Še naprej oznanjujmo Kraljestvo
»Ta dobra vest o kraljestvu se bo oznanjevala po vsej naseljeni zemlji v pričevanje vsem narodom in tedaj bo prišel konec.« MATEJ 24:14, NS
1., 2. a) Katero delo je v tem stoletju najpomembnejše in v kakšnem obsegu mora biti opravljeno? b) Kaj dokazuje, da Jehova blagoslavlja to delo?
OZNANJEVANJE dobre vesti o Božjem kraljestvu je v tem dvajsetem stoletju najpomembnejše delo. Vsemogočni želi, da se to delo sedaj opravlja, in opravlja se v spolnitev njegove preroške Besede. Od tega, kako se boš odzval na to, pa bo odvisna tvoja večna usoda. (1. Korinčanom 9:16, 23)
2 Navdušuje nas, ko vidimo, da število tistih, ki sodelujejo v tem delu oznanjevanja, raste. Sedaj pri njem sodeluje preko tri milijone ljudi. V polnočasni službi pa je doslej največje število oseb. In mnogi ljudje, ki jih to zanima ter privlači, sprejemajo biblijske študije, trudijo se spoznati Božjo voljo in potem tudi ravnati v skladu z njo.
3. Kaj bi lahko nekdo dejal glede potrebe po nadaljevanju oznanjevanja dobre vesti?
3 Včasih se nekateri naveličajo ‚delati dobro‘ in se »utrudijo« v pogledu oznanjevanja. (Galačanom 6:9; Hebrejcem 12:3) Morda pravijo, da se je dobro vest na njihovem področju že dodobra oznanilo, da so ljudje zavzeli svoje stališče in se sedaj jezijo, če se zopet oglašamo pri njih doma. Tisti, ki so tam oznanjevali, so imeli le boren uspeh ali pa nobenega. Zato menijo, da je verjetno osnovno delo opravljeno in tam ni potrebno več oznanjevati. Kaj je narobe pri takšnem načinu razmišljanja?
Zakaj vztrajati
4. Kaj bi nas moralo navesti, da oznanjamo tudi na področju, kjer je odziv slab?
4 Prvič: naše zvesto vztrajanje v delu oznanjevanja ne bi smelo biti odvisno od tega, ali nas ljudje poslušajo ali ne. Jeremija je v Jeruzalemu oznanjal 40 let, čeprav ga je le malo ljudi poslušalo in so mu mnogi hudo nasprotovali. Zakaj je vztrajal? Ker je opravljal delo, ki ga je zapovedal Jehova in zato, ker ga je njegovo preroško spoznanje o tem, kaj se bo zgodilo Jeruzalemu, sililo, da še naprej govori. (Jeremija 1:17–19) Dejal je: »Tedaj je to srcu mojemu kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh, in pešam od prenašanja in strpeti ne morem več.« (Jeremija 20:7–10) Mi smo v podobni situaciji. Jehova je ta, ki je preko Jezusa Kristusa zapovedal, naj se »dobra vest« oznanjuje po vsej naseljeni zemlji. (Matej 24:14) Kadar ljudje nočejo poslušati, lahko, če vztrajno delamo, kar je prav, pokažemo globino naše ljubezni in predanosti Jehovi. (1. Janezov 5:3) Poleg tega pa, kako bi mogli biti takšni, da ne bi posvarili svojih bližnjih, ko razmišljamo o tem, kaj bližnja bodočnost prinaša človeštvu? (2. Timoteju 4:2)
5. a) Zaradi katerega drugega razloga bi morali vztrajati v delu oznanjevanja? b) Zakaj je delo oznanjevanja osnova za sojenje?
5 Razen tega je Jeremijevo oznanjevanje bilo tudi delo sodbe. Leta 607 pr. n. št., ko je bil Jeruzalem premagan, nihče izmed tistih, ki so umrli ali so postali sužnji, ni mogel trditi, da ni vedel, kaj se jim bo zgodilo. 40 let jih je Jeremija opozarjal na natanko takšen izid, če se bodo še naprej upirali Jehovi. (Primerjaj Ezekijel 2:5.) Podobno je tudi danes oznanjevanje dobre vesti »v pričevanje vsem narodom« osnova za sojenje. To je pojasnil apostol Pavel, ko je dejal, da bo Kristus Jezus kaznoval »tiste, ki ne poznajo Boga in niso pokorni evangeliju Gospoda našega Jezusa«. (2. Tesaloničanom 1:8, 9) Ljudje bodo sojeni po tem, kako se bodo odzvali na dobro vest. Zato se mora delo oznanjevanja glasno in jasno nadaljevati do samega konca. (Razodetje 14:6, 7) Nobena stvar ne bi smela biti ovira, da se ta vest ne bi ljudem posredovala kar se da pogosto. Zato imajo vsi Jehovini predani služabniki veliko odgovornost.
6. Zakaj moramo še naprej oznanjati, čeprav je naša vest že povsod znana?
6 Res smo morda dobro vest v našem področju že obširno oznanili. Toda po svetu se zgodi toliko stvari, da bodo ljudje, čeprav so že slišali naše sporočilo, nanj kmalu pozabili, če ne bomo več oznanjevali. Pomisli na revolucije, teroristične napade, stavke, škandale in druge dogodke, o katerih se obširno poroča. Potem so tu še priljubljene zabave in druge stvari, ki odvračajo pozornost. Ljudem moramo še naprej oznanjati naše sporočilo, čeprav toliko drugih stvari zahteva njihovo pozornost.
7. Zakaj danes večina reagira podobno kot so Izraelci na Izaijevo prerokovanje, toda zakaj nas to ne bi smelo odvrniti od oznanjevanja?
7 Kadar se ljudje večinoma ne menijo za nas, se spomnimo, kakšnim ljudem je moral oznanjati Izaija. Jehova mu je rekel: »To je uporno ljudstvo, to so lažnivi sinovi, ki nočejo poslušati Jehovine postave. Vidcem govore: ‚Ne imejte videnja!‘ in prerokom: ‚Ne prerokujte nam, kar je prav! Govorite nam sladke besede, prerokujte prevare! Umaknite se s pravega pota, krenite s prave steze, pustite nas pri miru z Izraelovim Svetim!‘« Vseeno pa je Izaija še naprej zvesto govoril ljudstvu: »Kajti Jehova je Bog pravice, blagor vsem, ki zaupajo vanj.« (Izaija 30:9–11, 18, EI) Tudi mi bi morali enako delati. Vse dokler oznanjujemo, bo naše sporočilo postopoma prodiralo. Nekateri bodo poslušali, drugi ne, vsi pa ga bodo imeli priložnost slišati.
‚Kako bodo slišali?‘
8. Kateri dejavniki lahko spremenijo mišljenje ljudi, čeprav izgleda, da so že zavzeli svoje stališče do resnice?
8 Morda mislimo, da so ljudje v nekem področju zavzeli dokončno stališče in odločno zavračajo našo vest ali pa ji celo nasprotujejo. Toda vedeti moraš, da se življenjske razmere ljudi nenehno spreminjajo. Jutri, naslednji teden ali naslednji mesec, se lahko srečajo z novimi razmerami ali problemi in bodo bolj sprejemljivi za resnico. Slišijo lahko za vznemirljive dogodke v svetu ali pa jih morda doletijo gospodarske tegobe, bolezni ali smrt v družini. Takšne stvari lahko povzročijo, da se ‚zbudijo‘ in želijo izvedeti razloge za njihovo nadlogo. Če bomo nadaljevali z oznanjevanjem, bodo vedeli, kam naj se obrnejo.
9. Zakaj se lahko naše delo oznanjevanja primerja z delom reševalcev v prizadetem področju?
9 Naše razmere lahko primerjamo z reševalci na prizadetem področju, na primer po potresu. Nekateri morda delajo v področju, kjer so našli samo nekaj preživelih, toda dejstvo, da so njihovi sodelavci v drugem področju našli več preživelih, jih ne bo navedlo, da bi popustili ali prenehali. Reševalci neumorno in vztrajno iščejo še naprej, tudi takrat, ko menijo, da v področju, ki jim je bilo dodeljeno, ni več preživelih. In potem včasih res najdejo še kakšnega preživelega. Iskanje prekličejo šele, ko preteče toliko časa, da ni več nobenega upanja. Naše iskanje pa še ni bilo preklicano in še vedno najdemo na tisoče takšnih, ki se želijo rešiti iz tega starega sveta in preživeti »veliko stisko«. (Razodetje 7:9, 14) Tudi v področjih, ki so bila temeljito obdelana in se večina ljudi ni odzvala, še vedno naletimo na nekaj posameznikov. Toda za nadaljevanje oznanjevanja imamo še dodatne razloge.
10. Kdaj edino bodo ljudje lahko vedeli kam naj se obrnejo, če želijo najti resnico, kot to piše v Rimljanom 10:13, 14?
10 Ljudi je treba stalno spominjati, da ‚bo rešen vsakdo, ki kliče ime Jehovino‘. Toda Pavel nadaljuje v svojem pismu Rimljanom: »Toda kako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njemu? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca?« (Rimljanom 10:13, 14, JP) Te besede bi morale v vse nas vtisniti potrebo, da moramo vztrajno oznanjevati dobro vest o Božjem kraljestvu.
11. Kakšno odgovornost imamo do odraščajočih mladih?
11 V tem času konca so se rodili otroci in rasli, oziroma so prišli v leta, ko sami prevzemajo odgovornost. Ti mladi ljudje pogosto niso posvetili nobene pozornosti resnici, ker so morda njihovi starši vest odklonili in celo govorili proti njej. Toda sedaj so ti mladi dovolj stari, da sami resno razmišljajo o razmerah po svetu, o bodočnosti in o svojih življenjskih ciljih. Tudi oni morajo klicati Jehovino ime, če želijo biti rešeni. Toda »kako naj verujejo, če niso slišali?« (Rimljanom 10:14) Mnogokrat so ti najstniki in odrasli mladi ljudje dovzetni za resnico, zato jih moramo poiskati in jim dati pričevanje.
12. Kako z našim stalnim oznanjevanjem predstavljamo izraz Jehovine milosti?
12 To, da še vedno lahko oznanjujemo, je gotovo izraz Jehovine milosti. Apostol Peter je pisal: »Jehova ne odlaša z uresničevanjem svoje obljube, kot nekateri ljudje mislijo. Ne, potrpežljiv je z vami, ker noče da bi se kdo pogubil, ampak da bi vsi stopili na pot spreobrnitve. Poleg tega pa potrpežljivost našega Gospoda cenite kot rešitev.« (2. Petrov 3:9, JP, 15, NS) Jehova želi, da se rešijo vsi ljudje, zato je, preden bo izvršil svojo obsodbo, potrpežljivo dal na razpolago določen čas, razen tega pa stalno poziva ljudi naj se obrnejo k njemu in se rešijo. (1. Timoteju 2:4) Mi pa ga, ko oznanjujemo dobro vest in poudarjamo Božjo milost, slavimo.
Ne bi smeli biti krivi prelite krvi
13., 14. a) Kako se lahko naše delo oznanjevanja primerja z delom stražarja iz Ezekijelove prerokbe? b) Zakaj je Pavel lahko rekel, da je »čist krvi vseh ljudi« in kdaj edino lahko danes to rečejo Jehovine priče?
13 Dolžnost Jehovi predanih prič, da svare ljudi pred Božjo prihajajočo sodbo, se lahko primerja z odgovornostjo, ki jo je svoj čas imel Ezekijel. Bil je določen za stražarja nad Izraelovo hišo. Naloženo mu je bilo, naj posvari Izraelce pred uničenjem, ki jih bo zadelo, če ne bodo prenehali napačno ravnati. Če Ezekijel kot stražar ne bi uspel razglasiti opozorila, bi krivični ljudje vseeno bili uničeni, toda bil bi kriv za njihovo prelito kri, če bi bil nemaren stražar. To kaže Jehovino stališče do izvršitve obsodbe: »Nimam veselja nad smrtjo brezbožneža, ampak nad tem, da se brezbožnež spreobrne od svojega pota in živi. Zapustite, zapustite svoja hudobna pota! Zakaj hočete umreti, hiša Izraelova?« (Ezekijel 33:1–11, EI)
14 Apostol Pavel se je kot stražar zavedal svoje odgovornosti, starešinam v Efezu je dejal: zato vam pričujem današnji dan, da sem čist krvi vseh.« Zakaj je lahko to rekel? Nadaljeval je: »Zakaj ničesar nisem zamolčal, da vam ne bi bil oznanil vse volje Božje.« (Apostolska dela 20:26, 27, JP) Isto velja danes tudi za razred stražarja, ostanek maziljenih sledilcev Jezusa Kristusa. Ta ostanek in več kot trije milijoni spremljevalcev, ki upajo, da bodo preživeli ta sestav stvari in prejeli večno življenje na zemlji, ne bi smeli nikdar popustiti v oznanjevanju dobre vesti o Božjem kraljestvu in o bližnji izvršitvi njegove obsodbe. Na ta način se izognejo krivdi za kri.
15. Kdo je bil označen in kdo jih je označeval, kot piše v Ezekijelu, 9. poglavje?
15 Današnje delo oznanjevanja je preroško opisano v 9. poglavju Ezekijelove knjige. Tam piše, da je Jehova nameraval kaznovati mesto Jeruzalem. Pred izvršitvijo te obsodbe pa je moral človek, oblečen v platno in s pisarsko pripravo v roki, iti skozi mesto in označiti čela vseh tistih ljudi, ki so zdihovali nad vsemi gnusobami, ki so se tam počenjale. Ko bi bilo to delo označevanja opravljeno, naj bi bili vsi v mestu ubiti, razen tistih, ki so bili označeni za preživetje. Ko je končal delo označevanja, je ta človek poročal: »Storil sem, kakor si mi zapovedal.« (Ezekijel 9:11) Svojo nalogo je zvesto opravil.
16. a) Kdo je danes mož v platnenem oblačilu? b) Kako sporno vprašanje opravičenja Jehovine suverenosti vpliva na nas, da še naprej oznanjujemo?
16 Mož, oblečen v platno, ponazarja maziljeni preostanek Kristusovih sledilcev, njim pa se je pridružila »velika množica« »drugih ovc«. Podobno kot za časa Ezekijela, gre tudi danes za opravičenje Jehovine suverenosti. Zato o koncu sedanjega brezbožnega sestava stvari v vojni velikega dne Boga vsemogočnega, pravi Jehova: »In narodi spoznajo, da sem jaz Jehova.« (Razodetje 7:9; Janez 10:16; Ezekijel 39:7) Da bi ljudje to spoznali, pa je nadvse važno, da Jehovini služabniki še naprej oznanjujejo njegovo ime in namen v pričevanje vsem narodom.
17., 18. a) Kako nam vztrajno oznanjevanje pomaga, da ostanemo budni? b) Kaj bomo vsi želeli reči Jehovi, ko bo privedel delo oznanjevanja k svojemu koncu, in edino kdaj lahko to storimo?
17 Če stalno oznanjujemo dobro vest o Kraljestvu, tudi sami ostajamo budni. Zavedamo se važnosti Jehovinega imena in namena. Če popustimo, bo oslabelo naše upanje v Kraljestvo, lahko bi nas odvedle ‚skrbi, bogastvo in naslade življenja ... in ne bi obrodili sadov‘. (Luka 8:14, JP) Ko goreče in vztrajno objavljamo »dobro vest«, zvesto upoštevamo zapovedi našega Gospodarja Jezusa Kristusa: »Pazite in čujte, ker ne veste, kdaj pride ta čas. Kar pravim vam, pravim vsem: čujte!« (Marko 13:10, 33, 37)
18 Zato pa vsi še naprej vztrajno iščimo ljudi, ki ‚zdihujejo‘, dokler Jehova še dopušča čas za to. Vsi, bodisi da smo člani maziljenega preostanka ali »druge ovce«, zvesto oznanjujmo dobro vest o Kraljestvu po vsej naseljeni zemlji v pričevanje vsem narodom. (Matej 24:14) Delati moramo tako, da bomo lahko, ko bo Jehova privedel to delo h koncu, in se bo začela »velika stiska«, rekli Jehovi: ‚Storili smo, kakor si nam zapovedal.‘
Se spomniš?
◻ Kaj glede našega oznanjevanja odkrivajo rezultati?
◻ Navedi nekaj razlogov, zakaj bi morali še naprej oznanjati.
◻ V kakšnem smislu je naše oznanjevanje izraz Jehovine milosti?
◻ Kako smo lahko čisti krvi vseh ljudi?
◻ Kako nam naše oznanjevanje pomaga, da smo budni?
[Tabela na strani 23]
REZULTATI OZNANJEVANJA V ZADNJIH SEDMIH LETIH
Leto Št. krščenih Št. na Spominski Št. bib. štud.
1981 119 836 5 987 893 1 475 177
1982 138 540 6 252 787 1 586 293
1983 161 896 6 767 707 1 797 112
1984 179 421 7 416 974 2 047 113
1985 189 800 7 792 109 2 379 146
1986 225 868 8 160 597 2 726 252
1987 230 843 8 965 221 3 005 048