Vprašanja bralcev
◼ »Moja prijateljica je imela splav. Kot ženska sočustvujem z njo, zanima me pa, ali bi jo lahko potolažila z upanjem na vstajenje?«
Gotovo lahko narediš mnogo dobrega, če jo potolažiš in ji ljubeče, krščansko pomagaš. Vendar Sveto pismo ne nudi osnove za upanje v vstajenje zarodka. Poglejmo zakaj:
Ko ženska zanosi, obstaja ena sama celica, oplojeno jajčece. Seveda se v razdobju devetih mesecev ta celica, vsajena v maternici, deli, zametek se razvija in nazadnje se rodi otrok. Splav prekine ta naravni proces, prekine začeto življenje, ki bi moralo postati posamezna oseba. Namerni splav je v nasprotju s svetostjo življenja in Božjo zapovedjo glede umora (2. Mojzesova 20:13; 21:22, 23; 4. Mojzesova 35:16–18; 1. Petrov 4: 15)
Naš Darovalec življenja ve, kako se življenje razvija v maternici, to lahko vidimo iz tega, kar Bablija govori o Jesejevi ženi, ki je nosila zametek, ki se je razvijal, se rodil in mu je bilo dano ime David. (Psalm 139:13–16; primerjaj Job 31:15.) Toda, kaj lahko rečemo glede možnosti vstajenja v primeru splava ali mrtvorojenega otroka?
Biblija priznava, da fetus ali zarodek lahko umre. To se lahko zgodi pri spontanem splavu ali pa se otrok rodi mrtev. (1. Mojzesova 31:38; 2. Mojzesova 23:26; 2. Kraljev 2:19–21; Job 21:10; Psalm 58:8; 144:14)
Job je omenil razne okoliščine, v katerih lahko pride do splava, in bil je mnenja, da bi vsaka med njimi zanj bila boljša kot pa trpljenje, ki ga je moral prenašati. Vprašal je, zakaj ne bi mogel biti »kakor zagreben splavljenec, kakor otročiči, ki niso videli svetlobe«. (Job 3:16, EI) To bi se lahko nanašalo celo na splav neke ženske, ki še sploh ni vedela, da je noseča in na zarodek, ki še ni bil sposoben živeti. V knjigi Telo kot stroj (The Body Machine) piše: »Številna oplojena jajčeca se ne razvijajo normalno, takšnih je dejansko več kot tistih, ki se normalno razvijajo. Približno 10 odstotkov se jih ne uspe vgnezditi, in polovica tistih, ki se vgnezdijo, spontano abortirajo, navadno brez materine vednosti.«
Job je prav tako dejal, da bi mu trpljenje bilo prizanešeno, če bi se pred njim ‚zaprla vrata materinega telesa‘. Tako bi se izognil trpljenju, če bi bil v »materinem telesu umrl« ali bi ‚izdihnil‘, ko bi se rodil. (Job 3:10, 11, EI) Smrt včasih povzročijo resne okvare na zarodku. Lahko pa je tudi posledica nenormalnosti materinih rodil; morda gre za pomanjkanje vitaminov, hormonov ali kisika ali pa za materine bolezni.
V svojem trpljenju je Job mislil, da bi takšna možnost bila zanj najboljša. Pa vendar bi njegova mati bila žalostna, kot so tudi današnje ženske, kadar podedovana nepopolnost povzroči splav ali pa rodijo mrtvega otroka. Job ni dejal, da bi lahko čakal na vstajenje. Edino korist je videl v tem, da bi bil rešen težav in bi imel mir.
Job je dodal še eno možnost: »Zakaj nisem ... izdihnil, ko sem prišel iz telesa?« (Job 3:11, EI) Kakšne izglede bi imel Job, če bi, kot se to včasih zgodi, umrl kmalu po porodu, morda še prej, preden bi ga mati pričela dojiti? Tukaj Job ni razpravljal o tem. Toda kasneje je odkril, da bi mu Bog verjetno ‚določil rok in se ga spomnil‘, če bi nekaj časa živel kot človek in bi nato odšel v šeol. Naš Dajalec življenja bi Joba ‚pozval, on pa bi mu odgovarjal‘. Da, Bog Jehova bi Joba lahko ponovno oživel, obudil v življenje. (Job 14:13–15, EI)
To je v skladu z našim spoznanjem glede vstajenj, ki so zapisana v Bibliji. Kdor je bil obujen, je očitno oživel takšen, kot je bil v času smrti. To pomeni, da so mrtvi otroci bili obujeni kot otroci, odrasli pa kot odrasli. (2. Kraljev 4:17–20, 32–37; Luka 7:12–15; 8:40–42, 49–55; Janez 11:38–44) Ali bi bilo razumno misliti, da bo v novem sestavu stvari ta mikroskopsko majhen zarodek, kot »nedonošenček« v Jobovem primeru, obnovljen v maternici svoje matere in da se bo nadaljevala nosečnost, katere se morda sploh ni zavedala. To ni v skladu s tem, kar Biblija govori o vstajenju, ki vedno vključuje osebe, ki so bile rojene in so pred Bogom obstajale kot posamezniki. (Janez 5:28, 29; Apostolska dela 24:15)
Kaj pa, če se je zametek bolj razvil in je postal plod, zarodek, ali pa se je skoraj do kraja razvil? Obstoja mnogo možnih situacij. Vendar nima smisla ugibati, saj obstajajo številne žalostne posledice nepopolnosti, zaradi katerih danes trpimo. V obnovljenem raju bo naš ljubeči nebeški Oče odstranil nepopolno človeško stanje in izlil čudovite blagoslove. Mnogi ljudje bodo obujeni od mrtvih. Od Jehove in Jezusa je odvisno, na kakšen način bo potekalo vstajenje in v kolikšnem obsegu. Prepričani smo lahko, da bo ta odločitev v skladu z Jehovino popolno modrostjo in pravičnostjo.
Elihu je zagotovil Jobu: »Daleč je od Boga, da bi delal hudobno, od Vsemogočnega, da bi ravnal krivično! ... Zares, Bog ne ravna krivično.« (Job 34:1–12, EI) Vse nas, tudi zakonske pare, ki so doživeli žalostne izkušnje splava ali pa se jim je rodil mrtev otrok, lahko potolaži spoznanje, da je ‚Jehova dober in pravičen‘. (Psalm 25:8, EI)