Pavlovo pismo Galačanom — poslanica dobre vesti

Po uvodnem pozdravu je apostol Pavel pisal Galačanom: »Čudim se, da se od njega, ki vas je poklical ... tako hitro obračate k drugemu evangeliju.« In malo pozneje je vzkliknil: »O nespametni Galačani! kdo vas je začaral?« (Galačanom 1:6, EI; 3:1, EI)

Zakaj so Galačani tako vznevoljili Pavla? Kdo so bili ti ljudje, kako jih je Pavel srečal? Kakšno poslanico dobre vesti jim je sporočil? Ima kakšno uporabno vrednost za nas danes?

Ljudje in njihov problem

Galačani so bili v glavnem Indoevropejci keltskega izvora iz Gaula. Toda med njimi so bili tudi ljudje drugih narodnosti. V rimski pokrajini Galaciji so bila najmanj štiri mesta, ki so omenjena v biblijskem poročilu: Ikonija, Listra, Derba in Antiohija v Pizidiji. Ta mesta je Pavel obiskal na svojem prvem misijonarskem potovanju in v njih osnoval skupščine. (Dejanja apostolov 13:14—14:23) Mladi Timotej je bil eden prvih kristjanov — Galačanov. (Dejanja apostolov 16:1, 2)

Ko se je po Pavlovem prvem misijonarskem potovanju skozi Galacijo sestalo vodilno telo apostolov in starešin v Jeruzalemu 49. leta, so odločili, da se kristjanom ni treba obrezovati. (Dejanja apostolov 15:1—29) Zatem sta Pavel in Sila to značilnost dobre vesti razložila skupščinam v Galaciji. (Dejanja apostolov 16:1—6)

Toda Pavla je kmalu zatem presunila vest, da nekateri v Galaciji vztrajajo na tem, da se morajo kristjani obrezati. To so bili pojudenci, ki so poskušali kristjane iz poganov prilagoditi zahtevam Mojzesovega zakona. Spodkopavali so tako Pavlovo avtoriteto kot besedo apostolov.

Ker je Pavel moral razrešiti to neprijetno situacijo, je pisal Galačanom in jih spodbujal, naj bodo razumni. To pismo je napisal, ko je bil še na svojem drugem misijonarskem potovanju, verjetno v Korintu ali pa takoj zatem ko je prispel v sirijsko Antiohijo. To pismo je zatorej bilo napisano v času od jeseni leta 50 n.št. do najpozneje leta 52 n.št.

Pavel je rekel Galačanom, da žele ti pojudenci sprevreči dobro vest. In kot je Pavel pisal, je to bila dobra vest o Jezusu Kristusu. Toda to je dobra vest o svobodi, ki jo je prinesel Kristus — o osvoboditvi iz okov podedovanega greha in izpod Mojzesovega Zakona. Zato je Pavel dvakrat ponovil opozorilo, da bo ‚preklet‘ vsak, celo angel iz nebes, če bi oznanjal drugačno dobro vest kot jo je oznanil Pavel. (Galačanom 1:7—9)

Kaj je Pavel dosegel s tem pismom? Kot prvo je jasno potrdil svoj ugled apostola. Kot drugo je spretno podprl odločitev vodilnega telesa v zadevi glede obreze. Ko je pokazal nasprotje med sadovi duha in deli mesa, je osredotočil pozornost na dela, ki Bogu ugajajo.

Pavel brani svoje apostolstvo

Pavel je na začetku pisma opozoril na svoj ugled, ko je rekel: »Pavel, apostol (ne od ljudi, tudi ne po človeku, temveč po Jezusu Kristusu in po Bogu očetu ...) Evangelij, ki sem ga jaz oznanil, ni človeški. Zakaj jaz ga tudi nisem prejel in se ga nisem naučil od človeka, marveč po razodetju Jezusa Kristusa.« (Galačanom 1:1, 11, 12, EI; Dejanja apostolov 22:6—16)

Pavel je na kratko spomnil na to, kako znan je bil prej v judovski veri in da je po spreobrnjenju h Kristusu odšel oznanjat dobro vest v Arabijo in Damask. Zatem je Pavel napisal, da je obiskal Petra (v Jeruzalemu) in ostal tam petnajst dni (leta 36 n. št.). In šele čez štirinajst let, leta 49 n. št. se je Pavel vrnil v Jeruzalem na sestanek o vprašanju obreze. (Galačanom 1:13—24) Pojudence, ki so bili za obrezo je imenoval ‚lažne brate‘, ki poskušajo ‚zasužnjiti‘ verne kristjane. Toda rekel je: »S tem se nismo niti za trenutek vdali in podvrgli, da ostane pri vas resnica evangelija (dobre vesti, NS).« (Galačanom 2:1—5, EI)

Če razmislimo o tem, nam je Pavel gotovo izreden primer ponižnosti. Čeprav je bil apostol, ki ga je Jezus Kristus osebno izbral, je vodilnemu telesu predložil v presojo dobro vest, ki jo je oznanjeval; tako je priznal pooblaščenost vodilnega telesa. Ali tudi mi danes primerno spoštujemo ljudi, ki jih je imenovalo vodilno telo in sodelujemo z njimi v oznanjevanju dobre vesti?

Pavel je pozneje branil svoj apostolski ugled, ko se je neposredno uprl Petru. In sicer zato, ker je Peter prenehal jesti s kristjani iz poganov, ker ga je bilo strah ljudi. Ko mu je pojasnil njegovo zmoto, mu je še rekel: »Ako ti, ki si Jud, živiš po poganski šegi in ne po judovski, kako moreš pogane siliti, da bi živeli po judovski?« (Galačani 2:11—14, EI)

Vera prekaša dela mojzesove postave

Ko je Pavel spodbujal Galačane k razumnosti, jih je vprašal: »Ali ste prejeli duha iz del postave, ali iz poslušnosti vere?« Ker je bil odgovor očiten, jih je še vprašal: »Začeli ste z duhom in zdaj končujete z mesom?« Nato jih je spomnil na Abrahama, ki je, čeprav ni bil pod zakonom »Bogu verjel in mu je bilo všteto za pravičnost«. Zakon je bil pozneje dodan, da bi jasno pokazal na prekrške. Pravzaprav je obsojal na smrt tiste, ki se ga niso držali. Toda Kristus je, kot je pojasnil Pavel, umrl kot kakšen preklet človek, samo da bi bili njegovi učenci osvobojeni Zakona in živeli po veri. Vseeno pa je Zakon služil koristnemu cilju, kot ‚vzgojitelj, ki jih je vodil do Kristusa‘. (Galačanom 3:1—29)

Ker so Galačani dobili duhovno sinovstvo in svobodo po Kristusu jih je Pavel vprašal, zakaj se žele s praznovanjem dni, mesecev, časov in let, vrniti v suženjstvo postave. Dalje pravi, da so se pojudenci goreče trudili zanje, ‚pa ne kakor je prav, ampak odtrgati vas hočejo od mene‘. Vendar je Pavel pokazal, da je bil zanje zares v skrbeh: »Zopet trpim (zanje) porodne bolečine, dokler se v vas ne upodobi Kristus.« je rekel. (Galačanom 4:1—20, EI)

Pavel je zatem z ilustracijo poudaril razliko med sužnjevanjem Zakonu in pravo krščansko svobodo. Abrahamova sužnja Agara je predstavljala zavezni zakon in je predstavljala tako ‚sedanji Jeruzalem, ki sužnjuje z otroki svojimi‘. Sara pa je nasprotno predstavljala Abrahamovo zavezo in ustreza ‚gornjemu Jeruzalemu, ki je svoboden, in ta je naša mati‘. Tako kot je Izmael preganjal Izaka, so tudi Judje nasprotovali pravim kristjanom, oziroma otrokom svobodne žene. (Galačanom 4:21—31)

Zadržati krščansko svobodo

Pavel na osnovi prejšnjega primera spodbuja: »Za svobodo nas je oprostil Kristus. Stojte torej trdno in se ne dajte zopet vpreči v jarem hlapčevanja.« (EI) Če se nekdo obreže, mu to ne bo koristilo, je poudaril Pavel. Kdor se obreže, se je dolžan držati celotnega Zakona in s tem izgubi pravičnost, pridobljeno po veri. Pavel je izjavil: »Da bi se tisti, ki vas begajo, tudi dali skopiti!« (Galačanom 5:1—12)

Čeprav so kristjani postali svobodni, je še vedno nevarnost, da to svobodo zlorabijo za zadovoljevanje želja svojih nepopolnih teles. Zato Pavel opozarja: »Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje; samo da vam svoboda ne bo pretveza za mesenost, marveč drug drugemu služite z ljubeznijo. Zakaj vsa postava se dopolnjuje (spolnjuje) v eni besedi, namreč: ‚Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.‘« (Galačanom 5:13, 14, EI)

Kot Pavel opozarja, je med zadovoljevanjem telesnih želja in deli po duhu stalna borba. Telesna dela loči od sadov duha. Dela mesa, oziroma telesna dela so: ‚nečistovanje, nesramnost, razuzdanost ... in kar je temu podobnega. Sad duha pa je ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, vera, dobrotljivost, samoobvladanje‘. Pavel je pokazal, da kristjani, ki živijo po duhu niso ‚samoljubni, ne izzivajo drug drugega in ne zavidajo drug drugemu‘. (Galačanom 5:15—26)

Koristna dela

Pavel je v zadnjem poglavju naštel koristna dela, ki jih lahko opravlja kristjan, to je da pomaga drugim, ki so morda zašli, da bi se vrnili in da si naj pomagajo prenašati bremena. Če nekdo seje v meso, pojasnjuje Pavel, bo požel smrt. Če pa seje v duhovnem pogledu, bo žel večno življenje. Zato je Galačane spodbujal: »Delajmo dobro vsem, a najbolj tem, ki smo si z njimi domači po veri.« Ob koncu pisma je Pavel opozoril še na nagibe pojudencev, ki so jih želeli prisiliti v obrezo. To so delali zato, da bi se ‚hvalili z njihovim mesom‘. Toda Pavel je zase rekel, da se hvali edino z ‚mučilnim kolom Gospoda našega Jezusa Kristusa‘. (Galačanom 6:1—14)

Pavlovo pismo Galatom resnično odkrito govori o spornem vprašanju iz njegovega časa. Koliko bo to koristilo nam pa je odvisno od tega, kako točno smo ‚prisluhnili‘ nasvetom, zapisanim v tem pismu.