Ali pokazuješ božansko lastnost prijaznosti?
SE LAHKO spomniš, kdaj je bil nazadnje kdo s teboj zares prijazen? Gotovo vsakdo ceni uslužnost, naklonjenost in blagost prijaznega človeka.
Čeprav v današnjem svetu sicer pogosto pogrešamo prijaznost, pa se nanjo nikakor še ni pozabilo. Prodajno osebje na primer še vedno spodbujajo, naj bodo prijazni s kupci. Trgovci vedo koliko je vredna prijaznost s kupcem. Res je, prijaznost se često pokazuje s prikritimi nameni, vendar še obstaja pristna človeška prijaznost. Ko sta na primer zakonca obiskala soprogovega očeta, ki je živel daleč proč in je bil nesposoben za delo zaradi kapi, komaj se je še lahko premikal, sta bila oba prijetno presenečena, ko sta ugotovila, da so sosedje že poskrbeli za nekatera potrebna opravila.
V Bibliji najdemo nekoliko zares odličnih primerov prijaznosti. Ko je apostol Pavel kot zapornik z ladjo potoval v Rim, mu je Julij, oficir, ki je zanj odgovarjal, dovolil, da je v Sidorju obiskal prijatelje, ki so poskrbeli zanj. Da, Julij je »s Pavlom človeško ravnal«. (Apostolska dela 27:3, JP) Kmalu zatem so prebivalci Malte vseh 276 potnikov in članov posadke ob brodolomu sprejeli »nenavadno ljubeznivo«. (JP) In Publij, »prvak otoka«, je bil »prijazen« (Apostolska dela 28:1—10)
Ker so vsi ljudje ustvarjeni po Božji podobi, lahko do določene stopnje odsevajo Jehovino osebnost. Naslednje besede apostola Pavla potrjujejo to: »Zakaj kadar pogani, ki nimajo postave, po naravnem vzgibu spolnjujejo to, kar veleva postava, so sami sebi postava, čeprav so brez postave. S tem dokazujejo, da je to, kar ukazuje postava, zapisano v njih srcih.« (Rimljanom 2:14, 15, JP; 1. Mojzesova 1:26) Tako je torej ljudem določena mera prijaznosti že prirojena. Od pravih kristjanov pa bomo pričakovali, da bodo pokazovali božansko lastnost prijaznosti. Kakšna je ta lastnost? Kako jo pokazuje Bog? In kako ga lahko mi posnemamo v pokazovanju tega sadu njegovega duha? (Galačanom 5:22)
Jehovina usmiljenost
V Bibliji je Božja ljubeča dobrota vedno znova poudarjena. »Slavite Jehovo, ker je dober, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje,« je napisal psalmist. (Psalm 106:1; EI; 107:1) V Hebrejskih spisih uporabljena beseda za »usmiljenost« pomeni lastnost, ki ljubeče vpliva na stvar, dokler ni izpolnjen namen v zvezi s to stvarjo. Iz ljubezni do človeštva je Bog pokazal usmiljenje z namenom rešitve človeštva. Drugače bi človeštvo že zdavnaj izginilo. Ker Bog ne prenaša napačnih postopkov, je naše prastarše, Adama in Evo, izgnal iz Edenskega vrta. Toda izkazal jima je usmiljenje, ker je poskrbel za njuno obleko in jima dovolil, da sta rodila otroke. Kljub njunemu upornemu ravnanju ju je še razmeroma dolgo pustil živeti. (1. Mojzesova 3:21 do 4:2; 5:4, 5)
Jehova je grešnemu Adamovemu potomstvu še na mnoge načine izkazoval usmiljenje. Apostol Pavel je na primer lahko pripadnikom lažne religije v Listri rekel, da »sebe ni pustil brez pričevanja s tem, da je delil dobrote, dajal vam z neba dež in rodovitne čase in napolnjeval srca vaša z jedjo in veseljem«. (Apostolska dela 14:16, 17) Čeprav so častili lažnega boga, je Jehova v svojem usmiljenju velikodušno poskrbel za njihove materialne potrebe.
Še večji pomen pa ima njegovo usmiljenje, ki ga je Jehova izkazal še nerojenemu Adamovemu potomstvu. Po obljubljenem »Semenu« je Jehova priskrbel človeku upanje na osvoboditev iz greha in smrti. (1. Mojzesova 3:1; Rimljanom 5:12) Kljub temu, da človeštvo s svojim ravnanjem sramoti Boga, pa ga Bog ni zapustil. Ne, zanj je dal kot odkupno žrtev celo svojega edinorojenega in ljubljenega Sina. (Janez 3:16) Nadaljnji dokaz njegove »nezaslužene dobrote« je tudi to, da lahko določeni ljudje, ki ohranijo svojo čistost, postanejo sodediči Jezusa Kristusa v nebeškem Kraljestvu, po katerem bo blagoslovljeno celotno poslušno človeštvo. (Rimljanom 5:8, 15—17; 8:16, 17; Razodetje 14:1—4)
Pokazovati božansko lastnost prijaznosti
Kako pa lahko nepopolni ljudje pokazujejo božansko lastnost prijaznosti? Jezus nam je priskrbel zgled in smernice, ki nam lahko pomagajo, da se naučimo izkazovati te lastnosti. (1. Petrov 2:21; Matej 11:28—30) Na primer, rekel je, da bi morali biti prijazni celo s svojimi sovražniki. Jezus je rekel: »Vi pa ljubite svoje sovražnike. Dobro delajte in posojajte, ne da bi zato kaj pričakovali. Takrat bo vaše plačilo veliko in boste sinovi Najvišjega, ker je on dober tudi do nehvaležnih in hudobnih.« (Luka 6:35, JP) Zato pomeni pokazovati odlično božansko lastnost prijaznosti, da nismo prijazni samo z našimi družinskimi člani, prijatelji in brati po veri, temveč tudi z nehvaležnimi ljudmi, ki so nam sovražni. S tem jih nikakor ne želimo dražiti, temveč jim pomagati, da tudi pri njih pride do izraza dobro, ki je v njih. (Galačanom 6:10; Rimljanom 12:20, 21)
Ker smo kot ljudje nagnjeni k temu, da ravnamo z ljudmi enako kakor oni z nami, bi bilo dobro, če si zapomnimo naslednje Jehovine besede: »Kajti usmiljenja želim in ne daritve.« (Ozej 6:6) Če torej želimo biti deležni Jehovinega usmiljenja, se moramo truditi, da vedno prijazno in usmiljeno ravnamo z drugimi. (Primerjaj Miha 6:8.) Da bi mogli pokazovati to božansko lastnost, pa moramo Jehovo posnemati še na poseben način. Kako? Tako, kot je on prijazno naredil prve korake, da bi bil z nami v dobrem odnosu, bi morali tudi mi drugim sporočati biblijske resnice. Četudi bi nas ljudje sprva odklonili, moramo še naprej biti prijazni in vedno znova poskušati z dobro vestjo o Božjem Kraljestvu doseči njihova srca. Ali ni sijajno, kadar ta božanska lastnost prijaznosti pomaga drugim na pot življenja! (Matej 7:13, 14)
Lahko si jo pridobimo
Božansko lastnost prijaznosti si lahko pridobimo samo s spoznavanjem Božjih misli, kot so izražene v Bibliji, in da potem ravnamo v soglasju z njimi. Da, najprej si moramo pridobiti točno spoznanje resnice. Pavel je pohvalil kristjane v Kolosah in potrdil, da je resnica med njimi rodila sadove ‘od dne, ko so jo slišali in resnično spoznali Božjo nezasluženo dobroto’. (Kološanom 1:5, 6) Seveda pa noben kristjan ni dosegel tiste točke, ko ne bi mogel več napredovati. Zato mora vsakdo od nas »rasti v nezasluženi dobroti in spoznanju našega Gospoda in Rešitelja Jezusa Kristusa«. (2. Petrov 3:18, NS)
Ker pripadata dobrota in prijaznost sadovom Božjega svetega duha, bodo kristjani, ki so pod vplivom tega duha, prijazni. Dejansko je Pavel povezoval božansko svetost s prijaznostjo, ko je rekel: »Kot božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost.« (Kološanom 3:12, JP) Da bi lahko pokazovali božansko lastnost prijaznosti, moramo torej imeti Božjega svetega duha.
Kako pa dobimo Jehovinega duha? Tako, da ga zanj prosimo, in sicer — neprenehoma. Jezus je rekel, da bodo naše iskrene prošnje izpolnjene, če Jehovo ponižno prosimo za ta dragoceni dar. Zatem, ko je omenil, da je potrebno ‘neprenehoma presojati’ in ‘stalno iskati’, je rekel: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče dal svetega duha tistim ki ga prosijo.« (Luka 11:9—13, EI) Zares, če prosimo Jehovo za njegovega duha in pomoč, da bi mogli v večji meri pokazovati prijaznost, smo lahko prepričani, da nas bo uslišal. (1. Janezov 5:14, 15) Seveda pa moramo delati v skladu z našimi molitvami za Božjega duha.
Nadaljnja pomoč pri razvijanju te lastnosti pa je razmišljanje o dokazih Jehovine prijaznosti, ki jih lahko vidimo okrog nas. Psalmist je glede Boga rekel: »Premišljal bom vsaktero delo tvoje in o dejanjih tvojih bom razmišljal.« (Psalm 77:12) Prav bomo naredili, če bomo upoštevali in odsevali to Božjo lastnost, ki jo dnevno vidimo okrog sebe. Čudovito stvarstvo, veselje ob jedi in pijači, stvari, ki jih potrebujemo za našo udobnost in radost, radost, ki jo prinašajo otroci, celo razposajenost določenih živali — vse to so dokazi Božje prijaznosti z ljudmi. Da, lep sončni zahod, pisana mavrica, dobra jed in dragoceno prijateljstvo nas lahko spomni na to, da je Bog prijazno poskrbel za mnogo stvari v katerih uživamo. Zares, »kar se od njega ne more videti, njegova večna moč in božanstvo (vključno prijaznost), to se od ustvarjenja sveta zaznava z umom in vidi po njegovih delih«. (Rimljanom 1:20) Če želimo posnemati našega velikega Boga in njegovo dobroto, je nujno potrebno razmišljati o teh stvareh.
Postavi si za cilj
Gotovo se izplača, če si postavimo cilj, da bi razvili božansko lastnost prijaznosti. Osebne in sorodstvene vezi se bodo izboljšale, kjer je prisotna prijaznost. Prijaznost priteguje ljudi k vesti Kraljestva. Že mnoge dvomljivce je navedla prijaznost Jehovinih prič v službi oznanjevanja, da so se pričeli ukvarjati z resnico. Da, prijaznost je že pri marsikomu, ki bi drugače bil sovražen, povzročila, da je prišlo do izraza dobro, ki je v njem.
V službi oznanjevanja od hiše do hiše je neka mlada priča nekoč srečala ženo, ki jo je osorno zavrnila. Ker je sestra videla, da je žena bolna, jo je vprašala, če lahko kaj stori zanjo. Toda žena je hladno odbila vsakršno pomoč. Dva tedna pozneje je sestra ponovno prišla k tej ženi in jo vprašala, če si je lahko med tem časom nakupovala potrebne reči. Ker si ta žena ni mogla nabaviti živil, je sestra vztrajala, da ji bo kupila potrebno hrano. Zatem je bila ta žena mnogo bolj prijazna do Jehovinih prič, ki so prišle na njena vrata — vse to zato, ker je sestra pokazovala božansko lastnost prijaznosti.
Ta tako željena lastnost deluje privlačno. Primer za to je vtis mlade absolventke, ko je prvič prišla v Kraljevsko dvorano. Jehovine priče v dvorani — vsi preprosti ljudje — so se spraševali, kako bo ta ženska pač reagirala nanje in na njihov način govora. Toda ta šolana ženska se ni spominjala napak, ki so jih morda storili. Nasprotno, zapomnila si je samo to, da so bili z njo prijazni in vtisnilo se ji je iskreno zanimanje zanjo. Spodbujena s primerom teh ljudi, se je predala Bogu. Kmalu je tudi sama drugim izkazovala nesebično zanimanje, najprej kot pionir in pozneje kot član betelske družine.
Zares, božanska lastnost prijaznosti je željena lastnost. Pokazovati bi se morala v vsem kar delamo. Jo pokazuješ tudi ti?