Vztrajnost, ki razveseljuje, na Bližnjem vzhodu
To vznemirljivo poročilo prihaja od Jehovovih prič v Libanonu
SLUŽBENO leto 1990 se je v Bejrutu začelo s silovitim obsipavanjem z izstrelki. Mirno je bilo le od konca septembra 1989 do januarja 1990.
V teh mesecih so imeli novo najvišje število oznanjevalcev, in sicer 2 659 (novembra), v primerjavi s službenim letom 1989, ko jih je bilo 2 467. Krstilo se jih je 44, v pomožni pionirski službi pa jih je vsak mesec sodelovalo povprečno 65. Prvič so poročali več kot 2 000 biblijskih študijev in pričeli smo planirati za bodočnost.
Toda spet je izbruhnila vojna v Vzhodnem Bejrutu, kjer je največ skupščin in na ducate naših bratov je moralo bežati v druge dele dežele. Več dni nismo imeli stika s skupščinami v prizadetih področjih in poročila oznanjevanja niso bila popolna. Toda bratje, ki so se razkropili, so se pridružili skupščinam v področjih, kamor so prebežali, delo od hiše do hiše pa se je nadaljevalo z odličnimi rezultati po vsej deželi. Medtem so bili mnogi domovi naših bratov požgani ali poškodovani zaradi bombardiranja. Ena sestra je izgubila življenje.
Z zaupanjem smo Jehova prosili za pomoč in vodstvo. Pogumni pionirji so bratom v obleganih področjih prostovoljno poskrbeli duhovno pomoč, poleg tega pa še živež in vodo. Z ljubeznijo do Jehova in bratov so tvegali celo, ko so prečkali ceste, ki so bile minirane. To je bilo sijajno pričevanje za ljudi, ki so videli, kako se je pomagalo družinam naših bratov. Videli so, kaj lahko povzroči resnična ljubezen, če vsi enotno častijo edinega resničnega Boga, Jehova. (Janez 13:34, 35; 15:13)
Med službenim letom so bratje dobili vse izdaje naših časopisov. Enako kot že Stražni stolp, so tudi Prebudite se! začeli 8.1.1990 izdajati v arabščini istočasno z angleškim. Priče in zainteresirane osebe so bile presrečne. Vznemirljivo je bilo tudi videti nove izdaje v arabščini, na primer brošuro Ali naj verjamemo v trojico? in knjigi Biblija — Božja beseda ali človeška? in Moja knjiga biblijskih zgodb.
Te duhovne darove so dobili kljub temu, da so v Bejrutu zaprli mnoge tovarne in druge ustanove. Gospodarski položaj je slab v vsej deželi. Mnogi kraji nimajo niti elektrike, vode ali telefona. Zdaj pa prisluhnimo nekaterim našim bratom, ki nam bodo povedali, zakaj so bili radostni kljub pustošenju vojne, ki tam traja že 15 let!
”Pozitivna stran“
Brat v Bejrutu piše: ”Najprej se iskreno zahvaljujem Jehovu, da smo na varnem v njegovi organizaciji čistega čaščenja kljub težkim okoliščinam, s katerimi se soočamo. Med zadnjimi dogodki sem doživel nekaj stvari, ki so mi prinesle veselje in ki jih smatram za pozitivno stran vojne.
Med močnim bombardiranjem smo s sosedi sedeli na stopnicah, ker je to najvarnejše mesto med obstreljevanjem. Ves čas smo z njimi govorili o Božjem kraljestvu kot edini rešitvi za probleme človeštva in pogosto smo molili k našemu Bogu, Jehovu. To se je razvedelo.
Včasih je obstreljevanje trajalo več dni in nismo se mogli udeležiti sestankov. Tako sem s seboj imel časopis Stražni stolp in ga, medtem ko sem sedel na stopnicah, preučeval. To je zbudilo zanimanje naših sosedov. Nekateri od njih z nami niso govorili, ker smo Jehovove priče. Toda ko je našo hišo zadela granata, jih je presenetila ljubezen naših bratov. Sedaj govorijo z nami. Tako smo uspeli med njimi dobiti nekaj naročnikov na časopis Prebudite se!
Ti doživljaji so me utrdili, da še naprej govorim o resnici. Jehova zasluži vso čast, vse naše cenjenje in vso slavo.“
”Jehovovo ime mi je rešilo življenje“
Brat iz skupščine Ras Bejrut pripoveduje: ”Moja žena, najina dva fantka in jaz smo začeli naš dan z oznanjevanjem od hiše do hiše v zahodnem predelu Bejruta. Popoldne smo imeli v našem domu sestanek angleško govoreče skupščine. Ob pol sedmih se je stemnilo. Edini ljudje na cesti so bili oboroženi moški. Bombe so padale. Večina stanovalcev iz naše stavbe je zbežala. Ni bilo vode niti elektrike. Zaslišali smo trkanje na vrata.
Misleč, da je morda eden od naših sosedov, ki potrebuje vodo ali kruh, je moja žena odprla vrata. Tam so stali štirje oboroženi možje. Naperili so orožje proti moji ženi in poimensko vprašali zame. Tisti teden so na tak način odpeljali devet mož iz njihovih domov in jih takoj ubili. Ko me je oborožen mož zagledal, je uperil avtomatsko puško v mojo glavo in mi ukazal, naj grem z njim. Rekel sem jim: ’Šel bom z vami, toda najprej mi dovolite, da se oblečem.‘ Iz vsega srca sem molil k Jehovu in ga prosil za pomoč. Ko sem končal z molitvijo, sem se počutil zelo sproščeno in sem začel gledati na te oborožene in strašne može kot na navadne ljudi. Z njimi sem se lahko brez strahu pogovarjal.
Vprašal sem jih: ’Kaj želite od mene? Pogovorimo se malo v hiši, preden gremo! Brž ko smo bili v dnevni sobi, me je njihov šef vprašal: ’Kakšno pravico imate, da hodite v hiše in oznanjujete ljudem?‘ Odgovoril sem: ’Vi nosite orožje, da vsilite svojo voljo in nihče vam ne stoji na poti. Jaz nosim dobro vest miru, katero je Jezus zapovedal, naj jo oznanimo.‘ Potem sem razložil verovanje in delo Jehovovih prič. Takoj, ko sem omenil ime Jehova, so rekli: ’Zadovoljili se bomo, da vas zaslišimo tukaj. Ni potrebno, da bi šli z nami.‘ Očitno je eden izmed njih poznal kakšnega brata. Rekel je: ’Ta je isto kot Jarjoura.‘
Tem oboroženim možem sva oznanjevala in odgovarjala na njihova vprašanja uro in pol. Potem pa so se, namesto da bi me odpeljali z avtomobilom, kot so to storili z drugimi, opravičili, me poljubili, ponudili pomoč, če bi jo kdaj potreboval, in odšli. Ves čas sem čutil Jehovovo zaščito. Sodelovanje v delu od hiše do hiše tisto jutro in udeležba na sestanku popoldne sta me okrepila, da sem odločno vztrajal. Resnično, Jehovovo ime mi je rešilo življenje. (Pregovori 18:10)
”Obdajala nas je Jehovova skrb“
Drug brat iz Bejruta piše: ”Bila je sreda, 31. januarja 1990. Medtem ko sva z bratom delala pri sestrini hiši, so se zopet začeli spopadi. Bombe so padale vsepovsod. Zaradi silovite borbe se nismo mogli vrniti domov. Sestra je bila zelo gostoljubna, čeprav je imela samo nekaj kosov kruha.
Zelo me je skrbelo za ženo, ker je Filipinka in ni vajena vojnega nasilja. Naslednji dan sem se vendarle lahko vrnil domov. Ceste so bile blokirane s skladovnicami pohištva, toda hvala Jehovu, da je bila moja družina na varnem. Po kratkem zatišju so spet začeli močno bombardirati. Skrili smo se pri bratu blizu nas. Bilo nas je pet — moja žena, dveletni sin, jaz, moj brat in njegova žena. Bombe, granate in rakete so padale vsepovsod, toda nas je varoval Jehova. Dva dni so padale granate, mi pa smo ležali na tleh z dimom bomb v nosnicah.
Med truščem eksplozij smo se spomnili Davidovih besed iz Psalma 18:1-9, 16-22, 29, 30. V teh težkih trenutkih smo kljub vsemu, kar se je dogajalo, bili srečni in smo se še vedno lahko smejali. Prosili smo Jehova, da bi, če že moramo umreti, umrli hitro, brez trpljenja. Trdno smo upali na vstajenje.
Naslednji dan je bil neverjeten. Kakšnih 25 bomb je padlo blizu hiše, kjer smo se skrivali, toda nihče od nas ni bil ranjen. Ali si lahko predstavljate naše občutke, ko smo se zavedli Jehovove zaščite? Drugo jutro smo se takoj odločili, da zbežimo. Edino moj avto na ulici ni zgorel. Peljali smo se med minami in bombami in hvaležen sem bil Jehovu, da smo lahko ubežali v področje, ki je bilo nekoliko mirnejše od našega. Tam so nam naši bratje ljubeče priskrbeli obleko, hrano in denar.
Kljub vsem težavam smo bili srečni, ker je bil Jehova z nami. Bilo je skoraj tako, kot bi poslal svoje angele, da bi odvrnil bombe od nas. (Psalm 34:7). Da, zelo radostni smo bili. Toda, še bolj veseli bomo, ko bomo preživeli Harmagedon.“
Hitra pomoč!
Nekateri predeli Bejruta so izgledali, kot bi jih prizadel potres. Mnogo hiš naših bratov je bilo poškodovanih ali uničenih. Ko je nedavno nastopila kriza, je odbor Podružnice organiziral odbor za nujno pomoč potrebnim bratom. Z delom so začeli 16. februarja 1990, približno takrat, ko smo se končno lahko preselili v prizadeta področja. Ta odbor je imel trojno nalogo: nuditi duhovno spodbudo bratom; poskrbeti za njihove potrebe po denarju, hrani in vodi; in jim pomagati popraviti ali obnoviti njihove domove.
Prostovoljnih delavcev ni bilo potrebno klicati. Vsak dan zgodaj zjutraj jih je mnogo prišlo, da bi pomagali. Navajamo nekaj izjav tistih, ki so pomagali:
Neka sestra, čigar hišo so očistili in obnovili, je rekla: ”Slišala sem o pomoči, ki jo nudijo bratje ob nesrečah. Zdaj jo vidim in občutim.“ Celo njena soseda, muslimanka, je rekla tej sestri: ”Vi resnično ljubite drug drugega. Vaša vera je prava. Vračam se v svojo vas in bom vsakomur povedala, kaj delate tukaj.“ Ta soseda je prostovoljnim delavcem prinesla nekaj hrane.
Neka starejša sestra je komentirala: ”Pričakovala sem, da me boste prišli obiskat, toda nisem pričakovala, da bo Skupnost poslala nekoga, da mi prinese vodo.“ Jokala je, ko je poljubila brata, ki ji je prišel pomagat.
Obiskali so tričlansko družino — moža in ženo, ki sta bila nekrščena oznanjevalca in njunega fantka — in jim dali veliko škatlo mleka, nekaj kruha, pitno vodo in denar. Ko so jim povedali, da so to organizirale Jehovove priče, je mož rekel: ”11 let sem bil zelo aktiven v evangeličanski cerkvi. Toda teh 15 let vojne v Libanonu nikdar niso pomislili, da bi kaj takega naredili za svoje člane.“ Dejal je še: ”To je res Božja edina organizacija.“ Ta mož in njegova žena sta bila krščena na kongresu maja 1990.
Nek starešina je izjavil: ”Z besedami ne morem izraziti naše zahvale za dela ljubezni, ki ste jih opravili za prizadete brate. Bilo je tako ganljivo, da sem jokal, ko sem videl skupino mladih bratov, prostovoljcev, ki so popravljali hišo mojih staršev. Celo naši sosedje, ki niso Priče, so izrazili cenjenje. Resnično smo hvaležni Jehovu in njegovi organizaciji za praktično podporo, ki sta nam jo dala. Kako resnične so besede psalmista v Psalmu 144:15: ’Blagor ljudstvu, čigar Bog je Gospod [Jehova, NS].‘ “
”Kakšni ljudje ste?“
Neka sestra z družino je pisala: ”Želim izraziti svoje globoko cenjenje za ljubezen Jehova in njegove organizacije. Na mojo hišo je padlo veliko granat in je zgorela. Mnogi so rekli, da se ne da popraviti. Toda, poglejte, sedaj je popolnoma popravljena, kot da se ni nič zgodilo, obkrožena s stotinami hiš v naši ulici, ki so požgane in uničene.
Celo naši sosedje, ki niso Jehovove priče, sprašujejo: ’Odkod ta ljubezen? Kakšne vrste ljudje ste? Kdo so ti ljudje, ki tako vneto delajo, so tako mirni in se lepo obnašajo? Naj bo blagoslovljen Bog, ki vam je dal to ljubezen in samopožrtvovalnega duha.‘ Kako primerne so besede iz Psalma 84:11, 12: ”Zakaj solnce in ščit je Gospod [Jehova, NS], Bog, milost in slavo daje Gospod [Jehova, NS], dobrega ne krati njim, ki hodijo v popolnosti. Gospod [Jehova, NS] nad vojskami, blagor človeku, čigar upanje je v tebe!“
Mož, čigar žena in otroci so Jehovove priče, je pisal: ”Rad bi se vam zahvalil za pomoč pri popravilu moje hiše. Vaše delo je izraz iskrene krščanske ljubezni, ki je v teh dneh zelo redka. Naj Bog blagoslovi vaše napore.“
Potem, ko so popravili hišo nekega starešina, je rekel: ”Naša usta ne znajo izraziti tega, kar je v naših srcih. Ne najdemo besed, da bi vam povedali, kako cenimo Jehova in njegovo organizacijo. V svoji nesreči občutimo Jehovovo bližino. Vaša ljubezen je spodbudila vse člane moje družine, da pomagajo potrebnim.“
Aprila je 194 oseb v Libanonu uživalo v pomožni pionirski službi. Večer Spominskega slavja je bil mirnejši od drugih večerov in slavju je prisostvovalo 5 034 oseb. Na sporedu so bili vsi načrtovani kongresi in skupno v tem letu je bilo krščenih 121 oseb, kljub zmedi v državi. Iz skupščin je odšlo mnogo družin, ker so za vedno zapustile deželo. Toda novo zainteresirani napredujejo h krstu in skupno število 2 726 oznanjevalcev kraljestva stalno raste. V službenem letu 1990 je vse Jehovovo ljudstvo v Libanonu okusilo Jehovovo zanesljivost, ker je dobro poskrbel za nas in nas vodil skozi nemirne čase. (Psalm 33:4, 5; 34:1-5)