Ali lahko slepec »vidi«?

Pripoveduje Bernardo de Santana

»PRAV res je škoda, Bernardo«, je rekel Germiro. »Vedno si delal z nami; takrat si še lahko videl, sedaj pa ... tako je to. Takšna je pač Božja volja, ali ne?«

»Da, res je, Germiro«, sem odvrnil. »Taka je Božja volja in mi ne moremo pri tem ničesar spremeniti.«

Bil sem resnično prepričan, da sem izgubil vid, ker je Bog tako hotel, vseeno pa sem v srcu imel nekaj vprašanj, na katera nisem mogel odgovoriti. Bil sem star 32 let, samski in veren katoličan, ter nesigurnega finančnega stanja. Spraševal sem se: ‚Zakaj je Bog »hotel«, da ne vidim več? Kako bom lahko skrbel za svoje starše?‘ Ko sem prvič opazil, da mi peša vid, sem goreče molil za pomoč sveti Luciji, »svetnici« za vid, pokleknil sem pred njeno podobo v bolnici, ki nosi njeno ime. ‚Zakaj mi ni pomagala?‘, sem se spraševal potem.

Prej sem se preživljal s prodajo zelenjave na trgu Sedmerih vrat v Salvadorju (Brazilija). Delo ni bilo ravno donosno, toda bilo je stalno. Že z desetimi leti sem delal na kmetiji v zvezni državi Sergipe. Zato je bilo povsem naravno, da prodajam zelenjavo, ko smo se preselili v Salvador.

Nekega dne sem opazil, da mi peša vid. Specialist je ugotovil, da mi raste siva mrena, toda upal je, da se mi bo po operaciji vid izboljšal. Leta 1960 so mi operirali desno oko in po operaciji se mi je vid nekoliko popravil, toda operacija na levem očesu, ki so mi jo opravili štiri leta kasneje, je bila neuspešna. Od takrat je bilo le še vprašanje časa, kdaj bom popolnoma oslepel. Čeprav sem se že več let zavedal, da izgubljam vid, vam bi težko opisal, kako sem se počutil, ko sem ostal v popolnem mraku.

Še naprej sem delal na trgu, vendar sem moral narediti nekaj sprememb. Preden sem odšel delat, mi je kdo od mojih razporedil bankovce raznih vrednosti v različne žepe. Tako sem lahko menjaval denar, čeprav sem moral stalno paziti, da se ne zmotim. Moji sodelavci so bili sočutni in njihove prijazne besede so mi pomagale, da nisem izgubil poguma. Vendar so me nekatere njihove izjave, kot je bila Germirova, omenjena na začetku te pripovedi, spodbujale k razmišljanju.

»Spregledal« sem

Ravno tisti čas pa je z menoj o obljubah Biblije govoril znanec, Jehovina priča z imenom Clovis. Povedal mi je, da bo Bog ustvaril novo ureditev, v kateri bodo slepi znova videli in gluhi zopet slišali. (Izaija 35:5) Na njegove besede mi je zaigralo srce. Ker sem želel spoznati čim več, sem ga vedno znova iskal in ga spraševal o raznih stvareh. Ko je opazil, da me to zanima, mi je rekel: »Bernardo, kako bi bilo, če bi prišel kakšen popoldan k tebi, da bi se lahko več pogovarjala o Bibliji?« Takoj sem pristal. To je bil začetek najinih tedenskih biblijskih pogovorov.

Čeprav sem bil invalid, pa sem se želel učiti. S Clovisovo potrpežljivo pomočjo nisem odkril samo, da je Bogu ime — Jehova — temveč sem tudi izvedel kaj vse čudovitega je naredil v preteklosti. To je bilo jamstvo, da se bodo izpolnile njegove obljube o pravični rajski zemlji. Tedaj ne bo več invalidnosti, kakršna je moja. Kmalu zatem sem pričel govoriti tudi z drugimi o svojem novem upanju in oznanjeval celo od hiše do hiše. 18. novembra 1973 sem se krstil. Še posebej od tedaj je moje življenje smiselno in zato lažje prenašam invalidnost.

Na osnovi preučevanja Biblije sem izvedel, da Bog ni kriv za mojo slepoto, temveč da je tako, kot pravi Biblija v Propovedniku 9:11: »Kajti čas in razmere naklanjajo vse.« Kakor vsi ljudje, sem se tudi jaz rodil nepopolnim staršem, ki so podedovali greh in nepopolnost od naših prastaršev, Adama in Eve. (Rimljanom 5:12) Spoznal sem, da Bog ni želel, da oslepim, ampak da ponovno spregledam. Pod kraljevsko vladavino Božjega Sina in na osnovi njegove odkupne žrtve bo v bližnji bodočnosti verujoče človeštvo osvobojeno vseh nepopolnosti in vseh telesnih pomanjkljivosti. Sedaj »vidim« marsikaj, kar prej kljub dobremu vidu nisem videl.

Sedaj molim k Jehovi in ne k sveti Luciji ali drugim »svetnikom«. Namesto, da bi prosil za trenutno ozdravljenje, iskreno molim, da ‚bi se na zemlji godila njegova volja, kakor se v nebesih‘. Molil sem tudi, da nekega dne najdem »pomočnico« in »dopolnilo«, ženo, s katero bi delil svoje radosti in težave.

Ko sem nekega dne v trgovski četrti Salvadora nudil biblijsko literaturo, sem zaslišal ženski glas: »Tudi jaz sem Jehovina priča.« Prekinil sem službo, da bi se pogovarjal z njo. Ta sestra je imela na ulici majhen kiosk. Vprašal sem jo: »Je tudi tvoj mož Jehovina priča?« Odgovorila je: »Nisem poročena, sama sem.« To slučajno srečanje z Ambrosino je bilo začetek najinega prijateljstva, ki naju je privedlo do matičarja in 14. junija 1975 sva se poročila. Vse do danes mi je moja žena dobra pomočnica in dopolnilo. (1 Mojzesova 2:18)

Dejaven kljub invalidnosti

Odkar sem se krstil, sem vedno želel drugim govoriti o tem, kar sem se naučil iz Biblije. Bil sem srečen, ker mi moja invalidnost tega ni preprečevala. Presenečen sem ugotavljal, da sta moj sluh in tip poskušala nadoknaditi izgubljeni vid. Kako velikansko zadovoljstvo sem občutil, ko sem prvič oznanjeval od hiše do hiše! Razmišljal sem o tem, ali bi mogel še več ur posvetiti temu delu. V predavanju potujočega nadzornika Jehovinih prič je bil odgovor na to vprašanje. Povedal je nekaj primerov invalidnih oseb; nekateri so bili še težji invalidi od mene, pa so vseeno služili kot polnočasni oznanjevalci dobre vesti, kot pionirji. Tako spodbujen sem izpolnil obrazec za pomožno pionirsko službo.

Zaradi slepote sem res imel nekaj problemov v pionirski službi, toda s pomočjo prijaznih bratov v skupščini sem jih rešil. Na primer, kadar dežuje, bi potreboval tri roke. V eni roki sem imel torbo za oznanjevanje, v drugi pa palico. Kam pa z dežnikom? Kako zelo sem cenil »tretjo roko«, ki so mi jo ponudili krščanski bratje, ki so bili z menoj v službi! Pojavile so se tudi težave, ko sem delal v področjih, kjer nisem poznal ulic, vendar so mi tudi tu pomagali razumevajoči bratje!

Kako sem sploh prišel na svoje področje oznanjevanja? Običajno nisem imel težav, ker sem obiskoval tečaj, ki naj bi pomagal slepim ljudem, da se sami znajdejo. Naučil sem pravilno uporabljati palico, izšolal sem sluh in čutilo tipa in se naučil vstopati in izstopati iz avtobusov, se vzpenjati ali spuščati po stopnicah. Tečaj mi je pomagal, da sem se naučil mnogih malenkosti, ki sem jih prej imel za same po sebi razumljive. Zapomnil sem si ulice in štel koliko sem jih že prečkal. Naučil sem se, kako naj si v misli zapišem vsako hišo v ulici in tako lahko ponovno obiščem osebe, ki se zanimajo za študij Biblije. Brez težav grem sam v kraljevsko dvorano, čeprav stanujem dva in pol kilometra proč.

V zvezi s tem je rekel nekoč potujoči nadzornik: »Ko sem obiskal to skupščino, sem bil prav presenečen, ko sem delal z Bernardom. Pozna ulice in celo hiše, lahko hodi po stopnicah in gor in dol po hribih. Začuden sem bil nad tem, kako znova najde domove oseb, s katerimi preučuje Biblijo. Šla sva na študij, v četrto nadstropje neke zgradbe, in prišla sva tjakaj brez vseh težav.«

Priprava in napori se poplačajo

Moja služba od hiše do hiše zahteva posebno pripravo. Preden grem v službo, se na pamet učim biblijske stavke, ki jih bom uporabil, kakor tudi na kateri strani Biblije so zapisani. Ker na vratih prosim sogovornika naj prebere te stavke, mu moram povedati na kateri strani jih bo našel; če jih ne želi prebrati, mu jih citiram iz spomina.

Ko vodim biblijske študije, spodbudim učenca, naj se dobro pripravi. Pri študiju najprej on prebere vprašanje, to je zame, nato odstavek in zatem še enkrat vprašanje. Tako lahko ugotovim, če je njegov odgovor točen ali ni. Na ta način sem lahko že dvema osebama pomagal do predanosti in krsta. Sedaj preučujem s tremi družinami.

Že nekaj let sodelujem v Teokratični šoli usposabljanja v naši skupščini. Ko se pripravljam za svoje govore, mi nekdo glasno bere gradivo in ga istočasno snema na magnetofonski trak. Zatem poslušam posnetek, in si v mislih izdelam govorni načrt, na pamet se naučim ustrezne biblijske stavke. Tako sem pripravljen za govor. Navsezadnje pa mi res še nikoli niso svetovali, ker bi se preveč opiral na beležke! Po enaki metodi priprave se pripravim tudi za komentiranje na študiju Stražnega stolpa v skupščini.

Leto 1977 je bilo mejno leto v mojem življenju Bogu predanega kristjana. Imenovan sem bil za splošnega pionirja, pomočnika in voditelja skupščinskega študija knjige. V teh prednostih še vedno uživam. Pri skupščinskem študiju knjige ravnam enako kot pri biblijskem študiju z interesenti.

Za zaključek pa vprašanje: ali lahko slepi človek »vidi«? Jaz lahko vidim spolnjevanje tolikih biblijskih prerokb v naših dneh; in tako sem doumel, da je potrebno še mnogim drugim osebam pomagati, da spoznajo resnico, ki vodi do večnega življenja. (Janez 17:3) V duhovnem pogledu sem doživel izpolnitev prerokbe iz Izaije 35:5: »Tedaj izpregledajo oči slepim in gluhim se odpro ušesa.« Trdno sem prepričan, da se bo ta prerokba dobesedno izpolnila v času, ki ga je odločil Jehova, na tisočih ljudeh, ki so kakor jaz, izgubili svoj vid. Do takrat želim izvrševati Božjo voljo kolikor je v mojih močeh, da bi bil vreden živeti v njegovi novi, pravični ureditvi.

[Slika na strani 18]

Za službo od vrat do vrat se na pamet naučim biblijskih stavkov, pa tudi stran, kjer so zapisani si moram zapomniti