Presenetljiva obsežnost Božje dobrote
BOG je dober! Kolikokrat si slišal te besede ali pa jih celo sam uporabil? Toda ali si sploh kdaj razmislil o polni razsežnosti Božje dobrote, ki jo tako izkazuje? Takšno premišljevanje poglobi naše cenjenje lastnosti Boga, ki ga častimo.
Seveda pa moramo najprej razumeti, kaj sploh je dobrota. Dobrota je seveda lastnost tistega, ki je dober, za razliko od tistega, ki je zloben. Toda dobrota je več od tega. To je dejavna lastnost. Dobra oseba dela dobro. Bog v svoji dobroti dela za nas toliko dobrih stvari, da razvname naše srce.
Velika razsežnost Božje dobrote je vidna v njegovih besedah, ki jih je izrekel Mojzesu v Sinajski puščavi: »Storim, da pojde mimo tebe vsa dobrota moja.« Bog je izpolnil to obljubo in uporabil svoje ime, nato pa je rekel: »Jehova, Jehova, Bog mogočni, poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici, ki hrani milost tisočim, ki odpušča krivico in prestopek in greh, ki pa krivega nikakor ne šteje za nedolžnega.« (2. Mojz. 33:19; 34:6, 7)
Torej Božja dobrota vključuje njegovo usmiljenje, ravno tako kot njegovo milostljivost (milost) in resnico. Razen tega je njegova dobrota vidna iz tega, da je »počasen za jezo«, potrpežljiv. Vendar to ne pomeni, da je podoben preveč popustljivemu roditelju, ki dovoli, da se greh vedno neovirano nadaljuje. »Ne pušča brez kazni« (EI) zakrknjene grešnike. Dobri Bog ne more dovoliti, da zlobnost neovirano obstaja.
Obilje Božje dobrote
Sedaj pa poglejmo nekaj načinov Božjega izkazovanja dobrot. V prvi vrsti je bil dober do ljudi, ko je najprej ustvaril Zemljo. Ni poskrbel le za najosnovnejše kar ljudje potrebujejo za življenje. Namesto tega je naš planet bogato opremil, tako da je življenje na njem v resnično veselje. Hrano in pijačo nam je dal v veliki raznolikosti. Ustvaril je očarljivo pestrost živalskega in ptičjega sveta; ustvaril je cvetje, ki naši okolici daje barvitost in lepoto. Poleg tega je ustvaril različne prizore, ki jih je veselje gledati. Zakaj, vsakokrat ko vidimo veličasten sončni zahod ali sijajne oblačne tvorbe, vidimo dokaz Božje dobrote!
Ko je ustvaril moškega in žensko se je zopet videla Božja dobrota. Adamu in Evi je dal popolni, zdravi telesi in ju postavil v Edenski vrt. Potem jima je dal zanimivo in izzivalno nalogo: »Napolnita zemljo ter podvrzita si jo.« Tako jima je dal upanje na večno življenje v zemeljskem raju med svojimi številnimi potomci. (1. Mojz. 1:26–28; 2:7–9) Kako čudovito poročno darilo za prvi človeški par!
Celo ko sta se Adam in Eva uprla, ju Bog ni popolnoma zapustil. Če bi ju kaznoval s takojšnjo smrtjo, bi naredil samo tisto, kar je bilo pošteno in prav. Vseeno je bil dober do sedaj grešnega človeškega para. Dovolil jima je nekaj časa živeti in tudi to, da sta imela otroke. (1. Mojz. 5:1–5)
Razen tega se je Božja dobrota razširila na vse padlo človeštvo. Kot je rekel kralj David: »Dobrotljiv je Gospod (Jehova, NS) vsem in usmiljenje njegovo gre čez vsa dela njegova.« (Ps. 145:9) Poskrbel je za obilje, tako da se je to človeško življenje lahko nadaljevalo na njegovi posesti, zemlji. Jezus je rekel Judom svojih dni: ‚Oče naš, ki je v nebesih, ... veleva soncu svojemu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, in daje dež pravičnim in nepravičnim.‘ (Mat. 5:45) Kakršnakoli lakota ali stradanje, ki obstoja, ni posledica tega, da bi Bog ne skrbel za človeštvo. Temu je tako zaradi pokvarjenosti, brezsrčnosti in nesposobnosti človeštva.
Bog je tudi dopustil ljudem, da izkoriščajo zemeljska rudna bogastva, in on jim tudi ni prikril spoznanja o zvezdnem nebu in fizičnega ustroja stvari. Resnično, Jehova je za človeštvo dober, čeprav mnogi predrzno govorijo, da Boga ni, in čeprav drugi zlorabljajo njegovo dobroto za sebične namene in gredo tako daleč, da zatirajo soljudi. (Ps. 14:1)
Božja dobrota do verujočih
Če je Bog dober do človeštva na splošno, pa njegovo ravnanje z verujočimi resnično ogreje srce. Ko sta se Adam in Eva v začetku uprla, je Bog prerokoval, da se bo pojavilo »seme«, ki bo navsezadnje premagalo slabe učinke njunega greha. (1. Mojz. 3:15) Ko je čas mineval, so mnogi Adamovi potomci zvesto oboževali Boga navzlic svoji nepopolnosti, in njegova prva prerokba jih je navdala z upanjem v boljšo bodočnost. Eden od teh zvestih častilcev, Abraham, je bil celo imenovan Jehovin »prijatelj«. (Jak. 2:23)
Bog je Abrahamu obljubil, da bodo iz njegovih potomcev nastali številni narodi in da bo glavna linija njegovih potomcev podedovala deželo, Kanaan. V izpolnitev tega so bili Izraelci, Abrahamovi potomci, kasneje organizirani v narod. (1. Mojz. 17:3–8; 2. Mojz. 19:6) Bog je bil zopet dober do tega novega naroda, ker ga je rešil iz egiptovske sužnosti, varoval ga je v puščavi, mu pripravil zbirko zakonov in duhovništvo, nazadnje pa mu je dal v dediščino redovitno deželo Kanaan.
Sčasoma je Izrael postal kraljevina in Jehova je pooblastil njihovega tretjega človeškega kralja, Salomona, da zgradi tempelj v Jeruzalemu kot svetovnem središču njegovega čaščenja. Ko je bil tempelj dokončan, je bila tam veličastna posvetitvena slovesnost in veselo praznovanje. Potem so, kot poročajo zapisi, Izraelci »blagoslovili kralja, odšli v šatore svoje veseli in dobre volje zaradi vseh dobrot, ki jih je storil Gospod (Jehova, NS).« (1. Kr. 8:66) Tudi ob drugih priložnostih so srca Izraelcev prekipevala zaradi dobrote, ki jim jo je Bog izkazal.
Na žalost pa Izraelci niso vedno cenili svoje prednosti, da so bili oboževalci resničnega Boga. Nazadnje so Izraelci kot celota postali nezvesti in leta 607 pred našim štetjem je Jehova dopustil, da so bili odpeljani kot ujetniki v Babilon. Kot je bil Bog rekel Mojzesu, zaradi svoje lastne dobrote »krivega nikakor ne šteje za nedolžnega«. (2. Mojz. 34:7)
Vendar je po 70 letih Bog prijazno pripeljal zvesti preostanek Izraelcev nazaj v njihovo deželo. Kaj ga je k temu navedlo? Njegova dobrota. Jeremija je preroško pisal o izraelski vrnitvi iz Babilona: »In prišli bodo in veselo peli na višavi Sionski, in vreli bodo vkup k dobrotam Gospodovim (Jehovinim, NS).« Prerok nadaljuje: »Ljudstvo moje se nasiti z dobroto mojo, govori Gospod (Jehova, NS).« (Jer. 31:12, 14)
Končno je na Zemljo prišel Jezus in izkazalo se je, da je on »seme«, napovedano v prerokbi, izrečeni nekoč v Edenu. (1. Mojz. 3:15) V Bibliji piše: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jan. 3:16, EI) Jezusova smrt je omogočila odkup človeštva od greha in obnovitev v popolnost. Na ta način bodo slabe posledice Adamovega greha končno premagane. Kot je Pavel pisal Rimljanom: »Kajti kakor so po neposlušnosti enega človeka grešni postali mnogi, tako bodo tudi po poslušnosti enega pravični postali mnogi.« (Rim. 5:19) Zahvaljujoč Božji dobroti imajo sedaj dobrosrčni ljudje upanje, da dosežejo večno življenje. Lahko celo postanejo Božji prijatelji, kot je to bil Abraham.
Celo danes Bog vztrajno izkazuje dobroto tistim, ki ga častijo. Po Bibliji jim daje nasvete, tako da jim pomaga pri reševanju njihovih problemov. (Ps. 119:105) Prostovoljno jim nudi dar svojega duha, da bi se usmerili po njegovih pravičnih merilih. Razkriva tudi svoje namene, tako da se lahko pravi kristjani veselijo novega sveta pravičnosti, ki bo nastopil, ko bo ta stari svet izginil. (Preg. 4:18; 2. Pet. 3:13) Kristjani so v te stvari prepričani, ker jim jih je Bog v svoji dobroti, razkril po svoji nezmotljivi Besedi. (2. Tim. 3:16)
Da, premišljevanje o Božji dobroti gotovo ogreje naša srca. Toda postavlja se vprašanje:
Koliko se boš okoristil z Božjo dobroto?
Kdorkoli pač si, imaš že sedaj korist od Božje dobrote. Dihaš, ješ, piješ, se veseliš življenja – vse to so Božji darovi. Ali se je okoriščaš kolikor je le mogoče? Ne pozabi, Božja dobrota do Adama in Eve je bila omejena, potem ko sta grešila. Prav tako lahko omeji svojo radodarnost do nas, če se ne bomo na pravilen način odzvali na njegovo prijaznost. Kako to lahko naredimo?
Psalmist je molil: »Uči me dobrote, razumnosti in spoznanja, ker zaupam v tvoje ukaze.« (Ps. 119:66, NS) Takšne naj bi bile tudi naše molitve. Ker je Bog dober, se moramo naučiti biti dobri kot on. Pavel je rotil: »Bodite torej posnemalci Boga, kakor otroci ljubljeni.« (Ef. 5:1)
To lahko naredimo najprej s preučevanjem Biblije, da se naučimo, kaj je dobrota. Potem prosimo za Božjo pomoč pri razvijanju teh lastnosti. Dobrota je sad duha, kot so tudi »ljubezen, radost, mir, potrpežljivost, prijaznost, ... vera, krotkost in samoobvladanje.« (Gal. 5:22, 23, NS) Vse te lastnosti lahko gojimo z zanašanjem na Božjega duha, s preučevanjem od Boga navdihnjene Biblije, s tem, da ga prosimo za pomoč in da se družimo z enakomislečimi kristjani. (Ps. 1:1–3; 1. Tes. 5:17; Heb. 10:24, 25)
Biblija tudi pravi: »Spomin obilne dobrote tvoje naj vre iz njih in o pravičnosti tvoji naj glasno pojo.« (Ps. 145:7) Da, Bog pričakuje od nas, da govorimo drugim o njegovi dobroti. Mi naj bi prostovoljno govorili o našem nebeškem Očetu.
In nazadnje lahko rečemo, da Božjo dobroto ne bi smeli zlorabiti. Res je, da Jehova odpušča grešnikom. Kralj David je bil prepričan v ugoden odgovor, ko je molil: »Grehov mladosti moje in prestopkov mojih se ne spominjaj, po milosti svoji se me spominjaj ti, zavoljo dobrote svoje, o Gospod (Jehova, NS). (Ps. 25:7) Ali to pomeni, da si lahko dovolimo greh in potem samozavestno pričakujemo Božje odpuščanje? Nikakor ne. Ne pozabi, Božja dobrota pomeni, da neskesanih grešnikov »ne pušča brez kazni«. (EI)
Veseliti se Božje dobrote
Ko enkrat v polni meri doživimo Božjo dobroto, kako zelo se naše srce ogreje zanj! Ohrabreni smo, da upoštevamo jasen opomin apostola Pavla: »Kakor svetlobe otroci živite (kajti sad svetlobe je v sleherni dobroti in pravičnosti in resnici).« (Ef. 5:8, 9)
Vsak dan se zavedamo Božjega ljubečega zanimanja za nas. Vemo, da ne bo niti pod najtežjimi okoliščinami zapustil tistih, ki ga ljubijo. Da, doživljamo čudovit duševni mir kot psalmist: »Zgolj dobrota in milost me bosta spremljali vse dni življenja mojega, in prebival bom v hiši Gospodovi (Jehovini, NS) na večne čase.« (Ps. 23:6)