Ali je zdravljenje z vero od Boga?

MOŠKI je bil bolan 38 let. »Bi rad ozdravil, kajne?« ga je vprašal Jezus. Ali ne bi tudi vi željno pritrdili, če bi bili na njegovem mestu? Jezus mu je dejal: »Vstani, vzemi svoja nosila in hodi«. Kakšen je bil učinek teh besed? »Mož je pri priči ozdravel. Vzel je nosila in hodil.« (Janez 5:5–9, JP)

Ta presenetljiva božanska ozdravitev je bila ena izmed mnogih, ki jih je Jezus storil v času svoje službe na zemlji. (Matej 11:4, 5) Tisti, ki danes zdravijo z vero trdijo, da Bog še vedno tako zdravi in podpirajo jih pričevanja tisočev, ki trdijo, da so jih le-ti ozdravili.

Odločilne razlike

Preučevanje Biblije odkriva nekaj odločilnih razlik med ozdravitvami, o katerih poroča Biblija in tistimi, o katerih poročajo ljudje, ki danes zdravijo z vero. Na primer, Jezus in njegovi učenci niso svojega zdravljenja nikdar zaračunavali. »Brezplačno ste prejeli, brezplačno dajajte.« (Matej 10:8) Tako so sledili zgledu Elizeja, ki od Naamana, katerega je ozdravil gobavosti, ni hotel vzeti darila. (2. Kraljev 5:1, 14–16) Torej osebe, ki zdravijo z vero, z zaračunavanjem svojih storitev ravnajo v nasprotju s poprejšnjim biblijskim primerom.

Prav tako je pomembno, da so bile ozdravitve v biblijskih časih takojšnje ali pa je človek ozdravel v kratkem času. Ko je apostol Peter videl »moža, ki je bil od rojstva hrom«, mu je dejal: »V imenu Jezusa Kristusa, nazarejca, hodi!« Poročilo pove: »V hipu so se mu utrdila stopala in gležnji. Skočil je pokonci, čvrsto stal in hodil.« (Apostolska dela 3:1–8, JP) Sami si preberite še druge primere iz Apostolskih del 5:15, 16 in 14:8–10.

Danes pa zdravljenje z vero traja dneve, tedne in celo mesece! Omembe vredno je tudi, da se osebe, ki zdravijo z vero, skušajo osrediniti na funkcionalne bolezni, kot so slepota, paraliza ali gluhost, to pa so bolezni, ki imajo včasih psihološko osnovo. Kirurg Paul Brand je dejal: »Ko organsko dejstvo enkrat postane neizpodbitno – manjkajoče noge, oči ali odmrli lasni mešički – se čudeži redko dogajajo.« Seveda je Jezus »ozdravil vsako bolezen in slabost«, tudi okvare, ki so bile očitno organske, kot je suha roka. (Matej 9:35; Marko 3:3–5)

‚Manjka ti vera!‘

Na žalost se mnogi resno bolni ljudje, ki prisostvujejo tem ‚zdravilnim kampanjam‘, vrnejo domov enako bolni, kot so odšli tja. Osebe, ki zdravijo z vero vsak takšen neuspeh opravičijo s trditvijo, da so bolniki imeli ‚premalo vere‘. To seveda spominja na prevaro. Dr. William Nolen je o tem dejal: »Za razliko od pravih zdravnikov, psihični ‚zdravniki‘ nikoli ne prevzamejo odgovornost za neuspešno zdravljenje. Priznati moram, da bi se rad zatekel k takšnemu opravičilu, kadar naletim na pacienta, ki ga ne morem ozdraviti.«

Božjim prerokom, Jezusu in njegovim učencem, se nikoli ni bilo treba opravičevati, da bolnika niso ozdravili zato, ker mu je manjkalo vere. Res je, da je premalo vere nekoliko ljudi odvrnilo od tega, da bi prišli in ozdraveli. Toda tisti, ki so prišli, so vsekakor ozdraveli! (Marko 6:5, 6)

Pravzaprav so bili v nekaterih primerih ozdravljeni ljudje, ki očitno niso imeli dovolj vere. Na primer, Naaman, poveljnik sirijske vojske, ni povsem verjel, da bo lahko ozdravljen gobavosti na način, ki ga je predpisal Elizej. Šele po ozdravitvi je priznal: »Glej, sedaj vem, da ni Boga na vsej zemlji, samo v Izraelu.« (2. Kraljev 5:11–13, 15) Neutemeljena opravičila oseb, ki zdravijo z vero, so torej nesmiselna.

Ozdravitev – dar, ki ga nima nihče več

Toda, ali niso bili čudežni darovi zdravljenja nekaj običajenega med prvimi kristjani? (1. Korinčanom 12:9) Da, vendar so se ti čudeži takrat dogajali z določenim namenom. Skoraj poldrugo tisočletje so Izraelci bili Božje izvoljeno ljudstvo; toda v prvem stoletju n. št. je Bog Izraelce zavrnil zaradi njihove nevere in nadomeščeni so bili z novo krščansko skupščino. Takratni prvi kristjani so potrebovali nenavadno pomoč, da bi se okrepila njihova vera in bi se ostalemu svetu dokazalo, da jih podpira Bog Jehova.

Tako so čudežni darovi, tudi zdravljenje, bili dani krščanski skupščini, ki je bila šele ustanovljena. To je služilo kot »znamenje« in sredstvo za jačanje, krepitev vere vernikov. (1. Korinčanom 14:22) Toda danes, skoraj 2000 let kasneje, krščanstvo ni več v povojih. (Primerjaj 1. Korinčanom 13:9–13.) Biblija je že dolgo časa spisana in je v obtoku v milijonih izvodov. Zato lahko danes pravi kristjani brez težav nevernike opozorijo na njeno vsebino in tako podkrepijo to, kar učijo. Čudežni pojavi niso več potrebni.

Pavel je tudi dejal, da bodo nadnaravni darovi »ponehali«. (1. Korinčanom 13:8) Takšni darovi so na druge prišli le neposredno po Jezusu Kristusu ali v prisotnosti njegovih apostolov. (Apostolska dela 8:18–20; 10:44–46; 19:6) Po smrti apostolov so ti čudežni darovi prenehali.

Enciklopedija biblijske, teološke in cerkvene literature, ki sta jo sestavila McClintock in Strong (Zvezek VI, stran 320), pripominja, da je »nesporna trditev, da o prvih sto letih po smrti apostolov slišimo le malo ali pa sploh nič o tem, da so prvi kristjani delali čudeže«.

Razlog za previdnost

Jezus je posvaril, da bo prišel čas, ko mu bodo mnogi govorili: »Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali hudih duhov in v tvojem imenu storili veliko čudežev?« Pa vendar jim bo Jezus odvrnil: »Nikoli vas nisem poznal. Proč izpred mene, ki delate krivico.« (Matej 7:22, 23, JP) Čemu lahko potemtakem pripišemo njihov navidezni uspeh pri opravljenju čudežev«, če ne Božjemu duhu?

V nekaterih primerih izgleda, da je šlo za odkrito prevaro. Na primer, zimbabvejski dnevnik The Herald je poročal o treh posameznikih, ki naj bi jih slavni ‚zdravnik‘ ozdravil z vero. Časopis je to razkril kot prevaro: »En otrok še vedno ne sliši in ne govori, drugi otrok nikoli ni bil gluh ali nem in ženska, ki je bila res gluha, še vedno ne sliši.«

Včasih zdravljenje z vero, kot izgleda, na trpečega le začasno učinkuje. V drugih primerih, posebej še, če preteče precej časa, dokler se ozdravitev pokaže, se zdi, da je šlo za telesni naravni zdravilni mehanizem. V knjigi Science and Paranormal dr. Wiliam Nolen trdi, da »ima okrog 80 odstotkov bolnikov, ki pridejo [k pravemu zdravniku] samoomejilne bolezni, tj., bolezni, od katerih bi samodejno ozdraveli«. Torej si takšen zdravitelj z vero mirno pripiše ozdravitev.

Biblija opozarja, da se »sam satan izpreminja v angela svetlobe«, samo da bi koga prevaral. (2. Korinčanom 11:14) V 2. Tesaloničanom 2:9, 10 je Pavel še pojasnil: »Ker bo satan sodeloval z njim, bo veliki upornik nastopal z vso močjo, z znamenji in lažnimi čudeži. Z vsakovrstnim zlobnim zapeljevanjem se bo predstavljal tistim, ki gredo v pogubo.« (JP) Zato bodi previden! Zdravljenje z vero pogosto vključuje demonske sile! »Nočem pa, da bi vi postali družabniki zlih duhov [demonov, NS],« je svaril Pavel. »Ne morate piti keliha Jehovinega in keliha zlih duhov.« (1. Korinčanom f0:20, 21)

Kadar je kristjan bolan

Čudežna ozdravitev je za bolnika res privlačna možnost. Toda upoštevaj, da je Pavlov sodelavec Epafrodit bil na smrt bolan. (Filipljanom 2:25–27) Pavlov blizek sodelavec Timotej je prav tako trpel zaradi »pogostih slabosti«. (1. Timoteju 5:23) Pa vendar ju Pavel ni čudežno ozdravil. Kadar je Pavel sam potreboval zdravniško pomoč, se je verjetno obrnil na Luka, »ljubljenega zdravnika«, ki je potoval skupaj z njim. (Kološanom 4:14)

Podobno tudi danes bolni kristjan poišče pomoč sposobnega zdravnika ali terapevta in se ogiba slehernega šušmarskega zdravljenja, ki je povezano z demoni, ali mazači, ki so danes znani v mnogih državah. Prav tako moli, vendar ne za čudežno ozdravitev, ampak za modrost, da bi lahko prenašal bolezen. (Jakob 1:5) Prav tako pa lahko upa, da ga bo Jehova »podpiral na postelji slabosti«. (Psalm 41:3)

Priznamo, da človeku upade pogum, kadar medicinska znanost ni sposobna ozdraviti določene bolezni. Vendar pa si mora celo bolan kristjan prizadevati, da bi »se prepričal v pomembnejše stvari«, ne pa dovoliti, da bi skrb za zdravje popolnoma zasenčila duhovne stvari. (Filipljanom 1:10) Podpira ga lahko upanje na življenje pod Božjim kraljestvom, ko »noben prebivalec ne poreče: ‚Bolan sem‘«. (Izaija 33:24; 65:17–19)

To upanje na pravični novi svet je res vredno veliko več kot pa prazne obljube tistih, ki zdravijo z vero. Premisli o Petru, ki živi v Akumadanu v Gani in je slep. 26 let je hodil v razne cerkve, ki obljubljajo ozdravitev z vero, upal je, da bo njegova slepota ozdravljena. Toda nihče, ki zdravi z vero, ni odprl njegovih oči. Kar naprej je obiskoval te cerkve, v katerih zdravijo z vero in nato je prišel v stik z Jehovinimi pričami.

Jehovine priče so mu iz Biblije pojasnili, da bodo pod Božjim kraljestvom ozdravljene prav vse bolezni. To je odprlo Petrove oči razumevanja. In te čudovite biblijske resnice je tako cenil, da je polnočasni oznanjevalec Božjega kraljestva in kot takšen služi že tri leta! Pričakuje čas, ko se bodo dobesedno »odprle oči slepih in odprla ušesa gluhih«. (Izaija 35:5, 6, NS)

S pomočjo Božje besede je na tisoče drugih podobno prenehalo zaman verovati takšnim, ki zdravijo z vero.

[Slika na strani 29]

Osebe, ki zdravijo z vero, te poredkoma ozdravijo organske okvare