»Sveto mesto« je bilo uničeno — kaj to pomeni danes?
V SILOVITEM PROTIVERSKEM IZBRUHU SO UNIČENE VSE CERKVENE ZGRADBE IN TEMPLJI PO CELI ZEMLJI!
KAKO pretreseni bi bili mnogi ljudje, če bi nekega dne bile objavljene takšne vesti! Navzlic temu pa to ni samo možno, temveč je neizbežno!
Kako bi se lahko to zgodilo? Biblijske prerokbe jasno pokažejo, da se bo to kmalu zgodilo povsod, v deželi za deželo. V prerokbi, zapisani v Matevževem evangeliju v 24. poglavju, je na primer omenjeno razdejanje »svetega kraja«. Čeprav se je to zgodilo v prvem stoletju našega štetja, se bo v naših dneh to spolnilo v veliko večjem obsegu.
Ta prerokba je prvo veljala za Jeruzalem in njegov veličastni tempelj, ki so ga Hebrejci uporabljali za čaščenje. Ko je Jezus Kristus nekoč govoril s svojimi učenci, je o tempeljskih zgradbah rekel: »Ne vidite li vsega tega? Resnično vam pravim: Tu ne ostane kamen na kamenu, ki se ne bi zrušil.« (Matevž 24:2)
Zakaj je Bog v prvem stoletju tako hudo obsodil »sveti« tempelj in verski sestav, ki ga je predstavljal? Ker so Hebrejci od njega odpadli. Pozabili so Božje zakone, ki so jih dobili po Mojzesu. Razen tega tudi niso priznali Božjih predstavnikov, ki jih je poslal, da bi jih opominjali, temveč so jih celo pobijali. Zato je rekel Jezus: »Jeruzalem, Jeruzalem, ki ubijaš preroke in kamenjaš tiste, ki so poslani k tebi! — Glej, hiša vaša se vam ostavlja pusta.« (Matevž 23:37, 38)
‚Bežite v gore‘
Iskrenim častilcem Boga pa je Jezus namenil naslednje besede: »Kadar torej ugledate ‚gnusobo razdejanja‘, ki jo je napovedal prerok Daniel, da stoji na svetem kraju (kdor bere, naj razume, oziroma razsodi, NS), tedaj naj zbeže tisti, ki so v Judeji, na gore; kdor je na strehi, ne stopaj doli, da vzame kaj iz hiše svoje; in kdor je na polju, naj se ne vrača nazaj, da vzame plašč svoj. Gorje pa nosečim in doječim v tistih dneh!« (Matevž 24:15—19)
Zakaj pa je Jezus svojim učencem rekel, da naj tako hitro ‚zbeže v gore‘? Rekel je: »Zakaj tedaj bo velika stiska, kakršne ni bilo od začetka sveta doslej in je tudi nikoli ne bo. In ko se ne bi tisti dnevi prikrajšali, ne bi se rešil noben človek; ali zaradi izvoljencev bodo prikrajšani tisti dnevi.« (Matevž 24:21, 22)
Toda kaj je mislil Jezus z ‚gnusobo razdejanja (opustošenja) na svetem kraju‘? Kaj je mislil z »veliko stisko« in kdo je »človek«, ki bo rešen? Zakaj bo stiska ‚zaradi izvoljencev‘ skrajšana?
Spolnitev v prvem stoletju
Kaj od te prerokbe se je dejansko spolnilo v prvem stoletju? Najprej upoštevaj nujnost opomina, da se zbeži v gore, ko bodo ‚videli gnusobo, (ki povzroča razdejanje), da stoji na svetem kraju‘.
Kaj pa je bila ta gnusoba opustošenja oziroma razdejanja? Zgodovina nam pove, kaj je bil dejanski vzrok uničenja Jeruzalema: to je, bila vojska Rimskega cesarstva. Ko bi ta vojska prvič obkolila Jeruzalem, bi naj bilo to za človeka, ki zna ‚razsojati‘ znamenje, da je treba oditi s tega področja. In to se je zgodilo 66 leta n.št. Pod poveljstvom generala Cestija Gala so rimske čete obkolile Jeruzalem in celo napadle obzidje templja ter ga izpodkopale. Zlahka bi bile zavzele celo mesto.
Rimske vojske so tedaj stale na »svetem kraju«. (Primerjaj Matevž 4:5; 27:53.) Celo odpadli Hebrejci so gledali na Jeruzalem in njegovo področje kot na nekaj »svetega«. Hebrejcem je navzočnost te vojske na ‚svetem kraju‘ zbujala stud.
Tedaj pa se je iz — tudi zgodovinarjem — neznanega vzroka, general Gallus s svojo vojsko umaknil. To je bilo znamenje, ki ga je Jezus napovedal. Prišel je čas, ko naj bi njegovi učenci, ‚izvoljenci‘, zbežali iz mesta. ‚Videli‘ so nujnost časa in hitro odšli iz Jeruzalema in Judeje, kot je naročil Jezus. Zgodovinar Evzebij je zapisal, da so šli preko reke Jordana in se ustavili šele v bližini Pele, v hribovitem področju Gileada.
Jeruzalem opustošen
Nekaj let pozneje, leta 70 n.št., se je rimska vojska pod poveljstvom generala Tita, vrnila v Judejo in obkolili so Jeruzalem. Toda takrat so že vsi »izvoljenci«, oziroma vsi kristjani odšli iz ‚svetega mesta‘. Potemtakem tedaj, ko so Rimljani obkolili Jeruzalem, nihče ni mogel več zbežati iz njega. (Lukež 19:43, 44)
Po kratkem obleganju, ki je trajalo samo štiri mesece in petindvajset dni, so rimske vojske porušile mesto in tempelj. Zgodovinar Jožef, ki je bil priča teh dogodkov, ceni, da je bilo takrat okoli 1 100 000 mrtvih in 97 000 zasužnjenih. Številke so bile tako visoke zato, ker neverni Hebrejci niso poslušali Jezusovega opozorila, naj zbeže. Naredili so ravno nasprotno. Ker je bil tedaj verski praznik, so celo prišli v Jeruzalem in so bili vsi zajeti, ko so ga Rimljani nenadoma obkolili.
Dejstvo, da ‚izvoljeni‘ kristjani niso bili več v Jeruzalemu, je pomenilo, da Bogu ni bilo treba skrbeti za njihovo varnost. Uničenju so že ušli. Bog je zato lahko Rimljanom dovolil, da so šli v Jeruzalem in uspešno izvršili njegovo obsodbo nad mestom. Zaradi izvoljenih kristjanov, ki so odšli iz Jeruzalema, so se lahko dnevi stiske prej končali; tako so torej bili »prikrajšani«. Tako je tudi bilo mogoče, da je nekoliko »mesa« (NS), oziroma 97 000 ljudi, preživelo.
»Velika stiska« leta 70 n.št. je bila najstrašnejša nesreča, ki je kdaj doletela Jeruzalem. To je bil dokončen konec mesta, ki so ga zgradili Hebrejci, porušen je bil tempelj in končal se je njihov verski sestav.
Toda kakšno zvezo ima ta zgodovinski dogodek z nami, ki živimo v dvajsetem stoletju? Precejšnjo.