Ali mrtvi še kje živijo? Kaj pravi Bog?
V LAHKEM letalu v nekem južnoafriškem mestu sta vzletela pilot in njegova dvanajstletna hči. Nikoli nista prispela na 400 km oddaljen cilj, ker se je letalo, ko je prisilno pristajalo, razbilo, oba sta bila mrtva.
»Samo Bog Jehova pozna moje bolečine in ve, kaj sem izgubila, kakor tudi to, kako sem se morala boriti,« pripoveduje Betty, žena in mati. Kako je to prenesla? »Neprenehoma sem molila za hrabrost in moč, da to premagam, da bi lahko pomagala drugim premagovati takšne situacije.« Za Betty je bila velika tolažba to, kar Bog pravi o stanju mrtvih in o upanju na vstajenje.
Kaj pa pravi Bog o stanju mrtvih? Biblija nam pove: »Mrtvi pa ničesar ne vedo.« (Propovednik 9:5) Torej so brez zavesti. Preprosto povedano. Toda zakaj večina ljudi veruje nasprotno? Ker jih je potegnila za nos velikanska potegavščina, ki je že davno bila razširjena po celi zemlji.
Prevara — razširjena po celem svetu
Vse se je začelo s prvo lažjo. Zgodovinsko poročilo v Prvi Mojzesovi knjigi nam pove podrobnosti o tem. Takole piše: »Od drevesa spoznanja dobrega in hudega, od tega ne jej: zakaj tisti dan, ko bodeš jedel od njega, gotovo zapadeš smrti!« (1 Mojzesova 2:17) Te besede je izrekel Bog Jehova prvemu človeku Adamu. Primerjajmo jih sedaj s tistim, kar je satan po kači rekel Evi, po Prvi Mojzesovi 3:1—4, da bi jo navedel na nepokorščino do Boga: »Nikakor ne bosta umrla« /EI/. Satan je tako oporekal tistemu, kar je rekel Bog. Zaradi te prve laži je postal »oče laži«. (Janez 8:44; Razodetje 12:9)
Toda Adam in Eva sta umrla in ravno tako nešteto milijonov ljudi. Kako pa se je satan izgovoril? Pozneje je posredoval zamisel, da telo sicer umre, nekaj drugega pa živi naprej. To je postalo doktrina starodavnih religij in je bilo sprejeto v grško filozofijo. Zato skoraj povsod verujejo v nesmrtnost duše. In verjetno mnoge, ki verjamejo, da njihovi ljubljeni, ki so umrli, nekje naprej žive, to potolaži. Vendar pa se življenjsko važno vprašanje glasi: Je to res?
Je tvoja duša nesmrtna?
V Bibliji se pojavlja beseda »nesmrtnost« trikrat, in sicer v Krščanskih grških spisih. Preiskava o tem, kako se ta beseda uporablja, pojasni eno stvar: človek po naravi ni nesmrten.
Poglejmo na primer besede apostola Pavla v Prvem listu Timoteju 6:15, 16, kjer se Jezusa Kristusa opisuje kot »kralja nad kralji in Gospoda nad gospodi, ki ima edini nesmrtnost« /JP/. Kaj torej loči Jezusa od drugih »kraljev« in »gospodov«? On je nesmrten, oni pa niso.
Res, neumrljivost je obljubljena tistim Kristusovim naslednikom, ki so poklicani, da bodo z njim vladali v nebesih. (1 Petrov 1:3, 4) Zato je rečeno v Prvem listu Korinčanom 15:53, 54: »To smrtno (mora) obleči nesmrtnost. Kadar pa to ... smrtno obleče nesmrtnost, tedaj se zgodi tista beseda, ki je napisana: ‚Požrta je smrt v zmagi‘.« Toda upoštevaj, da je treba nesmrtnost »obleči«. To je nagrada za verne, izbrane kristjane. To ni nekaj, kar podedujejo vsi ljudje.
V Bibliji tudi nikjer ne piše, da ima človek dušo ali da je dušo dobil. »Tedaj upodobi Jehova Bog človeka iz prahu zemeljskega in vdahne v nosnice njegove dih življenja, in tako je postal človek živa duša.« (1 Mojzesova 2:7; primerjaj 1 Korinčanom 15:45.) Biti nekaj je popolnoma drugo kot imeti nekaj. Nihče ne bo spodbijal dejstva, da je biti pes drugo kot pa imeti psa! Podobno ne moremo reči, da imamo dušo, če smo duša.
Nesmrtnost ne bodo dobili vsi ljudje, to se jasno vidi iz mnogih biblijskih sklicevanj, da je duša umrljiva. Na primer: »Duša, ki greši, umrje.« (Ezekijel 18:4, 20, EI) »Vsaka duša, ki ne bo poslušala tega preroka, (se) iztrebi izmed ljudstva.« (Apostolska dela 3:23)
Toda kaj se zgodi, ko umremo, ker nimamo nesmrtne duše? »Spimo«, ker imamo na osnovi Jezusove odkupne žrtve upanje na vstajenje. (1 Korinčanom 15:22) Ko je Lazar umrl, je rekel Jezus: »Grem, da ga prebudim.« Nato je pojasnil: »Lazar je umrl.« (Janez 11:11—14) Tudi Pavel je govoril o tistih, ki so »pozaspali«. (1 Tesaloničanom 4:13, 14; 1 Korinčanom 15:20) Torej, če mrtvi samo spijo ...
Ali se bodo prebudili?
Zamisli si takle presunljiv prizor: Pred neko votlino v Betaniji, blizu Jeruzalema, se je zbralo veliko ljudi. Tudi Jezus je tu z Marijo in Marto, sestrama Lazarja, ki je pred kratkim umrl in leži v tej votlini, nanjo je prislonjen kamen. »Odvalite kamen!« zapove Jezus. Marta ugovarja: »Gospod, ima že zadah, saj je že četrti dan.« Po kratki molitvi je Jezus zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In Lazar je res prišel ven! (Janez 11:38—44, JP) Ali si lahko predstavljaš presenečenje in radost množice ljudi — posebej še Marije in Marte?
Če bi bil Lazar tiste štiri dni živel kje drugje, ali ne bi bil o tem pripovedoval? Toda ni poročila, da je karkoli ‚doživel‘ medtem ko je bil mrtev, to pa spet potrdi besede Biblije: »Mrtvi pa ničesar ne vedo.« (Propovednik 9:5)
Toda Lazarjev primer ni edini. Blizu Naina je Jezus nekoč srečal pogrebni sprevod, mladega moškega so nesli na pokopališče. Jezus je tedaj rekel: »Mladenič, rečem ti, vstani!« In kaj se je zgodilo? »Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti /JP/.« (Luka 7:11—17) Toda ali je ta mlad moški kaj govoril o kakšnem kraju, kamor pridejo ljudje ob smrti? Ne, ker je očitno bil res mrtev.
Jezus, Pavel, Peter, Elija in Elizej so obujali mrtve. Toda nihče izmed njih, ki so že bili mrtvi, ni nikoli povedal niti besedice o življenju po smrti.
Ti čudeži so bili predokus edine možnosti večine mrtvih — to je, da bodo ponovno živeli — z vstajenjem, živeli pa bodo na zemlji, ki ji bo vladalo Božje Kraljestvo. Jezus je rekel: »Ne čudite se temu; kajti pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobih, glas (moj) in pridejo ven.« (Janez 5:28, 29) To bo ganljivo doživetje vseh tistih, ki bodo imeli prednost živeti pod tisočletno Kristusovo vladavino, ki je sedaj že blizu. (Razodetje 20:4, 6) Že samo obljuba vstajenja je dokaz za to, da mrtvi ne živijo kje drugje. Če bodo ljudje obujeni, morajo pač biti brez življenja.
Nekateri bodo morda vprašali:
Kako pa je potem s trditvami medijev in drugih, ki govore, da dobivajo vesti od umrlih? Mar to ni dokaz, da mrtvi živijo? Ne. Satan je zelo premeten, prastar zapeljivec, ki se često izdaja kot »angel svetlobe«. (2 Korinčanom 11:14) On in njegovi demoni se lahko — in se pogosto res predstavljajo kot duhovi mrtvih! Zato je bilo v Jehovinem zakonu za Izrael jasno rečeno: »(Kdor) se posvetuje z duhom pokojnih ali z vedežnim duhom ... (je) gnusoba Jehovi.« (5 Mojzesova 18:10—12) Jehova je tudi rekel, da tisti, ki se ukvarjajo s spiritizmom, ne bodo ‚podedovali njegovega Kraljestva‘, ampak bodo uničeni. (Galačanom 5:19—21; Razodetje 21:8)
Kako pa je s tistimi, ki trdijo, da so bili v stanju smrti? Mar takšno doživetje ni dokaz, da ob smrti duh ali duša zapusti telo? Ameriški raziskovalec mnenja George Gallup ml. se je ukvarjal s to temo in objavil rezultate v knjigi Adventures in Immortality. Intervjuvani zdravniki in znanstveniki so bili zelo nezaupljivi glede nespornosti izjav o doživetjih v stanju smrti (klinične). Tako je rekel neki biofizik iz Marylanda: »To so doživetja možgan v nenormalnem fiziološkem stanju... Možgani so zelo zapleten organ, in ‚zaigrajo‘ lahko celo vrsto iluzij, če se jih zlorablja — pomislimo samo na doživetja po jemanju mamil, ki povzročajo halucinacije.« Psihiater iz Ohia pravi: »Ta poročila so plod domišljije ali vrsta čutne prevare.« Znanstvenik iz Michigana pa je dejal: »To so blodnje, ki jih povzroči duševni pretres.«
George Gallup je prišel do zaključka, da poročila o doživetjih ob/po smrti »nikakor niso stvari, ki bi dokazovale nesmrtnost ali posmrtno življenje.« Dodal je: »To so morda preprosti dramatični notranji pripetljaji, to se dogaja samo v mislih tistih, ki so jih zadele telesne travme.« Meni tudi, da nekateri verski misleci tolmačijo takšne izkušnje kot »del demonskega premišljenega načrta, s katerim so začeli zapeljevati.« Še vedno velja tisto, kar je že davno tega rekel Bog: »Mrtvi pa ničesar ne vedo.« (Propovednik 9:5)
Kaj bi morali narediti?
Ogibati bi se morali zamisli ali naukov, ki temeljijo na satanovi prvi laži — »nikakor ne bosta umrla« /EI/. (1 Mojzesova 3:1—5) Sprejeti pa je treba to, kar uči Božja Beseda, to je, ko nekdo umre, »minejo vse misli njegove«. (Psalm 146:4) Sprejeti moramo tudi upanje, da bodo ljudje, ki spe v smrti, obujeni, in sicer med veličastno vladavino Božjega Kraljestva, za katerega mnogi molijo, tedaj bo namreč »vstajenje pravičnih in nepravičnih«. (Apostolska dela 24:15; Matej 6:9, 10)
V prvem članku omenjena bolna žena je bila nadvse vesela, ko so ji povedali, kaj govori Bog o stanju mrtvih in o premetenih demonih. Uničila je svoje amulete in druge spiritistične predmete in se je že po nekaj dneh počutila mnogo bolje. Sedaj pomaga drugim, da bi opustili čaščenje demonov.
Vdovo, ki je izgubila svoja ljubljena človeka v letalski nesreči, je tolažila naslednja misel: Ker so mrtvi brez zavesti, tudi nimajo občutka za čas. Torej bodo (ker je za njih čas obstal) naslednji trenutek obujeni v zemeljskem raju pod Božjim Kraljestvom! Veseli jo, da lahko drugim posreduje vest, da bo Jehova kmalu »obrisal solze z obličij vseh«. (Izaija 25:8) In čaka na dan, ko bosta njena draga svojca — ker bosta vstala od mrtvih, znova živela.