V mojem življenju je bilo veliko sprememb — za Jehovo
Kot pripoveduje Smith Bell
»STEZA pravičnih je kakor luč zore, ki sveti bolj in bolj do polnega dne.« (Pregovori 4:18, EI)
Ta biblijski stavek nakazuje spremembe ter napredek, in če pogledam nazaj na mojih sto let življenja, vidim, kako je Jehova dejansko vse bolj osvetljeval stezo resnice. Od tistih, ki so se trudili, da mu služijo, je to zahtevalo pripravljenost, da sprejmejo te spremembe in napredovanja.
Prepovedana pomožna sredstva za preučevanje biblije
Prva večja sprememba v mojem življenju je prišla med Prvo svetovno vojno. Živo se še spominjam tega, kar je 1918. leta pisalo v časopisu podeželskega Saskatchewana (Kanada): »PREPOVEDANO: DOPOLNJENA SKRIVNOST OD C. T. RUSSELLA«. Ta vest name verjetno ne bi naredila takšnega vtisa, če ne bi bil to tisti avtor, čigar biblijske pridige je moj oče na naši domačiji blizu White Waterja (Manitoba), kjer sem odraščal, vedno bral. Še posebno se spominjam tega, kako je pritrjeval pridigam C. T. Russella, ki so poudarjale, da po Bibliji ni pekla.
Tedaj pa je skoraj vsakdo govoril o tej knjigi, kar je še povečalo mojo radovednost. Zakaj naj bi bil komentar k Bibliji prikrit javnosti? Po drugi strani pa, ali ni pisalo v članku, da so v knjigi uporniške in protivojne izjave? To knjigo moram na vsak način dobiti! Toda naj sem se toliko trudil, nisem je mogel dobiti. Namesto nje sem dobil drugo knjigo iz iste serije, z naslovom Božanski načrt razdobij. Ko sem jo prebral in jo primerjal z mojo Biblijo, sem bil od navdušenja ves iz sebe. To je bila resnica!
Pred tem sem le kdaj pa kdaj pokazal zanimanje za religijo, čeprav sem uspel Biblijo enkrat prebrati. Pravzaprav jo je moja mati vtaknila med majhno imetje, ko sem z dvaindvajsetimi leti zapustil Manitobo, da bi zahodno od Saskatchewana začel kmetovati na svoji farmi. Med to prvo zimo leta 1905 je šlo moje čtivo h koncu, in tako sem se pričel resno ukvarjati z Biblijo in z resnico, ki je v njej. Prišel sem do zaključka, da se na svetu ne bo ničesar izboljšalo, dokler ne bo satan zvezan in vržen v brezno, kot piše v Razodetju 20:1—3.
Vedel sem, da moram oznanjati
Naslednjih nekaj let je hitro minilo, ker sem se poročil in osnoval lastno družino. Toda, ko sem prebral Božanski načrt razdobij, sem se zavedal, da ne smem sedeti prekrižanih rok in čakati, da napovedani dogodki nastopijo ter upati, da bom sam požel zase vse koristi. Moral sem drugim govoriti o čudovitih stvareh, ki jih je Jehova obljubil.
Najbolje je bilo, tako sem mislil, začeti pri sosedih in gotovo bodo tako srečni, kot jaz, ko slišijo dobro vest. V svoji hiši sem pripravil vse za biblijski študij in povabil prijatelje s sosednjih farm, da se nam pridružijo. Toda namesto pričakovanega odziva, je postalo povsem očitno, da mislijo, da nisem čisto pri pravi! Predlagali so mi, da bi bil v občini veliko bolj koristen, če bi sprejel položaj vodje medverske nedeljske šole. Soglašal sem s tem, le da še odidem naslednjo nedeljo v cerkev in se nato odločim.
Ob prihodu sem bil seznanjen s temo, ki naj bi se obravnavala tega dne: »Kdo je bolj veren — moški ali ženske?« Ne da bi čakal na pridigo, sem odšel iz cerkve, odločen da se ne vrnem več v njo. Kako bi se mogel zadovoljiti s takšnim nesmislom, ko so bile moje oči odprte za spoznanje zares pomembnih resnic, ki so me osvobodile strahu pred večnimi mukami in so mi pojasnile spanju podobno stanje mrtvih, da ne govorim o veličastnem upanju na večno življenje? Nauk o vstajenju Biblije je za naju z ženo velika tolažba, saj sta nama umrli dve mladi hčeri. Najina grenkoba je izginila, ko sva spoznala, da ju Bog ni vzel k sebi, da bi naseljeval nebesa z nadaljnjimi angeli. (Propovednik 9:5, 10; Izaija 25:8; Janez 5:29; Razodetje 21:3—5)
Približno v istem času sem prišel v stik z drugimi zainteresiranimi raziskovalci Biblije na področju Wilkija, najbližjega mesta, in osnovana je bila skupščina s približno dvanajstimi osebami. Kmalu sem bil določen za vodenje naše tedenske diskusije na osnovi Stražnega stolpa, ki je bila ob nedeljah. To odgovornost so mi zaupali, še preden sem bil krščen!
Spremembe gledišča
Leta 1922 sem se krstil in kmalu zatem tudi moja žena. Prišlo je do nadaljnje spremembe. Izstopil sem iz občinskega sveta. Uvidel sem, da svoje zvestobe ne morem deliti. Nisem mogel iti k ljudem v okolici in govoriti z njimi o tem, kako nas bo Božje Kraljestvo osvobodilo krivičnosti sveta, medtem ko bi še dalje poskušal podpirati človeške napore, še posebej, ker Biblija razločno pojasnjuje, da so le-ti obsojeni na propad. (Razodetje 19:11—18)
Zaradi bistveno počasnejših prevoznih sredstev v tistem času, se je naša služba oznanjevanja odvijala nekoliko drugače kakor danes. Izbrali smo določeni šolski okoliš in tam govorili v vsaki hiši. Večinoma smo vso nedeljo porabili za to, da povabimo ljudi v šolo na biblijsko predavanje. Spominjam se nedelje, ko sva z nekim bratom šla od farme do farme, da bi ljudi povabila na predavanje, ki je bilo zvečer tega dne v šoli in jim ponujala šest biblijskih pomožnih sredstev za 3 dolarje. Potrkala sva na neka vrata, in pojavila se je žena, ki nama je nedvoumno pojasnila, da nikoli ne bi mogla prebrati vseh teh knjig. Brat je odgovoril: »Gospa, teh knjig ni treba samo prebrati; predvsem se morate vsega, kar je v njih, naučiti, če želite živeti.« Danes govorimo z ljudmi mnogo bolj obzirno, toda navsezadnje je takrat jasno prišla do izraza naša odkritosrčnost, kljub neuglajenemu nastopu.
V naslednjih letih smo nekateri v skupščini postali vznemirjeni glede našega pravilnega mesta v Jehovini ureditvi. Kako srečni smo bili, ko je postala leta 1935 luč svetlejša in smo lahko videli, kdo sestavlja v Razodetju 7:9—17 opisano »veliko množico«. To ni bil drugorazredni nebeški razred, zato njeni člani pri letnem slavljenju spomina na Kristusovo smrt ne jemljejo simbolov, vina in nekvašenega kruha. Za del »krotkih« »drugih ovc«, ki bodo po Jezusovih besedah podedovale zemljo, je bilo veliko olajšanje, ker smo lahko z zaupanjem gledali naproti večnemu življenju na rajski zemlji. (Matevž 5:5; Janez 10:16; Izaija 65:17—25)
Biblijska literatura ponovno prepovedana!
Leta 1940, med Drugo svetovno vojno, so religiozni nasprotniki, ki so se posluževali političnih poti, ponovno videli priložnost, da bi prepovedali našo dejavnost. Prepoved je začela veljati brez predhodnega opozorila. Takrat sem bil s svojo družino na obisku v Manitobi. Ko smo se vrnili domov in hoteli nakrmiti konje, iz košare nismo iztresli samo ovsa! Izgleda, da so imeli bratje dovolj časa za odstranitev literature iz naše dvorane, skrili so jo v košare s krmo, da ne bi bila zaplenjena. Oblasti so zaprle našo dvorano in zasegle naš bančni račun. Tako smo se morali skrivaj dogovarjati za sestanke, ki smo jih potem imeli vsak teden v drugi hiši.
Leta 1941 sem se z ženo in hčerko preselil v Britansko Kolumbijo, na farmi je ostal sin. Načrtovali smo preživeti zimo na obali. Ker je bilo delo še vedno prepovedano, smo skrbno zapakirali toliko literature, kolikor se je le dalo v naš mali tovornjak. Ko smo prispeli v White Rock, sem se takoj zaposlil kot mizar in ker tam ni bilo skupščine, sem s priložnostnimi vprašanji poskušal najti somišljenike v tem področju. Pogovori so potekali približno takole: »Kaj vi mislite o prepovedi Jehovinih prič?« Odgovor se je morda glasil: »Ne vem veliko o tem, toda mislim, da jim je ta in ta, ki stanuje tamle, naklonjen.« Nato sem s to osebo vzpostavil stik in kmalu je naša skupina šestih ali sedmih ljudi imela tedenski študij Stražnega stolpa.
Ker leži White Rock na ameriški meji in prepoved ni veljala za ZDA, so nekateri hodili čez mejo in se vračali z najnovejšimi izdajami Stražnega stolpa. Manjša verjetnost preiskave na meji je bila, če si bil brez avtomobila in tako smo bili lahko vedno na tekočem z najnovejšo duhovno hrano. Čeprav je bila naša dejavnost in literatura prepovedana, vseeno dejansko odgovorne osebe, namreč duhovščina, niso mogli prepovedati tudi Biblije. Zato smo hodili k ljudem v njihove domove in pri tem uporabljali samo Božjo Besedo.
Nekoč smo planirali ‚bliskovito akcijo‘ v White Rocku, ki je štel takrat 1500 prebivalcev. Skupaj smo zbrali vse brošure, ki so jih bratje skrili ali zakopali ter jih dodali brošuram, ki smo jih prinesli s seboj iz Saskatchewana. Po tri smo zavili v celofan in jih speli z gumico in jih neke noči po polnoči polagali na pragove hiš.
Ko sem naslednje jutro, kot običajno, šel na delo, so se pogovori v glavnem vrteli okrog naše dejavnosti. Izgleda, da so bili vsi prepričani, da je v področju zelo veliko teh »Jehovinih prič«, ker je vsak dobil brošure, ne glede na to, v katerem predelu je stanoval.
Religiozni ponos in predsodki
Kmalu zatem, ko je bila leta 1943 ukinjena prepoved, je bila v White Rocku uradno osnovana skupščina, in s svojo družino sem sklenil ostati tam. Najeli smo si zgradbo za sestanke, toda nasprotniki so v času sestankov delali takšen hrup, da se nismo mogli osredotočiti. S ceste smo slišali ropot bobnov, pločevinastih škatel in avtomobilskih siren (trobelj), kakor tudi razgrajanje in razbijanje v sosednjem prostoru. Vse to je prispevalo, da smo se počutili vse prej kot dobrodošli.
Preselili smo se v drugo najeto hišo zunaj mesta, kjer je bilo mirneje in tedaj je naša skupščina že narasla na približno 50 oznanjevalcev. Malo pozneje smo lahko v mestu zgradili novo Kraljevsko dvorano, po sedmih letih pa smo potrebovali večji prostor. Na srečo smo lahko prodali dvorano za primerno vsoto in kupili zemljišče sredi mesta. Tako smo zgradili svojo novo Kraljevsko dvorano, ne da bi si morali sposoditi kaj denarja.
Velike osebne spremembe
Petdeseta leta so prinesla nadaljnjo pomembno spremembo v mojem življenju, ki sem jo z Jehovino pomočjo končno lahko naredil. Odrekel sem se kajenju. Mnogo let sem bil neke vrste »občasni kadilec«, pri čemer nikoli nisem dovolil, da bi ta navada ovirala mojo službo Jehovi, pa tudi opustil je nisem povsem. To je od časa do časa vznemirjalo mojo vest, ker pa so bile takrat informacije o resnosti te nezdrave navade nekako obzirno izražene, sem še kadil.
Šele ko je bilo v izdajah Stražnega stolpa opozorjeno na to, da ‚noben kadilec ne sme na oder‘, sem ponovno prebral biblijske tekste, kot so 2. Korinčanom 7:1; Rimljanom 12:1, 2 in Pregovori 3:5. Vedel sem, da moram nehati s kajenjem. Ko sem se končno s pravilnim stališčem z molitvijo obrnil k Jehovi, je on poskrbel za »pomoč ob pravem času«, in uspel sem. Nikoli več si nisem želel cigarete. (Hebrejcem 4:16)
Jehova je še naprej blagoslavljal napore naše skupščine v delu pridobivanja učencev in leta 1967 je skupščina v White Rocku narasla na približno 100 oznanjevalcev. V tistem času je postajalo vse bolj očitno, da ne bom smel več voziti avtomobila zaradi naglega poslabšanja vida. Zato so me hči, zet in vnuki nagovarjali, naj se z ženo preseliva v Whidbey Island (Washington), da bi bila blizu njih. Bilo nama je težko, ko sva zapuščala vse najine prijatelje, toda v novi skupščini so naju vsi prisrčno sprejeli in kmalu sva našla nove prijatelje. Moja žena me je leta 1973 po skoraj 67-letnem skladnem zakonu zapustila, in veselim se dneva, ko bo znova živa in zdrava.
Ves ta čas je bilo toliko tega, za kar se moram zahvaliti Jehovi; sem spada tudi to, da sem imel prednost videti, kako so ‚iz najmanjšega nastajali tisoči in iz šibkega mogočen narod‘. Vesel sem tudi, da smem kljub moji starosti služiti bratom kot starešina v krajevni skupščini. S svojimi domačimi še vedno hodim v službo od vrat do vrat, da bi našel še več oseb, ki se zanimajo za nekaj boljšega kot to, kar jim lahko nudi sedanji bolehen sestav stvari. Jehova je res pospešil delo »ob svojem času«, kakor je obljubil in resnično me je blagoslovil, ker sem sledil njegovemu ljubečemu vodstvu. (Izaija 60:22)