Ali je strah vedno nekaj slabega

UNIČI lahko srečo in upanje. Imenujejo ga duševni strup, uničevalec razuma; pravijo tudi, da je pogubnejši od najhujše telesne bolezni. Da, strah je močno čustvo. Pa vendar: ali je strah vedno nekaj slabega?

Zamisli si, da se voziš po neznani cesti. Vzpenja se v hribe in postaja vedno bolj ovinkasta. Spušča se noč in z njo prične rahlo naletavati sneg. Avtomobil nekoliko zanese in zaveš se, da si prišel do višine, ko se na cesti pojavi led.

Sedaj moraš biti zelo pazljiv. Ko previdno voziš po tem zaledenelem delu ceste, se zaveš, kako hitro bi lahko na tej gladki površini zgubil oblast nad vozilom in se skotalil v dolino. Poleg tega sploh ne veš, kakšne nevarnosti še prežijo nate v temi. Ko takšne misli prešinejo tvoje možgane, usta postanejo suha, srce pa prične hitreje biti. Popolnoma buden si. Čeprav si prej mislil na kaj drugega, si sedaj popolnoma zaposlen z novo nalogo: obdržati avtomobil na cesti in se izogniti nesreči.

Končno se cesta spusta v dolino. Pojavijo se ulične svetilke, pa tudi ledu ni več. Napetost počasi izginja. Sprostiš se in si oddahneš. Ves ta strah za prazen nič!

Ali pa je to res? Ne povsem. Razumna mera živčne napetosti je v takih okoliščinah nekaj normalnega. Naredi nas budne, oprezne. Zdrav strah nam prepreči, da ne bi prenaglo ukrepali in se poškodovali. Da, strah ni vedno poguben za razum niti ni vedno duševni strup. V določenih okoliščinah je lahko koristen.

Biblija govori o strahu in nas opozarja na dve vrsti strahu. Ena vrsta je resnično duševni strup. Druga vrsta strahu pa ni samo nekaj normalnega in zdravega, ampak je tudi nujno potrebna za našo rešitev. Za kateri dve vrsti strahu gre? In kako se lahko nalezemo ene vrste strahu in se istočasno ognemu drugi? O tem bomo govorili v naslednjem članku.