Kaj je sveti duh

ALI STE vedeli, da sveti duh vpliva na življenje vsakega izmed nas? In, ali ste opazili, da lahko povzroči ogromne spremembe v vašem življenju? To vas morda preseneča. Pravzaprav, bi se lahko vprašali: ”Kdo oziroma kaj je sveti duh?“

Če pripadate kakšni krščanski cerkvi, ste gotovo že slišali duhovnika, ki krščuje otroka ”v ime Očeta in Sina in svetega Duha“. (Matevž 28:19) Ko jih zaprosimo, da nam povejo, kaj je sveti duh, večina duhovnikov hitro odgovori: ’Sveti duh je tretja oseba trojice, ki je v vseh ozirih enaka Bogu Očetu in Gospodu Jezusu Kristusu.‘

Kakorkoli že, takšno mnenje ni bilo prisotno v prvih stoletjih našega štetja. Na primer: leta 381 našega štetja — približno tri stoletja po smrti Kristusovih apostolov — je Gregor Nazianzus napisal: ”Nekateri domnevajo, da je [sveti duh] moč (energeia), nekateri, da je bitje, drugi, da je Bog, spet drugi pa ne vedo, kaj bi to bilo.“

Dandanes večina krščanskih cerkva sprejema trinitarijanski nazor o svetem duhu. Vendar, ali Biblija podpira takšen koncept? Ali pa je to le domneva, ki sloni na tradiciji? Pravzaprav Biblija nikoli ne govori o svetem duhu na enak način kot govori o Bogu ali Jezusu. V Bibliji na primer sveti duh nima osebnega imena.

Ali je to samo nepomembna podrobnost? Ne, v Bibliji so imena zelo pomembna. Bog je opozoril na pomembnost svojega imena, ko je dejal: ”Jaz sem Gospod [Jehova, NS], to je ime moje, in slave svoje ne dam drugemu, ne hvale svoje rezanim podobam.“ (Izaija 42:8) Pomembnost imena Jezusa Kristusa je bila poudarjena že pred njegovim rojstvom, ko je angel dejal Mariji: ”Imenuj ime njegovo Jezus.“ (Luka 1:31) Če so imena Očeta in Sina tako pomembna, zakaj potem sveti duh nima osebnega imena? Prav gotovo bi se morali že samo zaradi te podrobnosti vprašati, če je ta duh resnično enak Očetu in Sinu.

Sveto pismo in sveti duh

V Hebrejskih spisih, oziroma ”Stari zavezi“ so zapisi o ’svetem duhu‘ in o ’mojem [Božjem] duhu‘. (Psalm 51:11; Joel 2:28, 29) Beremo še, da lahko sveti duh osebo napolni, pride nadnjo ali pa jo navdihne. (2. Mojzesova knjiga 31:3; Sodniki 3:10; 6:34) Božji sveti duh se komu lahko tudi odvzame in da drugemu. (4. Mojzesova knjiga 11:17, 25) Sveti duh lahko v kom tudi deluje in tako povzroči nadčloveško moč. (Sodniki 14:6; 1. Samuelova 10:6)

Kaj lahko na osnovi teh ugotovitev zaključimo? Prav gotovo ne, da je sveti duh oseba. Kako bi se namreč vzel komu del osebe in dal drugemu? Še več, ni dokazov, da so tedaj, ko je bil Jezus na zemlji, zvesti Judje na svetega duha gledali enako kot na Očeta. Prav gotovo svetega duha niso častili. V čaščenju so se obračali edinole na Jehova, katerega je sam Jezus imenoval ’moj Oče‘ in ’moj Bog‘. (Janez 20:17)

Enako kot tako imenovana Stara zaveza, tudi drugi del Biblije, ki mu pravimo Krščanski grški spisi ali ”Nova zaveza“ piše, da lahko sveti duh nekoga ’napolni‘ ali da je ”nad njim“. (Apostolska dela 2:4; Lukež 2:25-27) Sveti duh je bil ’dan‘, ’izlit‘ in ’podeljevan‘. (Luka 11:13; Apostolska dela 10:45; Hebrejcem 2:4) Ob binkoštih leta 33 našega štetja so učenci prejeli ’od Duha njegovega [Božjega]‘. (Apostolska dela 2:17) Sveto pismo pa govori še o krstu s svetim duhom in o maziljenju z njim. (Matej 3:11; Apostolska dela 1:5; 10:38)

Takšni biblijski navedki dokazujejo, da sveti duh ni oseba. Takšen zaključek lahko potrdimo s tem, da se sveti duh našteva z drugimi neosebnimi stvarmi. Biblija na primer navaja, da je bil Štefan ’poln vere in svetega Duha‘. (Dejanja apostolov 6:5) Prav tako se je apostol Pavel izkazal kot Božji služabnik, ”v čistosti, v znanju, v prizanesljivosti, v dobrotljivosti, v svetem Duhu, v nehinavski ljubezni“. (2. Korinčanom 6:4-6)

Res je sicer, da Biblija na nekaterih mestih pooseblja svetega duha. Izaija na primer pravi, da so uporniki ”žalili duha svetosti njegove [Božje]“. (Izaija 63:10) Pavel opozarja, da se ga lahko ’žali‘. (Efežanom 4:30) Številni drugi svetopisemski stavki pa pravijo, da lahko sveti duh uči, vodi, govori in pričuje. (Janez 14:26; 16:13, 14; 1. Janezovo 5:7, 8) Vendar pa Biblija pooseblja tudi druge nežive stvari, kot so modrost, smrt in greh. (Pregovori 1:20; Rimljanom 5:17, 21) To je samo način živopisnega izražanja Svetega pisma.

Podobno govorimo tudi danes, ko pravimo, da nam Biblija govori oziroma nas uči. Kadar uporabljamo takšen način izražanja, gotovo ne mislimo, da bi bila Biblija oseba, kajne? Prav tako Biblija ne trdi, da je sveti duh oseba, ko o njem govori na takšen način.

Kaj je potem sveti duh? Oseba pravgotovo ni. Pač pa je Božja delujoča moč, ki jo Bog uporablja za izvršitev svoje volje. (1. Mojzesova 1:2) Toda, kako sveti duh vpliva na naše življenje? In kako lahko imamo kot posamezniki od njegovega delovanja čim večjo korist?