Prva Mojzesova knjiga zbuja vero, upanje in pogum

Jehovine priče bodo junija letos začele preučevati biblijsko Prvo Mojzesovo knjigo. Nekaj časa bodo ta zanimiva poročila pregledovali v tedenski Teokratični službi usposabljanja. Ta članek je objavljen kot pomožno sredstvo, in prepričani smo, da bo lahko pomagal odgovoriti na vprašanja, ki jih boste morda imeli v zvezi s Prvo Mojzesovo knjigo — s tem zares zanimivim delom Svetega pisma, ki spodbuja k veri.

JEHOVI ugajajo samo tisti, ki brezpogojno verujejo v njega. Prav gotovo pa z razlogom vanj upajo, ker je on »Bog upanja« in njegove čudovite obljube ne ostanejo neizpolnjene. Res je sicer, da ljudje, ko pričakujejo izpolnitev teh obljub, trpe v težavah in preizkušnjah, ampak tisti, ki »čakajo Jehovo«, imajo lahko tudi izreden pogum, ker Bog takšne, ki mu zvesto služijo, zmeraj ščiti. (Rimljanom 15:13, EI; Psalm 31:23, 24; Hebrejcem 11:6)

Vse to je lepo prikazano v biblijski — 1. Mojzesovi knjigi. Mojzes jo je napisal 1513. leta pr.n.št. v sinajski pustinji in ta dragoceni del Božje besede zbuja vero in upanje ter spodbuja k pogumu.

Kratka vsebina knjige

1. Mojzesova knjiga začne pisati o časti pred milijardami let: »V začetku je ustvaril Bog nebesa in zemljo« — nebeške in zemeljske stvaritve. Zemljo se je pripravilo za prebivanje človeštva in končno človeka stojita pred Bogom, in to popolna. Čeprav je bil raj izgubljen, ker sta grešila, pa je Jehova ponudil upanje, ko je napovedal »Seme«, ki bo zdrobilo kači glavo. Pravični Abel je daroval Bogu, ker je veroval v njega žrtev, ki jo je Bog sprejel. Ubil pa ga je njegov brat; tako je on prva Jehovina priča, ki je morala nasilno umreti. (1. Mojzesova 1:1—4:26)

Enoh je »hodil z Bogom«, to pomeni, da je delal po Božji volji. Toda stanje se je slabšalo, ker so se neposlušni angeli, »Božji sinovi«, ženili s človeškimi hčerami in se rojevali nefilimi. Vendar Noe, ki je veroval, upal in bil pogumen, je gradil barko in opozarjal, da bo prišel potop. To vsesplošno uničenje je preživel s svojo družino. Predpotopni svet je izginil in človeštvo je vstopilo v novo dobo. Čez nekaj časa so si graditelji babilonskega stolpa zaželeli narediti ime. Jehova jim je to preprečil, zmešal jim je jezik in tako so se razkropili po vsej zemlji. (1. Mojzesova 5:1 do 11:9)

Abraham pa je trdno veroval in delal tako, kot mu je govoril Bog. Zapustil je kaldejski Ur in se nastanil v šotorih v deželi, ki mu jo je Jehova obljubil. Bog je izvršil obsodbo nad hudobnimi prebivalci Sodome in Gomore ter bližnjih mest. Abrahamu se je rodil Izak in tako se je Božja obljuba izpolnila. Čez nekaj let pa je Abraham preskušen, ker bi moral, kot mu je Jehova zapovedal, žrtvovati svojega sina. Vendar ga ni žrtvoval, ker mu je angel to preprečil. Torej ne moremo podvomiti, da je bil Abraham veren mož in prepričan je bil, da bodo po njegovem semenu blagoslovljeni vsi narodi. Abraham je bil žalosten, ko mu je umrla ljubljena žena Sara, ampak ker je verjel v vstajenje, je bil potolažen. (1. Mojzesova 11:10 do 23:20; Hebrejcem 11:8—19)

Abraham je po svojem služabniku pripravil poroko. Izak se je poročil z Rebeko, žensko, ki je tudi verovala v Jehovo. Rodila sta se jima Ezav in Jakob. Ezav se ni menil za pravico prvorojenstva in jo je celo prodal Jakobu, ki ga je pozneje njegov oče tudi blagoslovil. Jakob je zbežal v Padan-aram, kjer se je poročil z Lejo in Rahelo. Dobrih dvajset let je čuval čredo svojega tasta Labana, nato pa se je s svojo družino odselil. Pozneje se je Jakob boril z angelom, ki ga je blagoslovil in mu dal drugo ime, Izrael. Kot veren mož, ki trdno zaupa Jehovi, je Izrael živel kot tujec k Kanaanu, sicer obljubljeni deželi. (1. Mojzesova 24:1 do 37:1)

Jakobovi sinovi so bili ljubosumni na svojega brata Jožefa, zato so ga prodali v suženjstvo. V Egiptu se je Jožef znašel v zaporu, ker je bil zvest in je pogumno delal po Božjih visokih moralnih merilih. Po določenem času so ga izpustili iz zapora, da je z Jehovino pomočjo razložil faraonove sanje, ki so napovedale sedem rodovitnih let, zatem pa še sedem let lakote. V Egiptu so ga postavili za nekakšnega upravnika čez zaloge hrane. Tudi Jožefovi bratje so prišli pozneje v Egipt po hrano, vendar niso prepoznali Jožefa. Najprej jih je Jožef skušal, končno pa jim je povedal, kdo da je. Zvesti Jakob se je ponovno videl s svojim izgubljenim sinom in patriarhova družina se je naselila v pokrajini Gosen v Egiptu. Na smrtni postelji je Jakob blagoslovil svoje sinove in napovedal, da žezlo in vladarska palica ne bosta odvzeta Judi, dokler ne bo prišlo Šilo. Ta prerokba nam zagotavlja, da je upanje, ki ga imamo v velike blagoslove v prihodnosti — zanesljivo. Jakobove posmrtne ostanke so nesli v Kanaan in jih tam pokopali. Jožef je umrl, ko je bil star 110 let in njegovo truplo so balzamirali, da bi ga nekega dne prenesli v obljubljeno deželo. (1. Mojzesova 37:2 do 50:26; 2. Mojzesova 13:19)

Če Prvo Mojzesovo knjigo pozorno prebereš, ti bodo vznemirljivi zapisi o veri, upanju in pogumu v veliko korist. Verjetno boš, ko boš to knjigo bral, imel v zvezi z njo kakšna vprašanja. Na nekatera od njih ti lahko odgovorimo, ko bomo bolj podrobno pregledali to prvo biblijsko knjigo.

Svet pred potopom

• 1:26 — V čem je bil človek, ki je bil ustvarjen, podoben Bogu?

Božjega obličja človek še ni videl. (5. Mojzesova 4:15—20) Človek je bil ustvarjen tako, da je podoben Jehovi, in sicer zato, ker ima Božje lastnosti, pravičnost, modrost, moč in ljubezen. (5. Mojzesova 32:4; Job 12:l3; Izaija 40:26; 1. Janezov 4:8) Ker ima te lastnosti tudi Božji Sin, Beseda, mu je Jehova upravičeno rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, ki nam bodi sličen.« (Janez 1:1—3, 14)

• 4:17 — Kje je Kajn našel ženo?

Adam je imel »sinove in hčere« ... (1. Mojzesova 5:4, EI) Kajn si je torej za ženo vzel eno od svojih sestra. Pozneje je Božji zakon prepovedal Izraelcem sklepanje zakonskih zvez med brati in sestrami. (3. Mojzesova 18:9)

• 6:6 — Zakaj je Jehovi bilo »žal«, da je ustvaril človeka?

Hebrejska beseda, ki je tukaj prevedena z »žal«, pomeni pravzaprav spremembo mišljenja ali namena. Jehova je popoln in zato pri ustvaritvi človeka ni zagrešil nobene napake. Toda spremenil je svoje mišljenje glede zlobne generacije pred potopom. Ni več mislil kot stvarnik ljudi, ampak kot uničevalec ljudi, ker mu njihova hudobija ni bila všeč. Jehovi je bilo žal, da bi se zaradi človeške zlobe uničilo toliko življenj, toda dolžan je bil to storiti po svojih pravičnih merilih. Dejstvo, da je pri življenju ohranil nekaj ljudi, pokaže, da mu je bilo žal, da so živeli tisti, ki so bili zli v besedah in delih. (2. Petrov 2:5, 9)

Človeštvo je vstopilo v novo razdobje

• 8:11 — Kje je lahko golob našel zelen oljčni list, če je bilo drevje uničeno v potopu?

Nedvomno so vode potopa neugodno delovale na večino dreves. Ampak grški filozof in naravoslovec Teofrast in rimski prirodoslovec Plinij starejši sta zapisala, da je oljkovo drevo, raslo pod vodo v Rdečem morju in da je celo ostalo zelene barve. Torej je oljka ostala živa tudi nekaj mesecev, kolikor je trajal potop. Ko so pa vode postopoma upadale, se je oljka prikazala iz vode in je lahko pognala liste, od katerih je golob zlahka katerega utrgal.

• 9:24, 25 — Zakaj je Noe preklel Kanaana, če pa je bil kriv Ham?

Zelo verjetno je, da je bil Kanaan kriv zato, ker se je norčeval iz svojega deda Noeta, medtem ko je bil Ham poleg, pa proti temu ni ničesar ukrenil. Izgleda, da je Noetov sin Ham še drugim pripovedoval o tem dogodku, medtem ko sta Sem in Jafet svojega očeta pokrila. Zato sta bila blagoslovljena, Kanaan pa, ki je bil verjetno povzročitelj tega hudobnega dejanja, je bil preklet. Ham je bil tedaj zraven in je razširil govorice o tem, zato je trpel zaradi sramote, ki jo je s tem prinesel svojim potomcem. V Svetem pismu niso opisane vse podrobnosti o tem, pomembno pa je, da je Jehova povzročil, da je Noe izrekel to prerokbo. Pozneje je zopet Bog poskrbel, da se je to izpolnilo, ko so Kanaanci, ki jih Izraelci niso uničili, postali sužnji Semovih potomcev. (Jozua 9:23; 1. Kraljev 9:21)

• 10:25 — Kako je bila za časa Pelega »razdeljena zemlja«?

Peleg je živel od 2269. do 2030. pr. n. št. Njegovo ime je pomenilo »razdelitev«, in če je to ime dobil ob rojstvu, je preroško pokazovalo na pomembno razdelitev, do katere je prišlo še za časa njegovega življenja. Tedaj se je ‚zemlja (ali zemeljsko prebivalstvo) razdelilo‘. Biblijsko poročilo pokaže, da je Jehova ‚v njegovih dneh‘ zares povzročil veliko razdelitev, ko je pomešal jezik graditeljem Babela in ‚jih razkropil po vsej Zemlji‘. (1. Mojzesova 11:9; glej tudi 10:1, 6, 8—10; 11:10—17.)

Patriarhi, ki so trdno verovali

• 15:13 — Ali so bili Abrahamovi potomci res štiristo let stiskani?

Stiskati so jih začeli 1913. leta in to je trajalo vse do 1513. leta pr.n.št. Ko je bil Abrahamov sin Izak star 5 let, je bil odstavljen. To je bilo leta 1913 pr.n.št., njegov polbrat Izmael (ki je imel takrat približno 19 let) pa se mu je rogal. Da je bilo to zasmehovanje Abrahamovega naslednika premišljeno dejanje, se jasno vidi iz Sarine reakcije, ko je zahtevala, da se Hagaro in njenega sina Izmaela nažene, Jehova pa se je s tem strinjal. (1. Mojzesova 21:8—14; Galatom 4:19) To 400-letno razdobje zatiranja se je končalo 1513. pr.n.št., ko so Izraelci bili osvobojeni iz Egipta.

• 19:30—38 — Je Jehova oprostil Lotu, ko sta ga hčeri opili in je legel z njima in tako postal oče njunih sinov?

Jehova ne odobrava niti krvoskrunstva niti pijančevanja. (3. Mojzesova 18:6, 7, 29; 1. Korinčanom 6:9, 10) Abrahamov nečak Lot je obsojal ‚nezakonitost‘ prebivalcev Sodome in je bil očitno zelo žalosten, ko je sam nepravilno ravnal, ker ga je Bog, ki preiskuje srca, imel za »pravičnega«. (2. Petrov 2:8) Že dejstvo, da sta hčeri opili Lota kaže, da on sam gotovo ne bi z njima pristal na spolne odnose, če bi bil trezen. Ker so bili tujci v tisti deželi, sta Lotovi hčeri mislili, da je to edini način, da ohranita družinsko vejo. To poročilo ni zapisano v Bibliji zato, da bi spodbujalo k spolnim željam, temveč da odkrije sorodstvo med Moabci in Amonci in Abrahamovimi potomci, Izraelci.

• 28:12, 13 — Kaj so pomenile Jakobove sanje o ‚lestvi‘?

Ta ‚lestev‘ (ki je morda izgledala kot stopničasto naložene kamnite prečke), je pokazovala na zvezo med zemljo in nebesi. Pokazala je, da so angeli posredniki med Jehovo in ljudmi, ki mu služijo. (Primerjaj Janez 1:51.)

• 31:19 — Kaj so bili »domači maliki«, ki jih je Rahela ukradla Labanu?

Arheološke najdbe v Mezopotamiji kažejo, da so ti družinski bogovi ali maliki, oziroma to, kdo je imel te kipe, odločalo, kdo bo dobil družinsko dediščino. Verjetno je Rahela, ki je to vedela, sklenila, da je povsem opravičena, da vzame te malike (terafime), ker je njen oče Laban bil nepošten z njenim možem Jakobom. (1. Mojzesova 31:14—16) Vendar pa nikjer v Bibliji ni dokazov za to, da bi bil Jakob kdaj poskušal s temi maliki pridobiti družinsko dediščino. Končno pa so bili tudi ti maliki odstranjeni, ko je Jakob vse tuje bogove, ki so jih imeli njegovi domači, zakopal pod veliko drevo. (1. Mojzesova 35:1—4)

• 44:5 — Ali je Jožef res s pomočjo čaše (kupe) »prerokoval«?

Jožef je hotel preizkusiti svoje brate, ker ga še niso prepoznali. Zato je zapovedal svojemu služabniku, da je napolnil s hrano njihove vreče, dal v vsako vrečo na vrh denar, Jožefovo srebrno kupo ali čašo pa je dal v Benjaminovo vrečo. To je bilo običajno za upravitelje poganske dežele, kar je Jožef tudi bil. Zato je bila čaša in vse, kar je bilo o njem rečenega, del načrta, da bi ga Jožefovi bratje imeli za takšnega. Kot zvesti častilec Jehove, Jožef seveda ni s čašo ali kupo napovedal prihodnosti, in tudi Benjamin tega vrča ni ukradel.

• 49:10 — Je kakšna razlika med žezlom in vladarsko palico?

Da. Žezlo je palica, ki jo je nosil vladar kot znamenje kraljevske oblasti. Vladarska palica pa je bila dolga palica, ki je služila kot simbol moči zapovedovanja. S tem, ko je govoril o žezlu in o vladarski palici, je Jakob opozoril na značilno oblast in moč, ki jo bo imel Judov rod vse do prihoda Šile. Ta Judov potomec je Jezus Kristus, ki mu je Jehova dal nebeško oblast. Kristus je prejel kraljevsko oblast in ima moč zapovedovanja. (Psalm 2:8, 9; Izaija 55:4; Daniel 7:13, 14)

Temelj vere, upanja in poguma

Prva Mojzesova je močan temelj za vero, upanje in pogum. Spodbudi nas, da verujemo v Jehovo in upamo v obljubljeno »Seme«, po katerem bodo vsi blagoslovljeni. (1. Mojzesova 3:15; 22:18) Ta knjiga nam istočasno pomaga, da smo pogumni, kar se prihodnosti tiče, kot so to bile tudi Jehovine priče pred nami.

Ti Božji služabniki ‚so hrepeneli po boljšem, to je po nebeškem‘ zato, ker jim je Jehova takšno mesto »pripravil«. (Hebrejcem 11:15, 16) In kakor so oni pričakovali kraljevsko ureditev, tako moramo pričakovati to tudi mi. Bodimo tudi mi, kakršni so bili oni: verni, upajmo in bodimo pogumni.