Tretja Mojzesova knjiga, poziv k svetemu čaščenju Jehove
JEHOVINI častilci morajo biti sveti. V tej knjigi Biblije, v tretji Mojzesovi ali Levitikusu, se to velikokrat ponovi. V njej, na primer, beremo: »Jaz, Jehova, sem vaš Bog; zato se posvečujte in bodite sveti, ker jaz sem svet!« (3. Mojzesova 11:44; 19:2; 20:7, 26)
Svojo tretjo knjigo je Mojzes očitno napisal l. 1512 pr. n. št. na Sinaju. Zajema samo obdobje enega meseca — od postavitve shodnega šotora prvega dne v prvem mesecu drugega leta, odkar so bili Izraelci osvobojeni iz egiptovskega suženjstva, pa do ‚prvega dne drugega meseca drugega leta po njihovem izhodu iz Egipta‘, ko je Jehova zapovedal Mojzesu, da popiše ljudstvo. (4. Mojzesova 1:1—3; 2. Mojzesova 40:17) Vsebina te knjige odseva življenje pod šotori in pokazuje na njegovo ureditev v pustinji. (3. Mojzesova 4:21; 10:4, 5; 14:8; 17:1—5)
Za Jehovine priče danes ne velja Zakon, ki ga je dal Bog Mojzesu, ker je s smrtjo Jezusa Kristusa bil odstranjen. (Rimljanom 6:14; Efežanom 2:11—16) Ali lahko tedaj uredbe, ki so v tretji Mojzesovi, koristijo kristjanom? Če da, kako? Kaj lahko iz te knjige izvemo glede našega čaščenja Jehove?
Vsebina poudarja svetost
V prvih sedmih poglavjih govori tretja Mojzesova knjiga o daritvah in žrtvah. Prostovoljne žgalne daritve so se darovale Bogu v celoti, kakor je tudi Jezus Kristus sebe popolnoma daroval. Del prostovoljne skupne žrtve je bil dan Bogu na oltar, medtem ko je drugi pojedel duhovnik, tretji del pa tisti, ki je žrtev prinesel. To se lahko primerja z maziljenimi kristjani, za katere je svečanost v spomin na Jezusovo smrt skupen obrok. (3. Mojzesova 1:1—17; 3:1—17; 7:11—36; 1. Korinčanom 10:16—22)
Žrtve za greh in za krivdo so bile obvezne. Prve so služile za odkup grehov, storjenih nevede ali nehote, medtem ko so druge žrtve očitno bile darovane, da bi zadovoljile Boga zaradi pravice, ki je bila prekršena in/ali da bi prestopnik, ki se je pokesal, imel zopet določene pravice. (3. Mojzesova 4:1—35; 5:1—6:7; 6:24—30; 7:1—7) Upoštevanja vredno je, da je bilo Izraelcem več kot enkrat rečeno, naj ne jedo krvi. (3. Mojzesova 3:17; 7:26, 27) Prinašali so tudi nekrvave žitne daritve v znak priznanja Jehovine darežljivosti. (3. Mojzesova 2:1—16; 6:14—23; 7:9, 10) Kristjani pregledujejo te stvari danes z velikim zanimanjem, ker so žrtve, ki so bile obvezne po Zakonu zaveze, pokazovale na Jezusa Kristusa in njegovo žrtev oziroma koristi, ki iz nje izhajajo. (Hebrejcem 8:3—6; 9:9—14; 10:5—10)
Zatem so zapisane duhovniške uredbe. Mojzes je, kot ga je Bog poučil, vodil obred postavitve Arona za velikega duhovnika in njegovih štirih sinov za podduhovnike. Tedaj je pričelo delovati duhovništvo. (3. Mojzesova 8:1—10:20)
Zatem so zapisani zakoni glede čistih in nečistih stvari. Uredbe v zvezi z živalmi, ki so bile čiste ali nečiste kot hrana, so ščitile Izraelce pred okužbami s škodljivimi organizmi in tudi ‚držale‘ mejo med njimi in okolnimi narodi. Druge uredbe govore o nečistoči, ki nastane ob dotiku trupel, o čiščenju žena po porodu, o proceduri v primeru gobavosti in nečistoči, ki nastane pri spolnem odnosu (oziroma izlivu semena). Pregledovanje teh zakonov bi moralo na nas vplivati tako, da smo kot častilci Jehove sveti. (3. Mojzesova 11:1—15:33)
Najvažnejše žrtve za grehe so se darovale vsako leto na dan sprave. Med ostalim so takrat darovali bika za duhovnike in ostanek Levijevega rodu. Enega kozla so žrtvovali za neduhovniške rodove Izraela, vsi grehi naroda pa so se izrekli nad drugim živim kozlom, ki so ga zatem nagnali v puščavo. Oba kozla so računali kot eno žrtev za greh (16:5), oba sta služila kot en simbol. Zato Jezus Kristus ni bil samo žrtvovan, temveč je ‚odnesel‘ tudi vse grehe tistih, za katere je umrl žrtvene smrti. (3. Mojzesova 16:1—34)
Zatem so zapisane odredbe o uživanju mesa in glede drugih daritev. Še posebej važno je upoštevati, da je Bog prepovedal uživanje krvi. Vzdržnost od krvi je še vedno merilo za vse, ki v svetosti častijo Jehovo. (3. Mojzesova 17:1—16; Dejanja apostolov 15:28, 29)
Zatem beremo o sodnih odločitvah v primeru krvoskrunstva, spolnih perverznosti in raznih ostudnosti, k čemur spada malikovanje, spiritizem, obrekovanje in podobno. To bi nam moralo ‚vtisniti‘ potrebo, da smo sveti v čaščenju Jehove. Zato so morali biti tudi duhovniki sveti. V tej knjigi so zapisane še odredbe glede poročanja duhovnikov, nečistosti duhovnikov in o uživanju svetih stvari. (3. Mojzesova 18:1—22:33)
Zatem se omenjajo trije letni prazniki — Pasha, ki je bila zgodaj spomladi, binkošti, ob koncu pomladi, in praznik šotorov ali zbiranja v jeseni. Zatem sledijo odredbe glede zlorabe Jehovinega svetega imena, o sabatu (tedenskem, mesečnem in o sabatnem sedmem letu), o Jubilejnem letu, o obnašanju do ubožnih Izraelcev in o ravnanju s sužnji. (3. Mojzesova 23:1 do 25:55)
Nadalje se blagoslove, ki jih prinaša poslušnost Bogu, primerja s prekletstvi, ki jih prinese neposlušnost. Tu so še odredbe o prisegah (zaobljubnih daritvah), o živalskih prvencih in o darovanju desetine kot nekaj ‚posvečenega Jehovi‘. S tem se zaključujejo »zapovedi, ki jih je Jehova dal Mojzesu za Izraelove sinove na Sinajski gori« (EI). (3. Mojzesova 26:1 do 27:34)
Če pozorno bereš tretjo Mojzesovo knjigo, bo nate nedvomno vplivalo njeno poudarjanje svetega čaščenja Jehove. Morda pa boš naletel tudi na kakšne sporne zadeve. Zato te bodo morda zanimala naslednja vprašanja in odgovori.
Svete daritve in duhovniška služba
• 2:11 — Zakaj Jehova ni sprejel darovanje medu?
Očitno med, ki je tukaj omenjen, ni čebelji med, temveč sadni sirup. Sicer se ne bi štel kot »daritev prvin«. (3. Mojzesova 2:12; 2. Letopisi 31:5) Ker bi sadni med lahko zavrel ali se skisal, ni bil primeren za daritev na oltarju.
• 3:17 — Zakaj je bilo prepovedano jesti maščobo?
Menili so, da je maščoba najboljši in najizdatnejši del, kar pokazujejo tudi metaforične besede »tolščoba zemlje« ali najboljši del zemlje. (1. Mojzesova 45:18) Zato je prepoved uživanja maščobe Izraelcem očitno poudarjala dejstvo, da najboljši deli gredo Jehovi. Čeprav kristjani niso več pod to omejitvijo Zakona, pa jih morda spominja, da bi morali današnji Jehovini služabniki stalno dajati Jehovi najboljše, kar morejo. (Pregovori 3:9, 10; Kološanom 3:23, 24)
• 10:1, 2 — Za kaj je šlo pri tem grehu?
Ko sta bila Nabad in Abihu preveč ‚svobodna‘, je to bilo verjetno zato, ker sta pila alkohol. In verjetno je Jehova takoj zatem prepovedal duhovnikom piti vino ali katero drugo alkoholno pijačo, kadar so služili v shodnem šotoru. Toda pravi razlog smrti Nabada in Abihuja je bil ta, da sta darovala ‚tuj ogenj Jehovi, česar jima ni bil zapovedal‘. (3. Mojzesova 10:1—11) Ta slučaj pokazuje, da se morajo danes odgovorni Jehovini služabniki podložiti Božjim zahtevam in da ne morejo prav opravljati dolžnosti, ki jim jih je dal Bog, če so pod vplivom alkohola.
Sveto čaščenje zahteva čistost
• 11:40 — Kako se lahko to odredbo uskladi s Peto Mojzesovo 14:21, kjer piše: »Nikake mrhovine ne smete uživati«? (EI)
Dejansko med tema dvema tekstoma ni nesoglasja. V Peti Mojzesovi 14:21 je prepovedano jesti meso živali, ki je poginila ali so jo našli mrtvo; v Tretji Mojzesovi 11:40 pa se doda, kaj mora narediti Izraelec, ki je ‚prekršil to prepoved. Zakon je, na primer, prepovedoval tudi krajo, pa so vseeno nekateri kradli. Kazni, ki so bile izrečene prestopnikom, so dale prepovedi Zakona večjo moč.
• 12:2, 5 — Zakaj je bila žena, ki je rodila — »nečista«?
Organi za razmnoževanje so bili ustvarjeni, da bi se prenašalo naprej popolno človeško življenje. Toda zaradi podedovanih posledic greha je bilo na potomstvo preneseno nepopolno in grešno življenje. Občasne dobe »nečistosti«, vezane na porod, menstruacijo in izliv semena so spominjale na podedovano grešnost. (3. Mojzesova 15:16—24; Psalm 51:5; Rimljanom 5:12) To je še posebej veljalo pri porodu, ker se je zahtevalo, da se ob tej priložnosti daruje žrtev za greh. Zanimivo je, da je Jehova v tem primeru iz uvidevnosti dovolil, da so ubožni smeli darovati ptice, namesto veliko dražje ovce. (3. Mojzesova 12:8) Takšne odredbe o očiščevanju so pomagale Izraelcem, da bi cenili potrebo po odkupni žrtvi, ki bi pokrila grešnost človeštva in obnovila človeško popolnost. Seveda se to ni moglo doseči z živalskimi žrtvami, ki so jih darovali. Zakon bi jih naj pripeljal do Kristusa in jim pomagal spoznati, da lahko edino Kristusova žrtev prinese pravo odpuščanje in končno obnovi človeško popolnost. (Galatom 3:24; Hebrejcem 9:13, 14; 10:3, 4)
Svetost se mora ohraniti
• 16:29 — Kaj je pomenilo »pokoriti svoje duše«?
Najverjetneje se s ‚pokoritvijo duš‘ misli na post. Na dan sprave so se prinašale med drugim tudi živalske žrtve za grehe levitov in ostalega ljudstva. Zatem ko je veliki duhovnik priznal nad glavo živega kozla vse, kar je ljudstvo zagrešilo v preteklem letu, so kozla nagnali, da bi odnesel njihove grehe v pustinjo. Glede na ta obred, ki je sledil na dan sprave, je bil post očitno povezan s priznavanjem grehov. (3. Mojzesova 16:5—10, 15, 10—22)
• 20:9 — Zakaj je bila predvidena smrtna kazen za vsakogar, ki bi ‚preklel‘ svoje starše?
Človek, ki bi preklel svoje starše in jim želel kakšno strašno nesrečo, je bil sovražne in ubijalske čudi. Čeprav ne bi uporabil orožja, da bi jih usmrtil, jim je v srcu želel smrt. Ker je človek s takšnim izprijenim duhom v Jehovinih očeh kot ubijalec, je Zakon predpisoval za takšno psovanje staršev enako kazen, kot če bi jih bil dejansko usmrtil. To bi moralo spodbuditi kristjane, da svoje brate v veri ljubijo, ne sovražijo. (1. Janezov 3:14, 15)
• 25:35—37 — Ali se ne sme nikoli od brata zahtevati obresti?
Če brat posodi drugemu denar za poslovne namene, sme pričakovati, da mu bo ta vrnil glavnico z obrestmi vred. Posojevalec uporabi denar za svoje posle in si tako pridobi več denarja, zato lahko ima tisti, ki je denar posodil, upravičen delež v obračanju tega denarja, tako da dobi ustrezne obresti. (Primerjaj Matevž 25:27.) Vendar je zakon prepovedal, da bi se zahtevalo obresti za posojila, s katerimi bi se naj nekdo izkopal iz bede. Posojilodajalec je lahko pričakoval, da se mu bo vrnila glavnica, nepravilno pa bi bilo, da bi se hotel okoristiti z nesrečo siromašnega bližnjega. (2. Mojzesova 22:25)
• 26:26 — Kaj je pomenilo, da bo »deset žena peklo kruh v eni peči«?
Običajno je vsaka žena potrebovala svojo peč, da bi spekla vse, kar je imela speči. Toda te besede so pokazovale na takšen primanjkljaj hrane, da bo lahko deset žena peklo v eni sami peči. To je bila ena od napovedanih posledic, ki bi jih doletele, če bodo ‚nasprotovali Jehovi‘ in tako prenehali biti sveti v njegovi službi. (3. Mojzesova 26:23—25)
Kako lahko Tretja Mojzesova knjiga vpliva na naše čaščenje
Današnje Jehovine priče ne žive pod Zakonom. (Galatom 3:23—25) Vendar nam to, kar je zapisano v tretji Mojzesovi, pove, kako Jehova gleda na razne stvari, in tako lahko ta knjiga vpliva na naše čaščenje. Poglejmo nekoliko stvari, ki so to potrdile.
Jehova, vrhovni Gospod, zasluži, da ga sveto častimo. Ne trpi konkurence, je svet in zahteva svetost od tistih, ki mu služijo v sveti službi. (3. Mojzesova 11:45; 19:2) To merilo velja tudi za krščansko oboževanje, to je jasno povedal apostol Peter, ko je pisal: »Kakor poslušni otroci se ne ravnajte po željah, ki ste jih imeli poprej v svoji nevednosti, temveč, kakor je svet ta, ki vas je poklical, bodite tudi sami sveti v vsem vedenju. Zakaj pisano je: ‚Sveti bodite, ker sem jaz svet‘« (1. Petrov 1:14—16, EI)
Jehovino ime mora ostati sveto. Jehovine priče si ne drznejo sramotiti Božjega imena, tega so se varovali tudi Izraelci v starem času. (3. Mojzesova 22:32; 24:10—16, 23) Ker smo ločeni od sveta ali posvečeni za sveto službo Jehovi, moramo hvaliti njegovo ime tako, kot je treba, in moliti za to, da bo posvečeno. (Psalm 7:17; Matevž 6:9)
Jehova zahteva, da se borimo proti grehu. Odpuščanje greha ne zahteva samo žrtev sprave, temveč tudi priznanje, kesanje in da greh popravimo, koliko je le mogoče. Če vemo, da je kakšen član skupščine hudo zagrešil, pa to sam ne prizna oziroma ne pove, bi morali na to opozoriti postavljene starešine. (Primerjaj 3. Mojzesova 4:2; 5:1, 5, 6.) Seveda pa se določenih grehov ne oprošča. (3. Mojzesova 20:2, 10; Hebrejcem 6:4—6; 10:26—29) Toda če se borimo proti grehu in se stalno trudimo delati tako kot ugaja našemu nebeškemu Očetu in če se okoristimo odkupne žrtve Jezusa Kristusa, nas bo sveti Bog Jehova priznal. (1. Janezov 2:1, 2)
Jasno je torej, da bi morala tretja Mojzesova knjiga vplivati na to, kakšno bo naše čaščenje, čaščenje krščanskih Jehovinih prič. Na vsak način bi morali spoznati, da Bog zahteva od svojih služabnikov svetost. Zato moramo posvečevati njegovo ime in se neprenehoma boriti proti grehu. Poleg tega pa nas bo ta biblijska knjiga spodbudila, da se kar najbolj trudimo in damo vse najboljše Vsemogočnemu in da ostanemo čisti in sveti v sveti službi, v hvalo našemu Bogu Jehovi.