Ali se lahko sprijazniš s podrejanjem pravilom?
»DANES udarjajo starši le še po tam tamu (bobnu) in ne več po otrocih.« Tako so povedale neke gimnazijke iz Afrike. Kaj so mislile s tem? Da je kaznovanje prišlo iz mode. Starši ne kaznujejo več in otroci zaradi tega sploh niso nesrečni.
Toda ali je to prav? V slovarju si lahko preberemo, da se disciplina takole definira: »podrejanje, podreditev pravilom, predpisom, ki so obvezni za vse člane kake skupnosti«; »disciplinirati« pa »navaditi koga na disciplino, na red«. (Slovar slovenskega knjižnega jezika I, 413. stran.) Ali lahko kdo dobro shaja brez takšne vzgoje? Zakaj menijo te afriške šolarke — in njihovi starši — da je to mogoče?
Seveda takšno negativno mnenje o discipliniranju ni omejeno samo na šolarje in njihove starše v Afriki. Izgleda, da gleda danes večina ljudi na nasvet ali grajo kot na neupravičeno vmešavanje v njihovo svobodo ali kot na kratenje njihovih pravic. Seveda se tega niso spomnili šele v 20. stoletju. Že pred tisočletji je Bog ugotovil, da je »misel srca človekovega huda od mladosti njegove«. (1 Mojzesova 8:21) Apostol Pavel je opozoril na to, kaj je to slabo nagnjenje povzročilo skozi tisočletja. Pisal je: »Ljudje bodo samoljubni, lakomni, širokoustni, prevzetni, opravljivi, roditeljem nepokorni, nehvaležni, nesveti, brezsrčni, nespravljivi, obrekljivi, nezmerni, surovi, nedobroljubni, izdajalci, vrtoglavi, napihnjeni.« (2 Timoteju 3:2—4) Je torej čudno, če jim ni všeč disciplina?
Je discipliniranje res tako slaba stvar?
Ali se kristjan v resnici mora vzgajati? Jezus je povedal, da je pot v življenje »ozka«. (Matej 7:13, 14) Naglo se lahko skrene z nje. Mar ne bi bilo zato pametno, sprijazniti se z vzgajanjem in poučevanjem? Pomisli na popotnika, ki zaide s poti in se znajde v življenjski nevarnosti. Kaj bo naredil, če bi mu hotel tujec pokazati pravo pot? Bo pomoč jezno odklonil in vztrajal pri svoji pravici, da hodi, kjer on hoče? Ali bo obtožil prijaznega tujca, da se vmešava v njegove pravice? Komajda. Ponujeno pomoč bi hvaležno sprejel.
Moder kristjan je za to hvaležen, kadar se mu v obliki prijaznega karanja pomaga. Besede preroka Jeremije so resnične, ne glede na našo starost ali življenjske izkušnje: »Vem, o Jehova, da ni človeku v oblasti pot njegova, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje.« (Jeremija 10:23) Zato se moramo vsi naučiti podrejati pravilom.
Vzgojo so odklonili
K tistim, ki so odklonili podreditev pravilom, je spadal Kajn, ki je postal ljubosumen na svojega brata Abela. Ko je Jehova videl, da je Kajn zašel s prave poti, ga je opomnil z vprašanjem: »Zakaj si se raztogotil in zakaj je upadlo obličje tvoje? Ne bode li ti, če dobro delaš, povišanja? Če pa ne delaš dobrega, preži greh pred durmi, in proti tebi je poželenje njegovo, a ti mu gospoduj!« (1 Mojzesova 4:6, 7) Kajn ni poslušal. Ubil je svojega brata Abela in to je bil prvi umor v zgodovini. (1 Mojzesova 4:8—16)
V Samuelovih dneh se nista zmenila za karanje sinova Elija, velikega duhovnika, ki je služil v Jehovinem svetišču. Zlorabljala sta svoj položaj in kradla od žrtev in nemoralno živela z ženskami. Njun oče ju je sicer ošteval — čeprav neodločno — ampak nista ga poslušala. Posledica? Ker sta odklonila podreditev pravilom, sta bila v bitki usmrčena, Eli pa je umrl zaradi stresa, ko je zvedel za to. (1 Samuelova 2:12—17, 22—25; 3:11—18; 4:1—4, 10—18)
Nekateri so poslušali
Drugi zopet so poslušali, ko se jih je karalo. David, kralj in bojevnik, je zagrešil strašen zločin, ko je poslal v smrt Urija, s čigar ženo je prešuštvoval. Toda sprijaznil se je z grajo, ki mu jo je poslal Jehova po preroku Natanu, zato ga Jehova ni povsem zavrgel. (2 Samuelova 12:1—14) Da, nasvet ali opomin nam lahko pomaga, da se lahko ‚izvlečemo‘ iz težkih grehov.
Job bi bil lahko jezno zavrnil nasvet mladega Elihuja. Čeprav je moral zaradi satana tako zelo trpeti, ni hotel ‚prokleti Boga in umreti‘. Zaradi tega nekdo drugi morda ne bi bil doumel, zakaj naj posluša nasvet mladega moža. Job ga je poslušal in izvedel, da mora popraviti svoje mišljenje, kljub temu da je čist. Nato je imel prednost, dobiti nasvet od Jehove in končno je bil nagrajen z mnogimi blagoslovi. (Job 2:9, 10; 32:6; 42:12—16) Zato lahko nasvet ali opomba pomaga celo osebam, ki so že dokazale svojo vztrajnost in zvestobo.
Tudi apostol Peter je bil pokaran. Pomisli, da je bil Peter Jezusov apostol, priča Jezusove preobrazbe in tisti, ki mu je Kristus zaupal »ključe kraljestva«. (Matej 16:18, 19) Vendar ga je apostol Pavel, sorazmerno nov Kristusov sledilec, javno pokaral zaradi njegovega obnašanja v skupščini ,v Antiohiji. Očitno je Peter sprejel to karanje, saj je pozneje govoril o njem kot o »našem ljubljenem bratu Pavlu«. (2 Petrov 3:15; Galačanom 2:11—14) Zato lahko tudi kristjan, ki ima mnoge prednosti, računa s karanjem.
Današnji kristjani in vzgajanje
Ne bi smeli biti presenečeni, če nam bo v skupščini katerikoli od zrelih kristjanov kaj svetoval. Predvsem morajo nad nami bdeti starešine. Tem duhovnim pastirjem se v Bibliji naroča: »Skrbno pregleduj stanove živine svoje, pazi na črede svoje!« (Pregovori 27:23)
Morda bomo lažje sprejeli nasvet ali grajo, če vemo, da to od starešin zahteva ljubezen in tudi hrabrost. Pogosto so starešine zavrnjeni, ko poskušajo pomagati. Na primer, v Afriki je starešina govoril z dolgoletno kristjanko in jo opozoril, da se zapleta v nekrščansko zadevo. Ni mu bilo lahko, da ji je to rekel, in nič lažje mu ni bilo, ko mu je ta zamerila. Skratka, nasvet je zavrnila in ni hotela imeti nobenega opravka več s starešino, ki ji je poskušal pomagati. Koliko pametneje bi bilo, da se je spomnila tega, da so ‚zvesto mišljeni prijateljevi udarci‘. (Pregovori 27:6)
Nasvet nam lahko pomaga, da si vzamemo k srcu nadaljnji biblijski izrek: »Razumni opazi zlo in se skrije, neizkušeni pa gredo naprej in trpe škodo.« (Pregovori 22:3, EI) Te besede bi bile lahko pomagale nekemu kristjanu iz iste afriške dežele. Navadil se je hoditi v restavracije sam, brez žene in otrok. To je nekatere motilo, ker so v tem področju natakarice v mnogih restavracijah dejansko prostitutke, ki iščejo stranke. Zato so starešine v njegovi skupščini večkrat z njim govorili o tem. Toda zavračal jih je — pogosto kar ognjevito. Koliko bolje bi bilo, da je poslušal dobronamerni nasvet!
Če za trenutek pozabimo svoje mnenje in poskušamo videti stvari tako, kakor jih vidi Jehova, bomo raje sprejeli nasvet ali grajo. Res je, da je to včasih lahko neugoden namig na našo nepopolnost. Mogoče bomo s tem izgubili malo ugleda. Toda misli na to, da je Jehovi všeč, če so njegovi služabniki pametni in se ogibajo greha. »Bodi moder, sin moj,« je rečeno v njegovi Besedi, »in razveseljuj srce moje, da lahko odgovorim njemu, ki bi mi kaj očital.« (Pregovori 27:11) Če zatremo svoj ponos in sprejmemo nasvet ali grajo, bomo med tistimi, ki omogočajo Jehovi odgovoriti na satanov izziv.
Vzgoja rodi dobre sadove
Kot smo videli, vsi potrebujemo vzgajanje. Moški in ženske ga potrebujejo, mladi in stari, pa naj bodo dolgo v resnici ali šele kratek čas. Zato bi se morali sprijazniti s karanjem, celo veseli bi ga morali biti. Preučuj Božjo besedo in pazi na nasvete, ki jih lahko ti uporabiš. (2 Timoteju 3:16, 17) Obiskuj sestanke, in pozorno poslušaj, da ugotoviš, kaj se tiče tebe. (Hebrejcem 10:24, 25) Če ti nekdo osebno, ljubeče svetuje na osnovi Biblije, poslušaj v duhu, v katerem ti je dan. Preučuj vse, kar prihaja od Jehove in te lahko izboljša.
Pavel je pisal Hebrejcem: »Nobeno vzgajanje pa v tistem hipu ni prijetno, ampak bridko. Pozneje pa daje tistim, ki so šli skozi njegovo šolo, sad miru in pravičnosti.« (Hebrejcem 12:11, JP) Vzgajanje je včasih lahko boleče, toda rodi dobre sadove. Če ga sprejmemo, nam bo lahko pomagalo, da bomo med tistimi, ki ugajajo Jehovi. Vzgajanje nam bo pomagalo, da bomo ‚živeli neoporečno, ravnali pravično in iz vsega srca govorili resnico‘. (Psalm 15:1, 2) Zato bi se morali vsi vzgajati.