Zakaj je bilo napisano pismo Efežanom?

»VELIKA je Diana Efežanov!« Si lahko zamisliš gledališče, v katerem je 25 000 gledalcev, ki srdito in skoraj versko pobesneli neprenehoma dve uri vpijejo gornje geslo? Toda to se je zgodilo. (Dejanja apostolov 19:28, 34)

Zakaj tako strastna vnema? Kdo je bila Diana ali grško Artemis? Za kaj je šlo in kdo so bili Efežani? Kdo jim je pisal — in zakaj?

Staro religiozno središče

Efez je bil v prvem stoletju našega štetja zelo znano mesto. Cenijo, da je imelo več kot četrt milijona prebivalcev. Mesto je bilo bogato trgovsko in kulturno središče, toda ljudi ni privlačilo samo bogastvo, blago podnebje in lepota tega kraja. Efez je bil religiozno središče starega sveta in postavljal se je s templjem, ki je bil tako velik, da so ga imenovali enega od sedmih čudes sveta.

V tem razkošnem templju, kjer se je, kot izgleda, za spoj marmornih blokov uporabilo zlato, so častili boginjo Artemis ali Diano. Nekoč se je sedemsto tisoč ljudi, prebivalcev Efeza in drugih mest postavilo ob ulicah, vzdolž katerih se je razkazovalo ‚deviško boginjo‘. Izdelava in prodaja srebrnih podobic te prsate boginje rodovitnosti je v Efezu cvetela. (Dejanja apostolov 19:24, 25)

Apostol Pavel je prišel v to mesto, da bi jim oznanil krščanstvo. Jezus Kristus ga je zadolžil za »apostola poganov«. (Rimljanom 11:13) V Efezu je bila osnovana skupščina in je tudi hitro napredovala. Ti kristjani so naglo odvrgli kipe in čarodejne knjige. (Dejanja apostolov 19:19) Zaradi te nove religije, ki se je hitro širila in prepovedovala uporabo kipov, je srebrar Demetrij nahujskal ljudi do besnenja, zato so vpili: »Velika je Diana Efežanov!«

Efeško skupščino je v bistvu osnoval Pavel, pisec tega pisma. Skupščino so v glavnem sestavljali pogani, to je nejudje ali ljudje iz narodov. (Efežanom 3:1) Tisti, ki so v Efezu postali kristjani, niso več sodelovali v njihovem ponižujočem čaščenju. (Efežanom 4:17—19)

Obnoviti enotnost in mir

Pavel je pisal Efežanom, ko je bil v zaporu v Rimu in sicer leta 60 ali 61 n. št. (Efežanom 1:1; 6:20) Na začetku pisma govori o Božjem veličastnem namenu o obnovi enotnosti in miru, kot je zapisano v Svetih spisih. To je osrednja tema, okrog katere se gradi ostali del pisma.

Pavel je pisal: »Razodevši nam (Bog) (sveto) skrivnost volje svoje po blagovoljnem sklepu svojem, ki ga je sklenil v sebi za uravnavo izpolnitve časov, da vse zedini pod eno glavo v Kristusu, kar je na nebesih in kar je na Zemlji.« (Efežanom 1:9, 10) Kot se tukaj pokaže, je Božja volja, da popravi vse nepravilnosti, ki se dogajajo v vesolju zaradi satanovega upora.

Pavel je hotel, da bi ti efeški kristjani iz poganov razumeli, kaj pomeni neprecenljiva prednost, da so tako tesno vključeni v izvrševanje Božje volje. Zato je Pavel takoj po uvodnem pozdravu opozoril na to njihovo prednost. Postali so del skupine, ki jo je Bog izbral »pred ustanovitvijo sveta«, da bodo s Kristusom v njegovem nebeškem Kraljestvu. (Efežanom 1:3—7)

Kolikšna prednost je to bila za Efežane iz poganov, ki so bili »odtujeni« in »brez Boga na svetu«, da so lahko upali, da bodo skupaj z Judi postali nebeški vladarji s Kristusom v Božjem Kraljestvu! To je ‚sveta skrivnost‘, na katero se je Pavel večkrat skliceval v svojem pismu, namreč, »da so pogani sodediči in soudje telesa in sodeležniki obljube v Kristusu Jezusu po evangeliju«. (Efežanom 2:11—13; 3:3—6)

Pismo Efežanom torej razodeva, da namerava Bog Jehova povsod obnoviti enotnost in mir. Kakor je pisal Pavel, želi Bog »v Kristusu zediniti, kar je na nebesih in kar je na zemlji«. Samo pred satanovim uporom je v vsem vesolju obstajala prava enotnost. Z Božjo ‚upravo‘, to je, da bo Bog sam uredil zadeve tako, bo zopet zavladala enotnost.

»(Vse) kar je na nebesih« — pomeni, da bodo tiste osebe, bi so postale nebeški sinovi, ker so sprejeli Kristusa kot ‚svojega odkupitelja‘ ‚zedinjene v Kristusu‘. V skladu z Božjim namenom pa se mora ob določenem času spolniti tudi druga značilnost njegove ‚vladavine‘, namreč, da bo ‚zedinil vse, kar je na zemlji‘. To se dogaja, odkar je Kristus navzoč v kraljevski slavi, ker zbira svoje »druge ovce«, katerim je obljubljeno življenje na Zemlji pod nebeškim Kraljestvom. (Janez 10:16)

Ko nadaljuje s temo, pokaže Pavel, da morajo vsi, ki so znotraj ‚skupščine, ki je Kristusovo telo‘ težiti za mirom in enotnostjo. (Efežanom 1:22, 23) Za to ni več razlike med Judi in pogani, obrezanimi in neobrezanimi. Vsi morajo voljno delati za enotnost in mir. (Efežanom 2:11)

Pavel je v tem pismu besedo »enotnost« zapisal trinajstkrat, večkrat kot v kateremkoli drugem svojem pismu. Besedo »mir« je uporabil osemkrat, kar je tudi večkrat kot v drugih pismih, razen v pismu Rimljanom. Še bolje bomo lahko razumeli nujnost večanja ali rasti enotnosti in miru, če bomo poznali izrazite razlike, ki so stoletja obstajale med Hebrejci in pogani. (Dejanja apostolov 10:28) Pavel poudarja, da je pri tem pomemben Kristus. »On je naš mir«, je rekel, »ki je oba dela združil v eno in je ločilno steno med njima (Mojzesov zakon) podrl.« (Efežanom 2:14, EI)

Delati za mir in enotnost

V zadnjih treh poglavjih nudi Pavel Efežanom nasvete za pospeševanje miru in enotnosti v njihovih okoliščinah. Kako pa se dá doseči mir in enotnost? Najvažnejše je izkazovanje ljubezni. Da bi to poudaril, je Pavel uporabil besedo »ljubezen«, ‚ljubljeni‘, ‚ljubiti‘ in ‚prijazen‘ — 19 krat, večkrat kot v kateremkoli svojem pismu! Zato spodbuja, da ‚se prenašamo med seboj v ljubezni in se trudimo, da ohranimo edinost duha z vezjo miru‘. (Efežanom 4:2, 3)

Pavel dalje opisuje Božje priprave za enotno delovanje. Piše, da je Bog »dal, da so eni apostoli, drugi preroki, zopet drugi evangelisti in zopet drugi pastirji ter učitelji ... dokler vsi ne dospemo do enotnosti vere«. Pavel nato za ilustracijo navede primer enotnega delovanja človeškega telesa, kar povzroča, »da samo sebe zida v ljubezni«. (Efežanom 4:11—16, EI)

Treba se je torej izogibati stvari, ki bi motile mir in enotnost. Sem spadajo laži, jeza ali lenoba in govorjenje slabih besed namesto dobrih in izgrajujočih pogovorov. V Efezu se je dejansko spodbujalo h kraji, ker je lahko tat zbežal v tempelj Artemide in se tako umaknil kazni. Toda Pavel je rekel: »Kdor je kradel, ne kradi več.« (Efežanom 4:25—30)

Zamisli si, kako šele poslušanje naslednjega Pavlovega opomina prispeva k miru in enotnosti: »Vsaka zagrenjenost in srditost in jeza in vpitje in zmerjanje naj izmed vas izgine z vso hudobijo vred. Bodite pa drug do drugega dobri in usmiljeni in odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog po Kristusu vam odpustil.« (Efežanom 4:31, 32, EI)

Prešuštvo, nečistovanje, lakomnost, nespodobno vedenje, nespametno govorjenje, opolzke šale, pijančevanje — vse to povzroča težave ne samo med ljudmi, temveč tudi pred Bogom. Zato Pavel spodbuja: »In ne udeležujte se (z ljudmi iz poganov) nerodovitnih del teme.« »Glejte torej, da živite previdno, ne kakor nemodri, ampak kakor modri, ... ker dnevi so hudi.« (Efežanom 5:1—20)

Pavel pravi, da bo posnemanje ljubečega Kristusovega zgleda in poslušanje nasvetov Božje besede prineslo mir v družine. Poudarja tudi, kako so lahko delavci in delodajalci med seboj v miru, če mislijo na svoje obveznosti do Boga. (Efežanom 5:21—6:9) Vendar pa moramo razumeti, da bo satan, hudič, ki je od začetka motil splošen mir in enotnost, strahovito nasprotoval vsem naporom kristjanov, da bi delali Božjo voljo. Morajo si torej ‚nadeti vso bojno opravo Božjo‘, da bi se uspešno upirali satanu in njegovim demonom. (Efežanom 6:10—18)

Ko razmislimo o vsebini pisma Efežanom, smo lahko zelo hvaležni Bogu, da je Pavla navdihnil, da ga je napisal. Številni biblijski učenjaki so pohvalili to pismo in eden izmed njih je rekel, da to pismo »kljub temu, da je kratko, zajema celotno področje krščanske religije«. Ne pojasnjuje samo Božjega veličastnega namena, da bo popravil nepravilnosti v vsem vesolju, temveč daje mnoge praktične nasvete in opomine, ki nam pomagajo služiti Bogu tako, da smo v njegovi večni milosti in blagoslovljeni.