izmed mojih številnih mednarodnih potovanj. V letu 1963 sva bili z mamo med 583 delegati, ki so po vsem svetu obiskali kongrese ”Večna dobra vest“. To potovanje nas je popeljalo iz New Yorka v Evropo, nato v Azijo in na tihomorske otoke, zaključili pa smo ga v Pasadeni v Kaliforniji. Med tem potovanjem smo doživeli strašno izkušnjo, ki sem jo opisala v uvodu. Kasneje smo potovali na kongrese v Južni Ameriki, južnem Pacifiku in v Afriki. Ti izleti so zares obogatili moje življenje in igranje v kongresnih orkestrih po mnogih krajih je bilo za ljubiteljico glasbe, kakršna sem jaz, še dodatna prednost.

Vstop v pionirske vrste

Po vrnitvi iz Evrope leta 1955 sem se za eno leto pridružila mami v pionirski službi, nato pa me je Skupnost skupaj še z eno sestro poslala v majhno skupščino v Apalachicoli na zahodni Floridi. Tam sva 7 let pomagali pri delu na področju in skupščini je kmalu uspelo zgraditi Kraljevsko dvorano, da bi bilo prostora tudi za nove. Delo je napredovalo in kmalu zatem je bila ustanovljena skupščina še v kraju Port Saint Joe. Enajst let sem sodelovala s tremi skupščinami na zahodni Floridi.

Nekoč me je pokrajinski nadzornik prosil, naj poiščem prostor za pokrajinski sestanek. Tako sem lahko priskrbela ugledno dvorano Centennial Building v Port Saint Joeu za samo 10 dolarjev. Toda potrebovali smo tudi samopostrežno restavracijo in razmišljali smo o najemu šolske restavracije. Toda šolski nadzornik je nasprotoval in mi rekel, da se bom morala sestati s šolsko upravo. Na sestanek je prišel tudi župan, ki bi bil rad videl, da bi dobili to restavracijo. Ko je vprašal za pomisleke, je prestojnik šolske uprave odgovoril, da ni še nikoli kaka verska skupina uporabljala šolske objekte. Župan se je obrnil k meni za odgovor. Pokazala sem precej letakov, ki so potrjevali, da smo za naša srečanja v drugih mestih že uporabljali šolske stavbe. Nato sem še opozorila na Apostolska dela 19:9, kjer piše, da je apostol Pavel oznanjeval v šolski dvorani. Tako se je zadeva razrešila. Uprava se je strinjala z županom in nam za 36 dolarjev oddala restavracijo.

Že ob svojem krstu, ko sem imela 13 let, sem molila: ”O Bog, pomagaj mi, da vsaj eno osebo pripeljem v resnico.“ To molitev je doslej uslišal mnogokrat, večkrat kot sem prosila, saj sem lahko mnogim pomagala, da so stopili na stran Jehova in njegovega Kraljestva. Večkrat pa se mi je zgodilo, da so me ravno malo prej, preden se je učenec predal in krstil, premestili v drugo skupščino. Toda, še vedno sem lahko opravljala prednostno delo sajenja in zalivanja in mnogi teh učencev so se izkazali kot zvesti prijatelji. Sodelovanje v tako plodnih dejavnostih je zares velik vzrok za hvaležnost.

Pomoč sredstev obveščanja

Medtem ko so sredstva obveščanja mnogokje in večkrat neobjektivno poročala o dejavnosti Jehovovih prič, lahko z veseljem rečem, da so mi javna občila v De Landu na Floridi, kjer sedaj služim, pomagala pri oznanjevanju. Ko sva, na primer, z mamo med nekim potovanjem po kongresih poslali dolga poročila za lokalni časopis, so jih z veseljem v celoti objavili s fotografijami vred. Poročila so bila pravzaprav potopisi, toda v njih sva vedno iskali možnosti za pričevanje o Jehovovem imenu in Kraljestvu.

Isto je veljalo tudi za dajanje pričevanja na ulici. Na svojem uličnem vogalu sem postavila dva ležalna stola — na enem sem sedela, na drugem pa sem razpostavila našo literaturo. Nekoč je v krajevnem časopisu izšel pol strani dolg članek s fotografijo in z naslovom: ”Delandska Lottie kot Jehovova priča opravlja delo svojih staršev“. Kasneje, leta 1987 je v drugem časopisu pod naslovom ”Lottie Hall je označila svoj vogal za Kristusa“ izšel na polovici strani članek z veliko barvno fotografijo. Naslednje leto je nek časopis na prvi strani objavil mojo fotografijo in zapisal: ”Ona je vedno tam“ in ”Upokojena učiteljica v naslanjaču na uličnem vogalu opravlja misijonarsko delo Jehovovih prič“. Krajevna televizijska postaja je štirikrat predvajala posnetke mojega uličnega oznanjevanja. Še vedno v določeni meri sodelujem v vseh vejah službe za Kraljestvo: oznanjujem od hiše do hiše, ljudi ponovno obiskujem in vodim biblijske študije. Toda zaradi visoke starosti in telesnih ovir sedaj še največ časa porabim v službi na ulici.

Ko se ozrem nazaj, moram reči, da imam res veliko razlogov za hvaležnost. Razen običajnih blagoslovov, ki jih doživljajo vse Jehovove priče, sem lahko kot učiteljica vplivala na mnoge mlade ljudi; doživela sem veselje na mnogih kongresih po vsem svetu; opravljala sem najplodnejšo, pionirsko službo; mnogo veselja pa mi je podarila tudi glasba. Še več, tudi preko javnih občil sem lahko prispevala k oznanjevanju. Zares lahko rečem, kot je dejal psalmist David: ”Hvalil bom ime Boga s pesmijo, poveličeval ga z zahvalo.“ (Psalm 69:30; 69:31 v EI)

[Slika Lottie Hall na strani 10]