Vprašanja bralcev

◼ Če postane nekdo Jehovina priča — se ga potem vedno šteje kot takega?

Ne, Jehovine priče niso kot religiozne organizacije, ki se drže pravila: kdor postane enkrat član, ostane član za vedno. Majhen odstotek posameznikov se je odločil, da se loči od krščanske skupščine ali pa so bili izključeni, ker so nepopravljivi grešniki.

Ob neki priliki so mnogi učenci odšli od Jezusa in »nič več niso hodili za njim«. (Janez 6:66) Če se kristjan, ki je zagrešil, ne kesa, temveč naprej greši, je v Bibliji pojasnjeno, da skupščina ‚odstrani hudobnega izmed sebe‘ in se ne druži več z njim. (1. Korinčanom 5:9—13)

Če torej danes kristjan greši, se z njim sestane odbor duhovno sposobnih starešin. Ugotoviti želijo, če se kesa in če se lahko popravi. (Galatom 6:1) Če ni tako, ubogajo starešine biblijsko navodilo in grešnika izključijo, da bi bila skupščina »brez kvasu«. (1. Korinčanom 5:7)

Včasih se zgodi, kakor je omenjeno v Janezu 6:66, da se kdo izmed Jehovinih prič sam odloči, da bo zapustil pot resnice. Svojo odločitev lahko pove odboru, ko prično člani odbora raziskovati njegov prestop. O tem jih lahko obvesti pismeno ali ustno pred pričami — da se želi ločiti od skupščine in ne želi več biti Jehovina priča. V tem primeru starešinam ni potrebno stvar dalje raziskovati. Seveda pa bodo starešine skupščino na kratko obvestili o njegovi ločitvi od skupščine, da bi ta vedela, da je ‚odšel od nas‘. (1. Janezov 2:19) Člani skupščine bodo zatem poslušali navdihnjeni nasvet, da ‚ne sprejemajo v hišo in ne pozdravljajo takega, da ne bi sodelovali v njegovih hudobnih delih.‘ (2. Janezov 10, 11)

Nihče torej ni prisiljen, da ostane del skupščine. Toda velika večina Jehovinih prič meni enako kot apostoli, ki so prostovoljno ostali z Jezusom, sprejemali njegovo duhovno pomoč in se veselili toplega tovarištva Božje skupščine. (Lukež 22:28)

◼ V 4. Mojzesovi 12:3 piše, da je bil ‚Mojzes bolj ponižen od vseh ljudi‘ — kako je to mogel zapisati, če je bil res ponižen in skromen?

Čeprav mu ni bilo lahko, se je Mojzes pod Božjim navdihnjenjem vendarle lahko točno opisal.

Ena od odlik, da je Biblija navdihnjena od Boga, je tudi odkritosrčnost njenih piscev. Mojzes in drugi ljudje, ki jih je uporabil, da napišejo dele Biblije, so pisali izredno odkrito.

Mojzes je, na primer, zabeležil pomanjkljivosti in grehe svojega ljudstva in celo grehe svojega brata in sestre. (2. Mojzesova 16:2, 3; 17:2, 3; 32:1—6; 3. Mojzesova 10:1, 2) Mojzes ni prizanesel niti samemu sebi; iskreno je zapisal svoje napake, celo tiste, zaradi katerih ga je Bog pokaral. (4. Mojzesova 20:9—12; 5. Mojzesova 1:37) Zato je od Mojzesa dosledno, da je nepristransko zabeležil dejstvo, za katero je Jehova želel, da se vključi v poročilo — da je bil Mojzes izredno krotek človek. Spremljajoče besedilo, v katerem je bila ta izjava zapisana, je primer te njegove lastnosti. Namesto, da bi postal ogorčen, ker sta Aron in Mirjam spodbijala njegovo avtoriteto, je Mojzes prepustil Jehovi, da reši situacijo.

Mojzes je predstavljal Mesijo. (5. Mojzesova 18:15—19) Ko je torej Bog Jehova pritegnil pozornost na Mojzesovo ponižnost, je zagotovil da bo tudi Mesija imel to zaželjeno lastnost. Mar nas, ko beremo Evangelije, ne privlači Jezusova krotkost, ali nam ni všeč in ali nam ne daje razlog, da se opiramo nanj? (2. Korinčanom 10:1; Hebrejcem 4:15, 16)